Vrhunec tridnevnega jubileja družin, otrok, starih staršev in ostarelih je bil v nedeljo, 1. junija 2025, dopoldan, ko je papež Leon XIV. na 7. velikonočno nedeljo vodil na Trgu svetega Petra evharistično bogoslužje. Med homilijo je sveti oče med drugim dejal: »V družini se vera prenaša skupaj z življenjem iz roda v rod. Podeljuje se kot hrana na mizi in kot ljubezen srca. Zaradi tega je privilegiran kraj za srečanje z Jezusom, ki nas vedno ljubi in nam želi dobro«.
Homilija svetega očeta ob jubileju družin, otrok, starih staršev in ostarelih
Pravkar oznanjeni evangelij nam prikazuje Jezusa, ki pri zadnji večerji moli za nas (prim. Jn 17,20). Božja Beseda, učlovečena, zdaj tik pred koncem svojega zemeljskega življenja, misli na nas svoje brate, in z močjo Svetega Duha postane blagoslov, prošnja in slava Očetu. In tudi mi, ko vstopamo polni začudenja in zaupanja v Jezusovo molitev, smo z njegovo lastno ljubeznijo vključeni v velik projekt, ki zadeva celotno človeštvo.
Kristus pravzaprav zahteva, da smo vsi »eno« (v. 21). To je največje dobro, ki si ga lahko zaželimo, saj ta vesoljna zveza med bitji uresničuje večno občestvo ljubezni, v kateri se identificira Bog sam kot Oče, ki daje življenje, Sin, ki ga sprejema, in Duh, ki ga razdeljuje.
Gospod ne želi, da bi se, da bi bili eno, združili v nejasno množico, kot anonimni blok, ampak želi, da bi bili eno: »kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (v. 21). Enost, za katero Jezus moli, je torej občestvo, ki temelji na isti ljubezni, s katero ljubi Bog, iz katere prihajata na svet življenje in zveličanje. In kot taka je najprej darilo, ki ga je prišel prinesti Jezus. Iz svojega človeškega srca namreč Božji Sin nagovarja Očeta z besedami: »Jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (v. 23).
Z občudovanjem poslušajmo te besede. Jezus nam razodeva, da nas Bog ljubi, kakor ljubi samega sebe. Oče nas ne ljubi manj, kot ljubi svojega Edinorojenega Sina, torej neskončno. Bog ne ljubi manj, ker ljubi prvi, ljubi prvi! O tem priča sam Kristus, ko pravi Očetu: »Ti si me ljubil pred stvarjenjem sveta« (v. 24). In prav tako je: Bog je v svojem usmiljenju vedno želel objeti vse ljudi in prav njegovo življenje, dano za nas v Kristusu, nas dela eno, kar nas povezuje med seboj. Poslušanje tega evangelija danes ob jubileju družin in otrok, starih staršev in ostarelih, nas navdaja z veseljem.
Ljubljeni, prejeli smo življenje, preden smo si ga želeli. Kot je učil papež Frančišek, so »vsi ljudje otroci, vendar nihče od nas ni odločal o tem, da bi se rodil« (Angel Gospodov, 1. januar 2025). Ne samo to. Takoj ko smo se rodili, smo za življenje potrebovali druge, tega ne bi zmogli sami. Nekdo drug nas je rešil, poskrbel za nas, za naše telo in duha. Vsi torej živimo zahvaljujoč odnosu, to je svobodni in osvobajajoči vezi človečnosti in medsebojne skrbi.
Res je, včasih je ta človečnost izdana. Na primer, vsakič, ko se na svobodo sklicuje ne zato, da bi se dalo življenje, ampak da bi se ga vzelo, ne da bi mu pomagalo, ampak da bi se ga žalilo. Toda tudi ob zlu, ki nasprotuje in ubija, Jezus še naprej moli k Očetu za nas in njegova molitev deluje kot balzam na naše rane ter za vse postaja oznanilo odpuščanja in sprave. Ta Gospodova molitev daje polni pomen svetlim trenutkom naše ljubezni drug do drugega, kot staršev, starih staršev, sinov in hčera. In to je tisto, kar želimo oznaniti svetu: tukaj smo, da smo »eno«, kot Gospod želi, da smo »eno«, v naših družinah in tam, kjer živimo, delamo in študiramo: različni, vendar eno, mnogi, vendar eno, vedno, v vseh okoliščinah in v vseh življenjskih obdobjih. Predragi, če tako ljubimo drug drugega, na temelju Kristusa, ki je »Alfa in Omega«, »začetek in konec« (prim. Raz 22,13), bomo znamenje miru za vse v družbi in v svetu. In ne pozabimo: prihodnost ljudi ustvarjajo družine.
V zadnjih desetletjih smo prejeli znamenje, ki razveseljuje in hkrati daje misliti: mislim na to, da so zakonci razglašeni za blažene in svetnike, in to ne ločeno, ampak skupaj, kot zakonca. Mislim na sveta Ludvika in Zelijo Martin, starša svete Terezije Deteta Jezusa; pa tudi na blažena Alojza in Marijo Beltrame Quattrocchi, katerih družinsko življenje je potekalo v Rimu prejšnjega stoletja. In ne pozabimo na poljsko družino Ulma: starši in otroci, združeni v ljubezni in mučeništvu. Rekel sem, da je to znamenje, ki nam da misliti. Da, s tem ko Cerkev izpostavlja zakonce kot zgledne priče, nam sporoča, da današnji svet potrebuje zakonsko zvezo, da spozna in sprejme Božjo ljubezen ter da z njeno združujočo in spravljivo močjo premaga sile, ki razkrajajo odnose in družbe.
Zato vam zakonci s srcem polnim hvaležnosti in upanja pravim: zakon ni ideal, ampak kanon resnične ljubezni med moškim in ženo: popolna, zvesta, rodovitna ljubezen (prim. sv. Pavel VI.., Enciklika Humanae vitae, 9). Medtem ko vas spremeni v eno meso, vas ta ista ljubezen naredi sposobne, da po Božji podobi dajete življenje. Zato vas spodbujam, da ste svojim otrokom zgled doslednosti, obnašajte se tako, kot želite, da se obnašajo oni, jih vzgajajte k svobodi s poslušnostjo, vedno iščite v njih dobro in sredstva, da to povečate. In vi, otroci, bodite hvaležni svojim staršem. Reči »hvala« za dar življenja in za vse, kar nam je z njim vsak dan podarjeno, je prvi način, da spoštujemo svojega očeta in mater (prim. Mz 20,12). Nazadnje, dragi stari starši in ostareli, priporočam, da čuvate tiste, ki jih imate radi z modrostjo in sočutjem, s ponižnostjo in potrpežljivostjo, ki so vas leta naučila.
V družini se vera prenaša skupaj z življenjem iz roda v rod. Podeljuje se kot hrana na mizi in kot ljubezen srca. Zaradi tega je privilegiran kraj za srečanje z Jezusom, ki nas vedno ljubi in nam želi dobro.
In še zadnjo stvar bi rad dodal. Molitev Božjega Sina, ki nam daje upanje na tej poti, nas tudi spominja, da bomo nekega dne vsi uno unum (prim. sv. Avguštin, Sermo super Ps. 127), eno v edinem Zveličarju, objeti z večno Božjo ljubeznijo. Ne samo mi, ampak tudi očetje in matere, babice in dedki, bratje, sestre in otroci, ki so že prešli pred nami v luč njegove večne velike noči in za katere čutimo, da so navzoči tukaj skupaj z nami v tem trenutku praznovanja.
