Spoštovane in spoštovani, cenjeni žalni zbor!

Na Dan krivde, odpuščanja in sprave ter ob 80- letnici konca 2. svetovne vojne in z njim povezanega revolucionarnega obračuna, smo se na pobudo Društva ZDRUŽENI OB LIPI SPRAVE in njenega predsednika zasl. prof. dr. Janeza Juhanta, letos že sedemintridesetič zapored zbrali na žalni slovesnosti ob Lipi sprave. Zbrani smo, da se poklonimo spominu in izrazimo dolžno spoštovanje žrtvam vojne in revolucije; žrtvam, katerim so bile hote in načrtno, premišljeno in sistematično kršene pravice in odvzeto človeško dostojanstvo.

Ko nam je dano, da lahko danes svobodni stojimo tukaj na tem svetem kraju, se zazrimo v zrcalo časa in se spomnimo, da je Lipa sprave pomemben narodni simbol: kot drevo je najprej simbol življenja - življenja, ki se iz korenin preteklosti s svojimi vejami razteza v nebo prihodnosti;  je simbol sle po življenju; simbol, ki kliče k spoštovanju življenja; je narodov simbol strpnosti in dialoškosti, simbol priznavanja človekovih pravic in dostojanstva vsake človeške osebe. Lipa sprave na ljubljanskih Žalah nas podobno kot spominski park Teharje in drugi kraji spomina pietetno nagovarja k pomiritvi, priznanju krivic, odpuščanju ter tako kliče k ponovnemu najdenju pristne človeškosti.

Drevo brez korenin –  pade, narod brez korenin –  propade.

Simbolika Lipe sprave nosi v sebi še drugo pomenskost: poleg pietetnosti je spomin in v opomin, da tragičnih dogodkov polpretekle zgodovine našega naroda ni moč izbrisati, da žrtev ni moč pozabiti. Gre za opomin in poziv vsem, še posebej odgovornim: poziv k  razumnosti, ki narekuje neutrudno prizadevanje za resnico. Lipa sprave je simbolni poziv k priznanju storjenih krivic, je tih in proseč, a jasen klic k zacelitvi ran, ki jih je s svojim mefistovskim mečem delitve zarezal v narodovo bit bivši totalitarni režim in s tem povzročil razdvojenost, ki traja žal do današnjih dni.

Drznimo si biti jasni: vsak totalitarni sistem je uničujoč, je dehumanizirajoč (razčlovečujoč)! Kot pravi filozofinja Hannah Arendt (Izvori totalitarizma), nosi totalitarizem v sebi teror, to pa uničuje prostor med ljudmi. Totalitarizem uničuje svetost prostora med ljudmi in s tem ukinja svobodo. Ljudi napravlja nepomembne, nevidne in s tem pripravlja prostor za njihovo ukinitev. Kot piše Arendt: »Totalitarne države si neprestano prizadevajo, četudi nikoli ne povsem uspešno, doseči odvečnost človeka – s samovoljno izbiro raznih skupin za koncentracijska taborišča, s stalinističnimi čistkami v vladajočem aparatu, z množičnimi poboji.« (2003, 550)

Vsak totalitarizem je uničujoč in vsak poskus prikaza določenega dela svojega lastnega naroda kot odvečnega je blasfemičen in nedopusten. Nepriznavanje ali celo opravičevanje zločinskih bratomornih pobojev pod krinko odvečnosti ter odsotnost pravičnih pravosodnih postopkov pa pomeni zlorabo moči vladajočega, ki s tem kaže na svojo lastno šibko moč, izvirajočo iz umanjkanja vsebinskosti in racionalnosti argumentov. V zlorabi pozicije moči se skriva izvorni strah pred izgubo položaja in privilegijev. Zato totalitarni sistemi sebe ne podvržejo kriteriju racionalne presoje, s tem pa sami postanejo neracionalni kriterij za samovoljno presojanje odvečnosti in merjenja vrednosti človeškega življenja!

Premislek:

Država, ki bi pristajala na neracionalni kriterij odvečnosti, ne more biti demokratična. Država, ki bi se odpovedala kriteriju racionalnosti, kritičnemu mišljenju in »brezpredsodkovni nepristranskosti«, ni in ne more biti demokratična.

Država, ki bi si prizadevala izbrisati moralni horizont vrednotenja in bi prepuščala  presojanje poljubnim kriterijem sodobne nedotakljive »individualistične koristnosti« ter romantične »vse-izenačenosti« in »vseenosti« kriterijev presojanja, ne more biti demokratična v pravem pomenu besede.

Država, ki ne zmore obsoditi napak bivšega totalitarnega sistema in še ne zmore obsoditi zločinov, ki jih je povzročila revolucija, v resnici še ni demokratična.

Država, ki ne zmore prepovedati uporabe totalitarnih simbolov in preimenovati ulic, cest, trgov in mostov, ki še vedno nosijo imena nekaterih vidnih nosilcev spomenice totalitarne agende bivšega sistema, ne more biti demokratična v polnem pomenu te besede; to je lahko zgolj na deklarativni ravni. Demokratičnost zgolj na deklarativni ravni pa ni nič drugega kot infantilno stopicanje vladajoče elite na enem in istem mestu instrumentalne miselnosti ter ukvarjanje s samovšečnostjo, s »samo-pomembnostjo« in iskanjem ter ohranjanjem lastnih partikularnih (strankarskih in osebnih) koristi, ki jih postavlja pred skrb za skupno dobro celotnega naroda. Stopicanje na mestu, ki mestoma prerašča v groteskno cepetanje izza govorniških odrov, ne izraža demokratične zrelosti, temveč daje slutiti na avtoritarne elemente uveljavljanja svojega kot absolutnega ter na umanjkanje racionalnih argumentov in nezrelost za dialog.

Še bi lahko naštevali, toda že vsi ti zarisi v zadostni meri nakazujejo demokracijo, ki to v resnici ni, je zgolj t .i. nepristna demokracija, kot jo slikovito poimenuje v enem od svojih govorov prav s tega mesta dr. Janez Juhant.

In vendar: Slovenija in slovenski narod si zaslužita pristno demokracijo, si zaslužita spravo.

Slovenija je mlada država in kot taka kakor vsak mlad človek pogosto podvržena preuranjenim reakcijam, čustvenim pretiranostim in nekritičnim sodbam. Zato bodimo blagohotni in ohranjajmo optimizem. Kljub nekaterim njenim mladostniškim zablodam verjamem, da premore Slovenija dovolj modrosti in poguma za pot v pristno demokracijo, ki bo vključevala in ne izključevala.

V možnost pristne demokracije je potrebno verjeti in si prizadevati, da bo ta možnost postala tudi dejanskost. Bistvo pristne demokracije je namreč v ustvarjanju možnosti skupnega sobivanja svobodnih ljudi, ki so med seboj različni in si to različnost priznavajo, pri čemer skupaj - skozi javno in transparentno razpravo - iščejo in oblikujejo pravila skupnega življenja in etične norme. Kot piše Arendt, demokracija ne temelji na vladavini večine, temveč na odprtosti do pluralnosti, zmožnosti samokritične refleksije in vključevanju izključenih. Demokracija mora nuditi način političnega življenja, kjer izhaja oblast iz soglasja in ne iz kakršne koli prisile. Demokracija je neke vrste etični okvir, ki omogoča, da razlike ne vodijo v nasilje temveč v skupno iskanje pravičnosti.

Sprava je etično in duhovno dejanje, sprava je dejanje ljubezni

Ko se danes soočamo z novimi nemiri, terorjem fundamentalističnih skupin nad lastnim narodom, s krivičnimi vojnami in trpljenjem nedolžnih, je klic po spravi še toliko bolj živ. Stojimo pred globokim in zahtevnim izzivom, kako nadaljevati prizadevanja za spravo. Sprava namreč ni le proces ugotavljanja zgodovinskih dejstev  in »spravljanja« zgodovinskih krivic, sprava je etični in duhovni proces: je moralni in človeški klic k ohranitvi naše človeškosti. Sprava ni zgolj intelektualni in politični problem, temveč je etično in eksistencialno vprašanje, ki ga je moč reševati po korakih, ne da bi skušali katerega od njih preskočiti ali zaobiti: 1. prizadevanje, da bi prišli do resnice in osvetlitve razlogov za storjena dejanja, 2. priznanje zablod ter 3. obojestransko odpuščanje, ki vodi do 4. koraka, do sprave, ta pa do skupnega bivanja v medsebojnem spoštovanju in sožitju.

Sprava tako ni v zmagi ene strani nad drugo, ni v ponižanju ene strani pred drugo, temveč v priznanju, da smo naredili napako, ali vsaj, da je bila ta storjena in s tem povzročeno trpljenje. Sprava predpostavlja dialog: to je poslušanje obeh strani brez vnaprejšnjih sodb, sprava vključuje empatijo ter priznanje, da je trpljenje drugega resnično. Sprava je v prepoznanju človečnosti obeh strani in v priznanju bolečine.

Resnične sprave tako ni brez odpuščanja, odpustiti pa ni mogoče zgolj na racionalni ravni -  resnično odpuščanje je stvar človeške duše. Ko je ta zaradi krivic ranjena, iz svojih lastnih moči ne more odpustiti, zato je pravo odpuščanje - dej božanskega: odpuščanje omogoči milostni Božji poseg v človeško dušo, v človeške duše, in s tem v naše medosebne odnose.

To v procesu sprave pomeni, da se mora odpuščanje zgoditi najprej na osebni, individualni ravni, na najbolj intimni ravni človeškega bitja, v človeškem srcu, v človeški duši. Kako sicer odpustiti nekaj, kar je krivično, kar je boleče, nesprejemljivo in nelogično? Človek lahko odpusti zgolj, če dopusti, da v človeško logiko racionalnosti poseže nekaj, kar je močnejše od njemu lastne (omejene) racionalne logičnosti, kar je pravičnejše od formalistične pravičnosti, kar je  močnejše od vseh sil tega sveta.

Močnejša od vsega je - moč Ljubezni. »Ljubezen je vez sveta!« Tako jo v svojem estetsko metafizičnem spisu »O ljubezni« poimenuje eden največjih renesančnih filozofov Marsilio Ficino, ki jo opisuje ne le kot človeku lastno čutno in čustveno stremljenje, temveč kot tisto temeljno vez, s katero se človek ob hrepenenju po lepoti, ki je neke vrste sijaj absolutnega dobrega v snovnem svetu, dviguje nad svojo telesno naravo in se poveže z božanskim (2021, 182-183).

Ko se zdi, da je odpustiti nemogoče, ko se zdi, da je sprava nedosegljiva, težka, za koga tudi nelogična, je edina logična rešitev v dopustitvi, da v proces odpuščanja pustimo vstopiti silo ljubezni, ki sama po sebi ni logična mera, a ukinja vsa človeška pravičniška merila in merjenja.

Če smo uvodoma skupaj z Hanno Arendt razmišljali o moči totalitarizma, ki lahko uničuje svetost prostora med ljudmi in s tem ukinja svobodo, sedaj ugotavljamo, da se tudi ta moč nekje vendarle konča: nobena zunanja prisila in noben krivični zakon namreč ne more ukiniti svobode človekovega duha in ne more izbrisati hrepenenja po svobodi in ljubezni iz človeških src!

Pot do sprave se tako kaže tudi v pogumu, da si pustimo biti ranljivi - ranljivi za dotik lepote, za dotik Ljubezni.

Spoštovane in spoštovani!

Ohranjajmo pogum in se ne odpovejmo moči kritičnega racionalnega mišljenja ter ohranjajmo zaupanje v odrešilno moč Ljubezni: zaupajmo v Ljubezen z veliko začetnico, ki je tista lepota, ki odrešuje prav vsako človeško bitje in ga dviga iz brezna zapuščenosti in iz še tako prikritega grobišča človeške nesmiselnosti; zaupajmo v moč Ljubezni, ki zmore v svoji resničnosti in lepoti privesti do odpuščanja in sprave, kajti, kot piše avtor Visoke pesmi:

... močna kakor smrt je ljubezen,
silna kakor podzemlje ljubezenska strast.

Njeni žari so žari ognja, plamen GOSPODOV.
Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni
in reke je ne morejo preplaviti.
(Visoka pesem 8,6–7)

Vsem želim prometejskega poguma in neustavljive volje pri prizadevanjih za spravo in sožitje, ter zaupanja v odrešilno moč Ljubezni.

Hvala za pozornost!