Dragi bratje duhovniki, sestre redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre. 

Veliki teden je teden velikih napetosti. Jezus se poslavlja. Gre v trpljenje in smrt na križu. Pred seboj  ima samo še nekdaj dni. Njegova duša je žalostna. Sluti nebogljenost učencev, prestrašenost žena, ki opazujejo dogodke in ne vedo, kako bi blažile Jezusovo duševno stisko, ki jo že lep čas opazujejo. Jezus ve, da ga mnogi zapuščajo. Vse gre nezadržno navzdol. Še tista uboga peščica, ki ostaja, se bo na koncu skrčila samo na ljubljenega učenca Janeza, mater Marijo, Veroniko, Marijo Magdaleno, Jožefa iz Arimateje in še nekaj drugih žena. 

Evangelij na popelje v dvorano zadnje večerje (prim. Jn 13, 21-33.36-38). Jezus ne more več zadrževati v sebi žalosti in stiske. Prijateljem kar na glas zaupa: »Resnično, resnično vam povem, eden izmed vas me bo izdal.« Prisotni niso mogli dojeti, kaj se dogaja. Preprosto niso razumeli trenutka. Kako bi lahko nekdo od njih izdal Učenika? In zakaj bi ga sploh izdal? Kakšne nagibe ima za to? Kaj bi s tem rad pridobil? Komu sploh pripada? 

Učenci so zaslutili, da se dogaja nekaj strašnega; kar bi lahko bilo vzrok za nasilje, kri in umor. Začutili so, da so tudi oni v nevarnosti. Njihov strah se je poglobil. Med seboj imajo torej izdajalca, ki je izdal Učenikovo ljubezen in zaupanje. Vedeli so, da če bo izdan njihov Učenik, bodo uničeni tudi oni. Če nekdo hoče ubiti Gospoda Jezusa, so v nevarnosti tudi njihova življenja.    

Očitno nekdo hoče tudi njihovo smrt. In to ni nek tujec, ampak nekdo izmed njih – do sedaj prijatelj, zaupnik, sotovariš, ljubljeni brat na poteh hoje za Učenikom; nekdo ki je bil izbran za veliko misijonsko poslanstvo – za apostola… Ne vejo, kdo izmed njih je morilec njihovega Gospoda, klicatelj smrti in propada izbrane skupnosti, uničevalec njihovega učeništva…Groza jih je trenutka, ko bodo izvedeli, kdo je to. Kaj nas s takim v prihodnje? Učenci so slutili, da se to ne bo dobro končalo. Jezus pa je zelo dobro vedel, kako se bo končalo. Zato je bil zelo žalosten. 

Juda Iškarijot je mislil, da je premeten in pameten. Računal je na svoje spletke in koristi. Preprosto je imel svojega Učenika za neumneža. Delal je za njegovim hrbtom. Ni sprejel Jezusove ljubezni in zaupanja, zato si je izmislil 'popoln zločin'. 

Jezus mu je bil v napoto pri predstavah o mesijanskih časih, ki bi naj nastopili z orožjem in močjo. Iškarijot si ni želel miru. Želel si je nasilje. Pri tem je računal, da bo prišel vsaj do koščka oblasti. Vse je natanko predvidel in načrtoval, kako bi se naj izšlo v njegovo korist za trideset srebrnikov. Ni pa predvidel hude sodbe vesti, pred katero je zbežal v smrt po lastni roki, ki mu jo je ponujal v rešitev zlohotni satan. Iškarijot je na koncu zagrabil njegove kremplje, zavrnil pa je Jezusovo odpuščajočo dlan.

Drugače je ravnal Peter. Jezusa je zatajil iz strahu, da tudi njega ne bi vklenili in ga vleki pred velike duhovnike in poglavarje ljudstva. Gospod se je obrnil nanj in Peter se je spomnil njegove besede, kakor mu je rekel: 'Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil' (Lk 22, 61). Šel je ven in se bridko zjokal.

Veliki teden Jezusovega trpljenja je teden Jezusovega žalostnega obraza in njegovih solznih oči nad mnogimi izdajstvi, ki kličejo smrt nad pravične in tudi krivične. Nobeno izdajstvo ne more biti upravičeno in sprejeto. 

Prvi izdajalec je hudobni duh ali satan, ki je ošabno izdal svojega ljubljenega Očeta v nebesih. Tega izdajstva nikoli ne bo obžaloval, in to je njegova dokončna samoobsodba in prekletstvo.  

Prerok Izaija govori o služabniku, ki ga je Gospod poklical ob rojstvu in mu dal ime že v materinem naročju. Njegova usta je napravil kakor oster meč in ga naredil za gladko puščico. Po njegovih besedah se bo poveličal Gospod. Njegov služabnik resignirano ugotavlja, da se je zaman trudil z oznanjevanjem, in da je za nič in brez koristi potratil svojo moč. Navkljub temu  stavi svojo pravico na Gospoda in pri Bogu išče plačilo. Gospod ga tolaži in mu razodene da se ne bo ustavil pri Izraelu, ampak ga postavlja za luč poganskim narodom, da bo njegovo zveličanje do konca zemlje (prim. Iz 49, 1-6). 

Jezus je tri leta goreče oznanjal Božje kraljestvo. Zdi se, kot da je satan sproti pobiral sveta semena iz otopelih in izsušenih človeških src ter jih sipal na peklenske poljane v pogubo tistih, ki so slišali Božjo besedo, a se zaradi svoje trdosrčnosti niso spreobrnili. 

Jezus je svoje oznanjevanje zaključil v dvorani zadnje večerje s predpasnikom, s katerim se je opasal, da je učencem umil noge (prim. Jn 13, 1-20).  Na izdajstvo ni imel drugega odgovora kot ljubezen in služenje. Tudi Iškarijotu je umile noge. To izdajalca ni ganilo. Po grižljaju, ki ga je prejel od Učenika, je šel v noč (prim. Jn 13, 30). 

Vztrajnost ljubezni je neuničljiva. Ne popusti pred ničemer. Na izdajstvo odgovarja s služenjem v vseh prilikah in neprilikah. Preskakuje ovire in išče poti mimo izdajstev in zatajitev. Vztrajnost ljubezni odpušča, ne da bi pričakovala prošnjo za odpuščanje. 

Jezus nam naroča: »Kakor  sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Potem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). 

Ljubezni, ki gre čez izdajstvo, sami preprosto ne zmoremo. Živci ne vzdržijo. Potrebujemo pomoč. Daje nam jo Sveti Duh, s katerim je Oče mazilil svojega ljubljenega Sina. Posvetitev svete krizme in blagoslov krstnega in bolniškega olja nam pomeni tolažbo Svetega Duha, ki nas je mazilil za ljubezen do konca, ne da bi  takšna ljubezen pričakovala kaj zase. 

V moči te ljubezni je Marija Magdalena šla h grobu  mazilit Gospodovo mrtvo telo. Postala je njegova služabnica, ki je prva videla prazen grob in je verovala. Tukaj je dokončno zakopala svojo  zgrešeno preteklost, prejšnja izdajstva človeškega dostojanstva, - tukaj je zakopala vse strahove in bojazni.

Od praznega groba je pohitela do učencev, jih prebudila iz dremavosti obupa in jih napotila iskat večno Živega, ki več ne umrje. Ljubezen je neko zavoženo grešnico na novo rodila v prvo oznanjevalko večnega življenja. To je čudež novega stvarjenja ob zarji velike noči.

Naša soboška krajevna Cerkev se veseli duhovnikov jubilantov, ki so z ljubeznijo in hvaležnostjo sprejeli dar mašniškega posvečenja in si svojimi verniki vztrajno krepijo vero v čudež vstajenja. 

Milostnemu Bogu se zahvaljujemo za: 

-    55 let duhovništva: 
Jože Kolmanko, župnik v Cezanjevcih 

-    50 let duhovništva:  
Viljem Hribernik, župnik v Dolencih 
Avguštin Raščan, upokojeni župnik, živi v Slovenj Gradcu 
-    45 let duhovništva: 
Štefan Vinkovič, župnik v Križevcih pri Ljutomeru
Viljem Kovač, župnik na Hotizi
-    35 let duhovništva: 
msgr. dr. Peter Štumpf SDB, koprski škof in Apostolski administrator soboške škofije
-    30 let duhovništva: 
Dr. Franc Zorec, župnik v Bakovcih in na Tišini
-    25 let duhovništva:
Dejan Horvat, župnik v Markovcih in Gornjih Petrovcih 
Peter Pučnik SDB, direktor Zavoda Marianum v Veržeju
-    20 let duhovništva: 
Boštjan Ošlaj, župnik pri sv. Juriju ob Ščavnici
Goran Kuhar, stolni župnik v Murski Soboti
Martin Dolamiča Konrad, župnik v Lendavi
-    15 let duhovništva: 
Goran Merica, župnik v Ljutomeru
-    10 let duhovništva: 
Dr. Andrej Lažeta, župnik v Bogojini in Martjancih

Dobri Bog naj bo velikodušen s podarjeno milostjo zvestobe našim duhovnikov, imenovanim in neimenovanim, da bo srce ostalo veselo, mirno in predano. 

Na poteh leta Gospodove milosti srečamo veliko različnih ljudi. Kakršnikoli so že ti drugi, so vendarle naši sopotniki. Tudi oni iščejo upanje. Vredni so naše pozornosti, molitve, naklonjenosti, in tudi odpuščanja. 

Vsem naj bodo veseli in blagodejni prazniki velike noči. Voščimo drug drugemu življenje in veselje, ker je Gospod Jezus vstal od mrtvih.
Mati Marija naj hodi z nami do praznega groba, tam na Kalvariji. 

Amen.