Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je dan pred praznikom vseh svetih kot vsako leto tudi tokrat obiskal tragične kraje v celjski škofiji, ki jih je zaznamovalo trpljenje žrtev povojnih pobojev.
Škof Matjaž se je v spremstvu generalnega vikarja celjske škofije Roka Metličarja in nekaterih duhovnikov najprej ustavil na Mravljinjeku v bližini Mosteca pri Dobovi, kjer je na grobišču ob križu molil za vse rajne na tem kraju trpljenja vseh nedolžnih žrtev pobojev po koncu druge svetovne vojne.
Škof je poleg Mosteca obiskal še Stari Hrastnik, Marijo Reko nad Preboldom, znamenje na Golovcu v Celju, spominski park na Teharjah, Košnico pri Celju in Hudo Jamo, z vabilom vernikom, da se mu pridružijo v molitvi na teh svetih krajih ter prosijo za žrtve, za odpuščanje in spravo.
Škof Matjaž: da bi zlo prepoznali kot zlo in ga zavrnili
Škof Matjaž je v nagovoru na vseh prizoriščih zbrane spomnil, kako kraji povojnih pobojev še danes kričijo, spomin na krike nedolžnih žrtev pa pretresa naša srca, »vendar v nas noče izzvati sovraštva, temveč sporoča, kako grozno in nečloveško je delo sovraštva«. Nadaljeval je z besedami papeža Benedikta XVI.: »Ta spomin želi voditi naš razum, da bi prepoznali zlo kot zlo in ga zavrnili. Želi navdihniti pogum, da bi delali dobro, da bi se uprli zlu. Želi nas pripeljati do tistih občutkov, izraženih v besedah, ki jih je veliki Sofoklej položil na ustnice Antigone ob grozi, ki jo je zajela, ko pravi, tukaj nisem, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj ljubili.«
Odprimo se temu duhovnemu bogastvu, ki so ga pridobili naši mučenci s svojo žrtvijo, v veri, da je njihova žrtev zaklad milosti.
Škof je povabil k molitvi, da bi Bog ozdravil rane tega strašnega zločina, ki ga je brat prizadel bratu, povabil je k molitvi za žrtve, storilce in preživele, »da bi našli svoj mir in se srečali z Božjim Sinom, ki je sestopil v predpekel, kjer se Bog sam dotakne najglobljih temin človeških temin«. Vernike je spodbudil, naj se »odpremo temu duhovnemu bogastvu, ki so ga pridobili naši mučenci s svojo žrtvijo, v veri, da je njihova žrtev zaklad milosti, ki lahko, če jo sprejmemo, prenovi in obogati naš narod, našo Cerkev, našo domovino z novim upanjem in novo močjo«.
Nagovor škofa Matjaža:
»Dragi, bratje in sestre, danes tukaj molimo na enem od tistih preko 700 morišč po naši domovini, kjer je morila bratova roka. Boga prosimo za večni mir, za spravo in za očiščenje. Ti kraji tudi danes kričijo. Et nemo percipit corde – In nihče si ne vzame k srcu. Ko je papež Benedik XVI. maja leta 2006 obiskal enega od takšnih krajev groze, je izrekel besede, ki veljajo nam danes, tudi v tem trenutku. 'Spomin na te krike pretresa naša srca. Noče pa v nas izzvati sovraštva, temveč sporoča, kako grozno in nečloveško je delo sovraštva. Ta spomin želi voditi naš razum, da bi prepoznali zlo kot zlo in ga zavrnili. Želi navdihniti pogum, da bi delali dobro, da bi se uprli zlu. Želi nas pripeljati do tistih občutkov, izraženih v besedah, ki jih je veliki Sofoklej položil na ustnice Antigone ob grozi, ki jo je zajela, ko pravi, tukaj nisem, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj ljubili'.
Molimo zato danes tudi na tem kraju za žrtve, storilce in preživele, da bi našli svoj mir in se srečali z Božjim Sinom, ki je sestopil tudi v ta predpekel, kjer se je Bog sam dotaknil najglobljih temin človeških groze greha in smrti. Kristus je že vstopil v to hišo, kamor so bili pahnjeni naši bratje in sestre, možje in žene in številni otroci, ki so bili strgani iz naročja ljubečih staršev. Naši bratje in sestre so bili pobiti iz sovraštva do Boga in do človeku svetega, pobiti iz sovraštva porojenega iz prevržene ideologije. Mnogi so v skrajni stiski, ki so jo prestajali, ko so padali v smrt, ko so izgubili vse človeško, vsako človeško oporo ali tolažbo, umirali z vero v Boga in v ljubezni do svojih najdražjih. Zato smo lahko prepričani, da je njihova kri tudi danes zlita s krvjo nedolžnega Jagnjeta in je njihova kalvarija postala tudi oltar posvečenja. Odprimo se zato temu duhovnemu bogastvu, ki so ga pridobili naši mučenci s svojo žrtvijo, v veri, da je njihova žrtev zaklad milosti, ki lahko, če jo sprejmemo, prenovi in obogati naš narod, našo Cerkev, našo domovino z novim upanjem in novo močjo.«
Več na: Družina
Vir: Družina
