V ponedeljek, 1. decembra 2025, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekal simpozij ob 1700. obletnici prvega ekumenskega koncila v Niceji iz leta 325. Visoka obletnica je bila priložnost za pogled na ta koncil, njegov prelomni pomen v zgodovini krščanstva in njegov odmev v slovenskem prostoru. Zvečer se je simpozij zaključil na Teološki fakulteti s predstavitvijo knjige Nicejski koncil (325): antologija virov, ki prinaša izbor besedil iz časa pred, med in po koncilu. Na koncu so udeleženci, med njimi tudi koprski škof dr. Peter Štumpf. Škofov nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani bratje in sestre, dragi predstavniki krščanskih Cerkva in skupnosti, cenjeni gostje,

ko danes obhajamo 1700-letnico nicejskega koncila, se ne spominjamo le nekega oddaljenega zgodovinskega trenutka. Obhajamo dogodek, ki je globoko zaznamoval identiteto krščanstva in nas, čeprav živimo v povsem drugih časih, še vedno nagovarja z izjemno aktualnostjo. Nicejski koncil je bil prvič v zgodovini trenutek, ko so se kristjani zbrali kot vesoljna Cerkev, da bi skupaj razločili, kaj je srce vere. Ni šlo predvsem za politično zborovanje ali za zmago ene teološke struje nad drugo, ampak za skupno iskanje resnice: kdo je Kristus?

Koncil je z velikim pogumom izpovedal, da Jezus Kristus ni samo učitelj, prerok ali moralni zgled, temveč resnični Božji Sin, »rojen, ne narejen, istobistven z Očetom«. Ta vera ni nastala iz abstraktnih teoloških razprav, ampak iz izkušnje Cerkve, ki je živela iz molitve, iz liturgije in iz spomina na apostole. Niceja je zgolj potrdila tisto, kar je Cerkev že verovala, preden je to znala izraziti z besedami.

To je tudi razlog, zakaj je ta koncil tako pomemben za ekumenske odnose. Nicejska veroizpoved ni samo katoliška, ni samo pravoslavna, ni samo protestantska; je skupni dom skoraj vseh krščanskih tradicij. Ko danes skupaj molimo credo – četudi v različnih jezikih, z različnimi poudarki –, izpovedujemo vero, ki izvira iz Niceje.

Zato lahko rečemo: edinost kristjanov se ne začne pri novih dogovorih, ampak pri prepoznavanju tistega, kar je že skupno. Prav to je letos v svojem dokumentu Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik: 1700-letnica nicejskega ekumenskega koncila (325–2025) poudarila mednarodna teološka komisija:

»Nicejska veroizpoved, v vsej svoji lepoti in veličini, je skupna vera vseh kristjanov. Vsi smo povezani v izpovedi nicejsko-konstantinopelske veroizpovedi, čeprav vse Cerkve ne priznavajo temu koncilu in njegovim odločitvam povsem enakega statusa. Leto 2025 je zato neprecenljiva priložnost, da poudarimo: tisto, kar imamo skupnega, je tako po obsegu kot po globini bistveno močnejše od tistega, kar nas ločuje. Skupaj verujemo v Troedinega Boga, v Kristusa, resničnega človeka in resničnega Boga, v odrešenje v Jezusu Kristusu, skladno s Svetim pismom, branjenim v Cerkvi in po navdihu Svetega Duha. Skupaj verujemo v Cerkev, v krst, v vstajenje mrtvih in v večno življenje.« (43)

Na ta dokument se sklicuje tudi papež Leon XIV. v apostolskem pismu In Unitate Fidei ob 1700 - letnici nicejskega ekumenskega koncila. Papež meni, da dokument ponuja koristne poglede za poglobitev pomena in aktualnosti nicejskega koncila ne le na teološki in cerkveni, temveč tudi na kulturni in družbeni ravni.

Izpoved vere, ki povezuje vse kristjane, nam daje upanje v teh težkih časih, ki jih živimo sredi skrbi, strahov, groženj, vojne in nasilja, naravnih nesreč, hudih krivic in neravnovesij, lakote in revščine, ki jo trpijo milijoni naših bratov in sester.

Niceja nam danes sporoča, da Cerkev ni najprej politična ali kulturna resničnost, ampak skrivnost občestva, ki se rojeva iz Kristusove resnice. In ta resnica nas ne razdružuje, temveč združuje. Vzpostavlja temelj, na katerem lahko gradimo mostove, tudi takrat, ko se tradicije razlikujejo. Kajti dokler je veroizpoved o Kristusu skupna, lahko ostane skupna tudi pot.

Ob tej obletnici se ne spominjamo koncila kot zgodovinskega dogodka, temveč ga sprejemamo kot priložnost, kot povabilo. Povabilo, da obrnemo pogled od delitev k občestvu, od preteklih razhajanj k skupni prihodnosti. Spoznali smo, da ekumenizem ni iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, temveč globlje prepoznavanje tega, kar nas že združuje. Ni pot sklepanja kompromisov, temveč pot poslušanja Svetega Duha, istega Duha, ki je vodil Cerkev v Niceji in jo vodi še danes.

Zato je 1700-letnica koncila najprej priložnost za hvaležnost. Hvaležnost za vero, ki smo jo prejeli. Hvaležnost za korenine, ki nas presegajo. Obenem pa je tudi priložnost za pogum — za nove korake na poti edinosti.

Če je bilo v 4. stoletju mogoče, da so kristjani različnih krajev, kultur in jezikov skupaj izpovedali vero, potem ni razloga, da bi bilo danes, v času dialoga, komunikacije in skupnega pričevanja, to za nas nemogoče.

Morda res nimamo skupnega cesarja, ki bi nam, kakor Konstantin v svojem Govoru na nicejskem koncilu, dejal: »Veselim se ob pogledu na vaš zbor. A sodim, da bodo moje prošnje v celoti izpolnjene, ko bom videl, da ste vsi enega duha in da vsem vlada soglasje splošnega miru, ki ga, tako bi bilo prav, vi, ki ste posvečeni Bogu, širite tudi med druge.« (4) Toda zahtevna desetletja arijanske kontroverze po koncilu so dokazala, da je soglasje, ki je sad prisile, lahko tudi jalovo. Zrasti mora namreč iz resnične zavesti o živi Jezusovi želji po edinosti.

Sad te zavesti je tudi današnji večer. Poglabljanje našega poznavanja zgodovine bo ob koncu večera zadobilo čisto poseben konkreten izraz, ko bomo predstavniki različnih Cerkva – skupaj z vsemi navzočimi – izpovedali nicejsko veroizpoved v novem slovenskem prevodu. Naj ta dogodek pripomore k še večji zavesti, da so na temelju skupne izpovedi vere mogoči tudi nadaljnji konkretni koraki v smer edinosti. Če je bilo v Niceji mogoče, da so se zedinili glede skupnega obhajanja velike noči, so konkretni koraki na poti edinosti mogoči tudi danes.

Ker pa smo danes bogatejši za izkušnjo prvega vesoljnega cerkvena zbora ter razvoja dogodkov pred koncilom in po njem, premoremo modrost, da se vseh razlik ne da premostiti v enem dnevu, in da se je včasih treba predvsem vaditi v potrpežljivosti. Dissonántia ieiúnii non dissólvit consonántiam fídei, »Neskladje glede načina posta, ne razbija soglasja v veri,« je dejal Irenej Lyonski. Tudi to potrpežljivo vztrajanje pri majhnih korakih, ki včasih ne obrodijo nobenega vidnega sadu, je pričevanje želje po edinosti.

A kot je rečeno v začetku nicejske veroizpovedi, verujemo v Boga, ki je »stvarnik vsega vidnega in nevidnega«, zaradi česar noben trud, pa še tako neznaten, ne bo ostal brez plačila.

Papež Leon XIV. v apostolskem pismu In Unitate Fidei pomenljivo zapiše: »Ekumensko gibanje je v zadnjih šestdesetih letih doseglo veliko sadov. Čeprav nam še ni podarjena polna vidna edinost s pravoslavnimi in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami ter s cerkvenimi skupnostmi, nastalimi iz reformacije, nas je ekumenski dialog, utemeljen na enem samem krstu in nicejsko-carigrajski veroizpovedi, pripeljal do tega, da v bratih in sestrah drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti prepoznamo svoje brate in sestre v Jezusu Kristusu ter znova odkrivamo eno vesoljno skupnost Kristusovih učencev po vsem svetu.

Skupaj izpovedujemo vero v enega in edinega Boga, Očeta vseh ljudi, skupaj izpovedujemo enega Gospoda in pravega Božjega Sina, Jezusa Kristusa, in enega Svetega Duha, ki nas navdihuje in žene k polni edinosti in skupnem pričevanju evangelija. Resnično je tisto, kar nas združuje, mnogo več kot tisto, kar nas ločuje. Tako je ena sama krščanska skupnost v razdeljenem svetu, razdeljenem s številnimi konflikti, znamenje miru in orodje sprave ter odločilno prispeva k svetovnemu prizadevanju za mir.«

V imenu Komisije za ekumenizem in medverski dialog pri SŠK se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste pripomogli, da bo ta večer ostal v nepozabnem spominu, prisrčna hvala pa tudi tistim, ki ste ob tej častitljivi obletnici poskrbeli, da se bomo lahko v ključna besedila poglabljali tudi v knjižni obliki.

Spoštovani, nicejska vera ni le spomin. Je izziv. Še vedno nas vpraša: ali smo pripravljeni gledati drug na drugega kot na brate in sestre v istem Kristusu? Ali verjamemo, da edinost Cerkve ni samo cilj, temveč dar? Ali smo pripravljeni, da izpoved vere postane tudi izpoved občestva?

Če bomo danes odgovorili pritrdilno, potem ta jubilej ni le obred spomina, ampak trenutek upanja. In morda nas bo zgodovina ob 1700-letnici koncila gledala z enakim občudovanjem, kot danes mi gledamo v leto 325 – kot na kristjane, ki so imeli pogum, da iz vere naredijo pot edinosti.

Naj resnica iz Niceje še naprej postaja pot do edinosti. In naj edinost izhaja iz resničnosti Kristusa, ki je »rojen, ne narejen, istobistven z Očetom«.

Hvala.