Sveti oče Leon XIV. je v nedeljo, 25. maja 2025, prvič od svoje izvolitve molil molitev Regina Caeli (Raduj se, Kraljica nebeška) z okna apostolske palače. Tudi tokrat jo je vodil v latinščini, pridružila pa se mu je množica vernikov, zbrana na Trgu svetega Petra.
V nagovoru je papež izhajal iz današnjega evangelija (prim. Jn 14,23-29). Jezus učence osvobodi vsake tesnobe in skrbi. Če ostanemo v njegovi ljubezni – je dejal – se on sam naseli v nas in »ta ljubezen nas razsvetljuje, naredi si prostor v našem načinu razmišljanja in v naših odločitvah, tako da se razširi tudi na druge in osvetli vse situacije našega bivanja«. »Čeprav sem krhek, se Gospod ne sramuje moje človeškosti, nasprotno, prihaja, da bi bival v meni. Spremlja me s svojim Duhom, me razsvetljuje in me naredi za orodje svoje ljubezni za druge, za družbo in za svet.«
Sveti oče je pozval, naj Jezusovo ljubezen prinašamo vsepovsod ter naj ne pozabimo, da sta vsaka sestra in brat bivališče Boga, katerega navzočnost se razodeva zlasti v malih, ubogih in trpečih, ter nas prosi, da bi bili pozorni in sočutni kristjani.
Nagovor papeža Leona XIV., Regina Caeli, nedelja, 25. maj 2025
Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo!
Še vedno sem na začetku svoje službe med vami in najprej bi se vam želel zahvaliti za naklonjenost, ki mi jo izkazujete. Pri tem pa vas prosim, da me podpirate s svojimi molitvami in bližino.
Pri vsem, k čemur nas kliče Gospod, tako na življenjski poti kot na poti vere, se včasih počutimo neprimerne. Vendar nam evangelij današnje nedelje (prim. Jn 14,23-29) pravi, da ne smemo gledati na svoje moči, ampak na usmiljenje Gospoda, ki nas je izbral, in biti prepričani, da nas Sveti Duh vodi in nas vsega uči.
Apostolom, ki so na predvečer Učiteljeve smrti vznemirjeni in zaskrbljeni ter se sprašujejo, kako bodo mogli biti nadaljevalci in pričevalci Božjega kraljestva, Jezus naznani dar Svetega Duha s to čudovito obljubo: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23).
Tako Jezus učence osvobodi vsake tesnobe in skrbi in jim lahko reče: »Vaše srce naj se ne vznemirja« (Jn 14,27). Če ostanemo v njegovi ljubezni, se pravzaprav on sam naseli v nas, naše življenje postane Božji tempelj in ta ljubezen nas razsvetljuje, naredi si prostor v našem načinu razmišljanja in v naših odločitvah, tako da se razširi tudi na druge in osvetli vse situacije našega bivanja.
Glejte, bratje in sestre, prav to bivanje Boga v nas je dar Svetega Duha, ki nas prime za roko in nam omogoča, da tudi v vsakdanjem življenju doživljamo Božjo navzočnost in bližino ter tako postanemo njegovo bivališče.
Lepo je, da ob pogledu na našo poklicanost, na stvarnosti in osebe, ki so nam zaupane, na obveznosti, ki jih izpolnjujemo, na naše služenje v Cerkvi, lahko vsak od nas z zaupanjem reče: čeprav sem krhek, se Gospod ne sramuje moje človeškosti, nasprotno, prihaja, da bi bival v meni. Spremlja me s svojim Duhom, me razsvetljuje in me naredi za orodje svoje ljubezni za druge, za družbo in za svet.
Preljubi, na temelju te obljube hodimo v veselju vere, da bi bili sveti Gospodovi templji. Prizadevajmo si, da bi njegovo ljubezen prinašali povsod, pri tem pa ne pozabimo, da je vsaka sestra in vsak brat Božje bivališče in da se njegova navzočnost razodeva zlasti v malih, ubogih in trpečih, ter nas prosi, da bi bili pozorni in sočutni kristjani.
Vsi se izročimo Marijini priprošnji. Po delovanju Duha je postala »bivališče, posvečeno Bogu«. Z njo lahko tudi mi doživljamo veselje, ko sprejemamo Gospoda ter smo znamenje in orodje njegove ljubezni.
