Spoštovani predstavniki medijev,
spoštovani gostje, dragi prijatelji!

Pred nami je knjiga, ki osvetljuje izvolitev novega papeža in nas popelje v srce človeka, katerega življenje in poklicanost predstavljata odgovor na človeško in duhovno krizo sodobnega sveta. Knjiga Papež Leon XIV. – Pastir z blagoslavljajočim nasmehom avtorja Jesúsa Coline, ki jo imate pred seboj, je pričevanje o upanju, edinosti in veri, ki svojo utelešeno obliko najdejo v liku novega papeža, Leona XIV.

Papež Leon XIV., rojen kot Robert Francis Prevost, je prvi papež iz Združenih držav Amerike. Njegova življenjska pot – od otroštva v Chicagu, preko misijonskega dela v Peruju, do prefekta Dikasterija za škofe in nazadnje papeža – odseva zvestobo, premišljenost, ljubezen do Kristusa in njegove Cerkve ter čut za poslanstvo Cerkve v 21. stoletju.

Odlikuje ga mednarodno ozadje in zasidranost v različne kulture in zgodovino. Posebna dragocenost njegovega pontifikata se kaže v njegovi povezanosti s svetim Avguštinom. Leon XIV. je »sin svetega Avguština« – dobesedno, saj pripada Redu svetega Avguština, in duhovno, saj njegovo življenje zaznamujeta avguštinski duh skupnosti, notranje iskanje resnice in služenje Bogu v ljubezni do bližnjega.

Že kot mlad fant je vstopil v malo semenišče, kjer je vzpostavil oseben odnos s svetim Avguštinom, čigar misel ga je globoko zaznamovala. Poudarjal je pomen skupnosti, prijateljstva in ponižnosti. V Avguštinovih besedah ni našel le filozofije, ampak vodilo za življenje – življenje v iskanju Boga, ki je bližji naši notranjosti kot mi sami.

Misijonsko delo v Peruju je njegovo duhovno rast poglobilo: v prahu andskih vasi, med revnimi in obubožanimi, je dojel pravo razsežnost Cerkve kot »poljske bolnišnice«, kot kraja bližine, usmiljenja in služenja. Tam se je naučil jezika ljudi in govorice trpečega Kristusa.

To ga je oblikovalo kot graditelja mostov – tako do ljudi na robu kot tudi med različnimi strujami v Cerkvi. Prav njegov dar poslušanja, razločevanja in povezovanja je bil tisti, zaradi katerega je bil za kardinale očitna in najboljša izbira. Njegov nasmeh, ki blagoslavlja, je postal simbol novega upanja.

Ena njegovih prvih izjav v vlogi papeža se je glasila: »Cerkev vedno išče mir in ljubezen.« V času, ko se svet in Cerkev razklanjata na “konzervativne” in “progresivne”, se novi papež postavlja kot pastir ljudi. Njegova vizija Cerkve presega ideološke ločnice. Temelji na avguštinski resnici, da »nihče ne more biti učenec Kristusa, če ni v Cerkvi«.

Ta misel, izvirajoča iz svetega Avguština, razkriva ključno usmeritev pontifikata: edinost, vendar ne kot uniformiranost, temveč kot duhovno občestvo, kjer različni člani gradijo eno telo – Kristusovo telo. V njem nihče ni odveč, nihče preveč, nihče drugorazreden.

Leon XIV. verjame, da je Cerkev poklicana biti most – most med generacijami, med kulturami, med Cerkvami, med verniki in neverniki. V tem smislu nadaljuje in poglablja sinodalni proces papeža Frančiška. Njegova veščina poslušanja – ki jo je vadil kot predstojnik avguštincev in kot škof v Peruju – ga dela edinstvenega v sposobnosti, da prepozna Svetega Duha v raznolikosti.

Most je simbol njegovega pontifikata – kot povezava med različnimi členi Cerkve, kot vez med centrom in periferijo, kot most iz preteklosti v prihodnost. Zato je njegova izvolitev z imenom Leon XIV. preroška: kot je papež Leon XIII. v obdobju industrijske revolucije odprl Cerkev za socialno pravičnost, želi Leon XIV. Cerkev v času tehnološke, antropološke in moralne revolucije sodobnega časa bolj odpreti evangeljskemu življenju.

V času, ko svet trpi krizo smisla in se širi nasilje, ko se človek v svetu mnogih ponudb pogosto čuti izgubljenega, prihaja papež, ki s svojo osebnostjo vnaša novo upanje. Njegovo misijonsko srce bije za tiste, ki so na robu – ne le družbe, ampak tudi lastne vere in eksistence.

Knjiga nas vodi skozi te prizore upanja: škof v blatu med poplavami v Peruju; kardinal, ki ne mara v ospredje, pozna cerkveno pravo; voditelj, ki obvlada latinščino in hkrati govori jezik ulice; človek, ki zna molčati, ker razume, da resnico pogosto bolje izpove tišina kot besede.

Papež Leon XIV. je bil izbran po navdihu Duha. Kardinali so v njem prepoznali nekaj globljega – pristen, molčeč utrip Svetega Duha, ki preobraža človeka. Kot pravi eden od citatov iz knjige: »Če Cerkev kljub vsemu še obstaja, potem je resnično Božje delo«.

In res, to Božje delo se nadaljuje – v njegovem nasmehu, ki blagoslavlja. V njegovi bližini z ubogimi. V njegovi trdni veri v Cerkev, ki ni popolna, a je Kristusova. In v njegovem iskrenem odgovoru na vprašanje današnjega časa: »Ali bo Cerkev znala še nagovoriti srce človeka?«

Knjiga, ki jo danes predstavljamo, je pripoved o možnosti, da Cerkev ne samo preživi, ampak ponovno zažari – ne iz moči, ampak iz svetosti.

Naj bo ta knjiga spodbuda, da bomo tudi mi – vsak po svoje – postali graditelji mostov in prinašalci upanja.

Hvala za pozornost. 

Msgr. dr. Andrej Saje
Novomeški škof
Predsednik Slovenske škofovske konference