V Svetem pismu ima obljubljena dežela posebno mesto, saj ni le ozemlje za preživetje, temveč znamenje Božje obljube in njegove zvestobe svojemu ljudstvu. Pravzaprav je celotna zgodovina Stare zaveze v veliki meri zgodba o zemlji: o obljubi, daru, izgubi, zlorabi in ponovni pridobitvi.

Ko je ljudstvo osvojijo deželo, se je vedno znova pojavljalo vprašanje, kdo ima pravico tam bivati. Svetopisemska pripoved jasno kaže, da bivanje v obljubljeni deželi ni samoumevna pravica, temveč dar, ki je vezan na zvestobo Bogu. Če je Izrael živel v zavezi z Gospodom, je zemlja ostajala njegov dom; kadar pa je ljudstvo zavrnilo Boga, je tvegalo izgubo te pravice - in to pravico tudi izgubilo, večkrat. Tudi ob ustanovitvi izraelske države v sodobnem času se odpira podobno vprašanje: komu pripada ta zemlja in na kakšni osnovi? Svetopisemski pogled nas spominja, da lastništvo nad zemljo presega zgolj politične in ekonomske razloge. Zemlja je v prvi vrsti Božji dar in ostaja znamenje njegove zvestobe, hkrati pa prostor odgovornosti, pravičnosti in miru med vsemi, ki na njej prebivajo.

Torek, 12. februarja 2026, ob 19.00

Predavatelj: dr. Samo Skarlovnik

Dom sv. Jožef Celje