V ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja je bila v sredo, 7. maja 2025, maša zadušnica za pokojnega svetega očeta Frančiška.
K maši zadušnici za svetega očeta Frančiška sta vabila dekan diplomatskega zbora apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speich in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Udeležili so se je predstavniki političnega in cerkvenega življenja.
Nuncij Jean-Marie Speich je v uvodnem nagovoru dejal, da z ganjenostjo predseduje temu bogoslužju. S papežem Frančiškom se je spoznal že pred sedemnajstimi leti, precej pred njegovo izvolitvijo za papeža. Delil je spomin na tri dogodke. »Pred konklavom, na katerem naj bi bil izvoljen za papeža, smo večerjali skupaj s kardinalom Monsengwom iz Kinšase in kardinalom Turcottom iz Montreala. S tema dvema kardinaloma sem bil tudi sicer povezan. Zanimivo je bilo videti držo teh treh predstavnikov Cerkve. Bili so izredno mirni in kardinal Bergoglio je bil najbolj veder izmed vseh. Jutro pred vstopom v konklave, s katerega se je vrnil kot papež, me je prosil, naj obhajam mašo, in me vprašal, če se strinjam, da bi bil on moj ministrant. Prikimal sem in v trenutku umivanja rok mi je umil roke. Tisti, ki je potem postal Petrov naslednik, mi je umil roke nekaj ur pred svojo izvolitvijo. Bil sem prvi škof, ki ga je posvetil kot papež.«
Drugi dogodek: »V Gani sem služboval na svojem prvem delovnem mestu kot apostolski nuncij. Ko sem potoval z avtom po cesti sredi grmovja, posuti z lateritnim prahom, me je papež Frančišek poklical po telefonu. Prosil me je za dve ali tri misli za govor, ki ga je pripravljal za ameriški kongres. Kraj zaradi kaosa in prahu na cesti ni bil primeren, da bi se zbral in mu takoj odgovoril. Tako me je zvečer poklical še enkrat. Tri misli, ki sem mu jih predlagal, so bile povzete v govoru, skupaj z drugimi, seveda.
Tretji dogodek: »Zdaj pa poglejmo Slovenijo. Papež Frančišek je vašo državo poznal zelo dobro, celo podrobno, iz neštetih razlogov. Zato sem bil leta 2019 imenovan sem. V mojih šestih letih službovanja med vami mi je pisal več 60 krat in mi dal natančne smernice, ki imajo značilnost, da nekatere motijo in druge spodbujajo. Zame ni bilo lahko. Zvesto sem sledil njegovih napotkom in na to sem ponosen. Papež Frančišek je želel priti v Slovenijo. Določen je bil celo datum, sobota, 6. julija 2024. Njegov obisk je bil, žal, onemogočen. Slovenske oblasti so redno obiskovale Rim in za to se jim zahvaljujem, prav tako kot se jim zahvaljujem za njihovo navzočnost na papeževem pogrebu.«
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v pridigi spomnil, da smo vse od smrti papeža Frančiška slišali veliko lepih in bogatih misli o njem, o njegovem življenju, o smeri, ki jo je utiral v Cerkvi in v svetu, o dokumentih, ki jih je napisal in o pobudah, ki jih je vedno znova z vulkansko eruptivnostjo pošiljal v družbeni prostor in v Cerkveno okolje.
Opozoril je na nekaj preprostih, a hkrati zelo jasnih stalnic, ki nas nagovarjajo iz njegovega življenja. »Že prvi večer, ko se je kot novoizvoljeni papež pojavil v loži bazilike sv. Petra, nas je presenetil; najprej je namreč sam sklonil glavo in prosil zbrano množico, naj moli zanj, potem šele ji je podelil svoj prvi papeški blagoslov. Ta prošnja za molitev ni nikoli prenehala. Vsak nagovor, srečanje in pismo je zaključil s prošnjo: 'In ne pozabite moliti zame!'« Od kod papežu Frančišku takšno zaupanje v molitev in neprestana prošnja za molitev, se je vprašal. Andrej Stanovnik, argentinski škof slovenskega rodu je v svojem spominjanju na papeža Frančiška posebej opozoril na molitev: »Bergoglio je bil zmeraj človek molitve, dolge molitve. Za nas, mlade bogoslovce, pa pozneje duhovnike in škofe, je bilo vedno tako pretresljivo, ko smo ga videli moliti ... pri njem smo dolgo, predano molitev opazili že, ko je bil mlad bogoslovec. Predanost, sposobnost meditacije, globoka molitev. Od tod tudi njegov globoko verski pogled tako na zgodovinske dogodke kot na posamezne človeške usode«.
Prav ta molitvena drža pokojnega papeža Frančiška je najbolj prihajala do izraza v njegovi izjemni sposobnosti poslušanja, je dejal nadškof. To je bil eden od temeljnih poudarkov, pa tudi ena značilnih drž papeža Frančiška. V doslej še neobjavljenem videu, v katerem je meseca januarja nagovoril mlade, je dejal: »Ena od zelo pomembnih stvari v življenju je poslušanje, naučiti se poslušati ... pomembno je poslušati.«
Dobro vemo, da moliti ne pomeni zapolniti čas in misli z neštetimi besedami in obrazci, je opozoril nadškof Zore, in dodal, da zares moliti pomeni odpreti ušesa duše in srca za govorico Duha. Kot je apostol Peter poslušal Jezusa, ki ga je spraševal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« – »Pasi moje ovce!«, tako je tudi papež Frančišek najprej prisluhnil Jezusu Kristusu, ter izpolnil njegovo naročilo. Kdor pa zna prisluhniti Bogu in ga poslušati, bo znal tudi prisluhniti človeku in ga poslušati.
Poslušanje je papežu Frančišku pomagalo, da je znal tako osebno srečati vsakega človeka. V stiku, ki je morda trajal nekaj sekund, se je zdelo, da se je čas ustavil, papežev pogled in popolna navzočnost pa sta se za vedno vtisnili ne samo v spomin, ampak v doživetje.
Kako ne bi nekdo, ki je znal tako dobro poslušati Boga, ne slišal krikov tistih, ki so odrinjeni na rob družbe, krike tistih, ki so na geografskih in bivanjskih obrobjih, krike tistih, ki so žrtve kulture »odmetavanja«, o kateri je pogosto govoril; kako ne bi slišal krikov tistih, katerih življenja so zaznamovana s strahom in umiranjem zaradi vojn in vseh vrst nasilja. Iz tega krika, ki je tako močno odmeval v njegovi pozornosti do ubogih, se je rodil njegov krik, ki ga je vse do zadnjega, do blagoslova »mestu in svetu« na veliko noč, kričal vsem ljudem po vsem svetu, najbolj pa tistim, ki odločajo o miru in vojni, ki odločajo o napredku in uničevanju, ki odločajo o življenju in smrti, in se pri tem včasih obnašajo kot pohlepneži, ki preštevajo dobiček in izgubo. Pri tem je bil papež Frančišek vedno zelo odločen; tudi diplomatsko izražanje je pustil ob strani, da je mogočnikom in tistim, ki jih podpirajo, s svojim krikom prebil oklep okoli vesti in jih prebudil k dialogu, ki odpira pot do miru.
Nikakor ne smemo pozabiti, kako je papeževo poslušanje Stvarnika odpiralo njegovo pozornost za tisto zamolklo ječanje »naše sestre zemlje«, je spomnil pridigar. »Ta sestra se pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, da nam je dovoljeno njeno ropanje« (LS 2). Kljub tej stvarni ugotovitvi našega ravnanja z našim skupnim domom je papež Frančišek kot mož, ki je zasidran v Bogu, nadaljeval: »V srcu tega sveta je še vedno navzoč Gospod življenja, ki nas ima zelo rad. On nas ne zapusti, nas ne pušča samih, saj nas je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vodi, da bi še naprej odkrivali nove poti. Bodi mu hvala!« (LS 245).
In kako lahko odgovorimo na vse te krike, ki se dvigajo k Bogu, se je vprašal nadškof. »Edini pravi odgovor je usmiljenje, h katerem nas je papež Frančišek vedno vabil. Usmiljenje, s katerim nebeški Oče obiskuje človeštvo, in usmiljenje, s katerem moramo mi, ljudje, sprejemati drug drugega. Usmiljenje odpira vrata za prihodnost, sicer so vrata zaprta nad preteklostjo.
»V tej maši zadušnici se tudi mi zahvaljujemo Bogu za papeža Frančiška, za njegovo besedo in za njegov zgled,« je dejal nadškof Stanislav Zore, in dodal: »Obenem pa se z velikim zaupanjem in vero obračamo na Svetega Duha, naj vodi delo kardinalov v Sikstinski kapeli, da bodo na čelo Cerkve izbrali moža, ki bo znal prisluhniti Božjim navdihom in slišati krike ljudi, ki prosijo za pravičnost in zahtevajo spoštovanje svojega dostojanstva; moža, ki bo znal spregovoriti besedo, ki bo odmevala v Cerkvi in v svetu in prebujala uspavano vest sodobnega človeka.«
