Spoštovani gostje,
dragi prijatelji!

Ob nocojšnji predstavitvi knjige Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju vas iskreno pozdravljam! Njena vsebina prinaša pomemben doprinos k razumevanju duhovne, kulturne in politične zgodovine našega prostora. Avtorja Jan Dominik Bogataj in Anja Božič sta v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo ustvarila delo, ki iz zakladnice preteklosti prinaša luč tudi za naš današnji čas. Iskreno se jima zahvaljujem za njuno raziskovalno delo in nocojšnjo predstavitev v Baragovem zavodu v Novem mestu.

V ospredju knjige je izjemna zgodovinska osebnost Enej Silvij Piccolomini (1405–1464), kasnejši papež Pij II., ki je v 15. stoletju s svojo mislijo in delovanjem sooblikoval evropski prostor in posredno zaznamoval tudi slovenske dežele. Čeprav se v njegovih ohranjenih pismih Novo mesto morda ne pojavi neposredno, pa se ne moremo izogniti dejstvu, da je njegovo delovanje v vlogi tajnika cesarja Friderika III. Habsburškega (1415–1493) in pozneje kot papeža vplivalo tudi na življenje v naših krajih.

Piccolomini je bil mož razuma in vere, humanist, diplomat in cerkveni voditelj. Njegovo življenje je bilo preplet učenosti, odgovornosti in modrosti. Prav v tem duhu nas njegova zgodba lahko še danes navdihuje: kako ostati zvest resnici, odprt za dialog in hkrati odgovoren za skupnost, v kateri živimo.

Eden izmed njegovih najpomembnejših prispevkov za naš prostor je bila potrditev ustanovitve ljubljanske škofije leta 1462, pod katero je spadalo tudi območje naše škofije. Sedež škofije v Novem mestu imamo od 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. (2005–2013) z ustanovitvami novih škofij temeljito preuredil območje Cerkve na Slovenskem.

Piccolominijeva odločitev o ustanovitvi škofijskega sedeža v Ljubljani takrat ni pomenila zgolj preureditve cerkvenih meja in vzpostavitve novih upravnih struktur. Z ustanovitvijo škofije so slovenske dežele v okviru Svetega rimskega cesarstva dobile priznanje duhovne in kulturne samobitnosti. Novo mesto, tedaj vse bolj razvijajoče se regionalno središče, je s tem dobilo novo mesto znotraj urejene cerkvene strukture. Pomen te geste ostaja: lastna cerkvena avtonomija je bila temelj narodovega kulturnega razvoja.

Spoštovani!

Z predstavitvijo knjige Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju ne obujamo zgodovine zaradi nostalgije. Spoznavanje zgodovine nam pomaga, da bi razumeli sedanjost in jo odgovorno oblikovali za prihodnost. Iz Piccolominijeve zapuščine lahko izluščimo več dragocenih sporočil tudi za današnji čas:

• Prvič, da vera in razum ne stojita v nasprotju – da lahko duhovnost in učenost hodita z roko v roki. Piccolomini je kot izobražen humanist, ki je kasneje postal celo papež, zgled za našo dobo, kjer se velikokrat pozablja na globino mišljenja in odgovornost do resnice.
• Drugič, da Cerkev s svojimi strukturami, kot so škofije, ni le upravna institucija za lažje pastoralno oskrbovanje vernikov, temveč tudi duhovna in kulturna ustanova, ki lahko pomaga graditi mostove med narodi, jeziki in tradicijami. To, kar je papež Pij II. (1405–1464) udejanjil v srednjem veku, nas nagovarja tudi danes, ko iščemo načine za sožitje in odgovorno sodelovanje. Tudi novi papež Leon XIV. nas je na začetku pontifikata povabil, naj bomo kristjani graditelji mostov.
• Tretjič, da zgodovina ni oddaljena zgodba drugih, ampak naš skupni temelj. Piccolominijeva pisma, misli in politične poteze govorijo tudi o naših krajih – o Kranjski, o celjskem območju, o potrebi po edinosti pred nevarnostmi, o vlogi škofij kot varuhinjah vere in kulture. Govori nam o povezovanju različnih znanj, veščin in kultur, ki kljub različnosti iščejo skupno dobro.

Knjiga Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju, ki jo predstavljamo danes, je več kot zgodovinsko delo. Je klic k zavedanju, da imamo tudi na Slovenskem svojo zgodbo, svoj prostor v evropskem kontekstu in svojo odgovornost do prihodnosti. Njeni avtorji so z raziskovalnim delom dali glas ne le veliki osebnosti papeža Pija II. (1405–1464), ampak tudi slovenskim deželam, ki so bile del njegove vizije.

Hvaležen sem, da predstavitev knjige poteka ravno tukaj pri nas, v Novem mestu. 7. aprila letos smo namreč obhajali 660-letnico ustanovitve Novega mesta, na isti dan je minilo tudi 19 let od ustanovitve novomeške škofije. Novo mesto, ki ga je ustanovil cesar Rudolf IV. Habsburški (1339–1365), z bogato duhovno in kulturno zapuščino danes bogati sodobni slovenski prostor.

Naj nam Piccolominijeva zgodba pomaga razumeti, kako daleč sega naša zgodovina – in kako lahko načrtujemo prihodnost, če jo gradimo na veri, znanju in sodelovanju.

Naj Gospod blagoslovi delo naših avtorjev in vse nas, ki želimo kot dediči naših plemenitih prednikov biti odgovorni graditelji skupne prihodnosti.

Hvala vsem in lep večer.

Novomeški škof Andrej Saje