Slovesna velikonočna vigilija nam daje priložnost, da preko simbolike obredja, Božje besede in bogoslužja doživimo lepoto velike noči. Na ta način bomo lažje soudeleženi v dogodku, ki so ga zgodaj zjutraj na poti h grobu zaznale žene. Gospod je vstal! Tu so nekatera znamenja in besede, ki naredijo oznanilo velikonočnega veselja navzoče in aktualno za vsakega od nas.

Najprej smo blagoslovili ogenj. Prižgali smo velikonočno svečo in jo kot znamenje Vstalega Kristusa slovesno prinesli v stolno cerkev sv. Nikolaja. S tem smo začeli velikonočno vigilijo. Sveča, ob kateri smo zapeli velikonočno hvalnico, predstavlja zmagoslavje svetlobe Vstalega.

V branjih svetopisemskih odlomkov smo ozavestili pomembne točke zgodovine odrešenja, od stvarjenja sveta, preko osvoboditve izvoljenega ljudstva iz egiptovske sužnosti, do upanja v novo življenje, ki ga opeva prerok Ezekiel. Nadaljevali smo s poročili apostola Pavla o velikonočnem oznanilu in ugotovitvi žena v evangeliju, da Jezusa ni v grobu, ker je vstal. V ospredju so besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Lk 24,5)

Obnovili bomo tudi krstne obljube, se odpovedali zlu in izpovedali vero v živega Jezusa. Nazadnje bomo posvetili kruh in vino, ki po molitvi in klicanju Svetega Duha postaneta telo in kri Vstalega med nami. Vse to se je začelo pri praznem grobu. Človeško gledano bi pričakovali, da bodo žene v grobu našle mrtvo Jezusovo telo. V resnici so v grobu mrtvi. Grob je kraj, kjer prebiva smrt.

Jezusovo vstajenje po zakramentu svetega krsta, ki nas vključi vanj, postane naše vstajenje. Prerok Ezekiel je to napovedal z besedami, da bo Gospod odprl naše grobove, nas obudil v življenje in pripeljal nazaj v Izraelovo deželo (prim. Ezk 37,12). Te preroške besede dobijo na velikonočni dan posebno vrednost. V njih se izpolnjuje Božja obljuba. V času različnih oblik kriz, zaznamovanih z nemiri in negotovostjo, podoživljamo dogodek vstajenja, ki tudi danes spreminja tok življenja in zgodovino človeštva. Življenju daje smisel in gotovost, da se bo vse dobro končalo.

Žene vstopijo v prazen grob, kjer namesto smrti slišijo oznanilo življenja. Videle so mladeniča. Slišale so besede: »On je vstal, ni ga tukaj!« Iz praznega groba zazveni oznanilo, da je Gospod vstal. Je živ in ga bodo lahko srečali: Žene slišijo glas, da pojde pred njimi v Galilejo, kjer ga bodo lahko videli. To je resnično presenetljiva novica, ki je hkrati tudi šokantna. Grob je prazen. Sprašujejo se, kaj se je zgodilo in kje je Jezus?

Grobnica predstavlja tudi številne naše življenjske situacije. Lahko gre za življenje osebe, ki izgubi službo ali se znajde v vojni; lahko gre za osebo, ki jo zadene bolezen ali družinska tragedija. To je lahko nekdo, ki je izgubil smisel življenja ali je zapadel v obliko odvisnosti oz. je zasužnjen z zlom. V to grobnico vstopimo, ko se soočimo z bolečino in žalostjo. To so trenutki, ko upanje ugasne. In tu v grobnico vstopata svetloba velikonočnega jutra in novo upanje. Gospoda srečujemo tam, kjer smo. On sam nam prihaja naproti.

Sporočilo velike noči je, da je v naših grobovih odslej prisotno življenje. Prihaja luč, ki ne ugasne! Slednje se bori s smrtjo in jo premaga. To je izkušnja našega krsta, s katerim smo se spustili v grob teme. Preko krsta smo stopili v Jezusovo smrt, z njim umrli grehu, bili z njim pokopani, da bi z njim tudi vstali. Apostol Pavel pravi: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4)

V preteklih dneh smo doživeli spremenljivo vreme: od črnih oblakov in močnega dežja, do lepih trenutkov sončnega vremena. Kako se okolje spremeni, ko sončnim žarkom uspe prodreti skozi oblake in nas dosežejo. Vse se spremeni in je drugače, lepše! Jezusa ni več v grobu, ampak je vstal! On je živ! Kakor svetleči sončni žarek je, ki nas doseže in prinese svetlobo novega upanja.

Nocoj je vprašanje, zakaj iščemo živega med mrtvimi, namenjeno nam vsem. Da Vstalega Gospoda iščemo med mrtvimi, se lahko zgodi takrat, ko se po neuspehu in doživljanju krivice zapremo vase; ko obupamo nad seboj in nehamo moliti. To je lahko v primeru osamljenosti, ko nas je zapustil prijatelj in ne vidimo poti naprej. Morda imamo občutek, da je tudi Bog pozabil na nas. »Jezna sem na Boga«, mi je rekla gospa pred kratkim, »ker mi je umrla draga oseba. – Ne morem več moliti in ne grem več v cerkev.«

Ni lahko prepoznati vstalega Jezusa in še težje ga je sprejeti v svoje življenje. Evangeliji nam pokažejo različne odzive na vstajenje: npr. apostola Tomaža, Marijo Magdaleno ali učenca na poti v Emavs. V kateri podobi ali osebi se prepoznamo mi? Tomaž postavlja pogoj, da bo veroval, če prej vidi Jezusa. Hoče se ga dotakniti! Marija Magdalena joka. Jezusa vidi, a ga ne prepozna. Začuti ga šele, ko jo pokliče po imenu. Učenca na poti v Emavs potrebujeta zelo veliko časa. Prepoznata ga šele proti večeru po gesti lomljenja kruha.

Vsak od njih ima svojo pot! Gospod sam je bil tisti, ki se jim je razodel tam, kjer so bili. V njihovih grobovih. Kaj naj storimo mi? Po kateri poti naj gremo, da bi se srečali z Vstalim Gospodom? Ga želimo pustiti k sebi, v naš grob? Odgovor na to vprašanje je odločilen za našo prihodnost!

»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal!« – Obudimo vero vanj! Vera v vstajenje ni le nekaj, kar verujemo v srcu, ampak je dejavna navzočnost Boga v svetu. Vera se izraža skozi molitev, ljubezen do bližnjega in gradnjo skupnosti. Kristusovo vstajenje pomeni, da ni več oddaljen, ampak živi med nami. Mi smo poklicani, da postanemo njegovi pričevalci in nosilci novice o odrešenju v današnjem svetu.