Vatikansko dvorano Pavla VI. so v sredo, 14. maja 2025, napolnili verniki, posvečene osebe, duhovniki in škofje, ki pripadajo Cerkvam vzhodnega obreda. Papež Leon XIV. je izpostavil njihovo neprecenljivo dediščino, opozoril pa tudi na veliko trpljenje, ki ga doživljajo narodi krščanskega Vzhoda. »Sveti sedež je na voljo, da bi se sovražniki srečali ... Narodi si želijo miru in jaz z vsem srcem voditeljem narodov pravim: srečajmo se, pogovarjajmo se, pogajajmo se!«
Delo človeškega odrešenja se je začelo na Vzhodu
»Kristus je vstal. Resnično je vstal!« so se glasile besede, s katerimi je papež Leon XIV. pozdravil zbrane vernike vzhodnih Cerkva, ki so se udeležili njim posvečenega jubileja (12. do 14. maja). »Lepo vas je videti tukaj prav ob jubileju upanja, katerega neuničljiv temelj je Jezusovo vstajenje. Dobrodošli v Rimu! Vesel sem, da vas lahko srečam in eno prvih srečanj svojega pontifikata posvetim vzhodnim vernikom.«
»Dragoceni ste,« jim je dejal in izpostavil raznolikost njihovega porekla, slavno zgodovino in trpljenje, ki so ga prestale ali ga še vedno prestajajo njihove številne skupnosti. Navedel je papeža Frančiška, ki je o vzhodnih Cerkvah dejal: »To so Cerkve, ki jih je treba ljubiti: varujejo edinstveno duhovno in modrostno izročilo in nam imajo veliko povedati o krščanskem življenju, sinodalnosti in liturgiji; pomislimo na cerkvene očete, koncile, meništvo – neprecenljive zaklade za Cerkev« (govor udeležencem plenarnega zasedanja ROACO, 27. junij 2024).
Navedel je tudi papeža Leona XIII., ki je prvi namenil poseben dokument dostojanstvu vzhodnih Cerkva ter zapisal, da se je »delo človeškega odrešenja začelo na Vzhodu« (apostolsko pismo Orientalium dignitas, 30. november 1894); ter spomnil, da je sveti Janez Pavel II. zapisal, da imajo »edinstveno in priviligirano vlogo kot okolje nastajajoče Cerkve« (Janez Pavel II., Orientale lumen, 5). Kot je pripomnil, je pomembno, da se pri nekaterih njihovih bogoslužjih še vedno uporablja jezik Jezusa Kristusa.
»Toda papež Leon XIII. je izrazil iskreno prošnjo, da bi “legitimna raznolikost vzhodne liturgije in discipline [...] prispevala k [...] velikemu ugledu in koristnosti Cerkve” (apostolsko pismo Orientalium dignitas, 30. november 1894). Njegova takratna skrb je danes zelo aktualna, saj v naših dneh toliko vzhodnih bratov in sester, med njimi je tudi nekaj vas, ki so zaradi vojne in preganjanja, nestabilnosti in revščine prisiljeni zapustiti svoja izvorna ozemlja, ob prihodu na Zahod tvegajo, da bodo izgubili ne le svojo domovino, temveč tudi svojo versko identiteto. Tako se z generacijami izgublja neprecenljiva dediščina vzhodnih Cerkva.«
Pred več kot stoletjem je Leon XIII. ugotovil, da je ohranjanje vzhodnih obredov bolj pomembno, kot to mislimo, in v ta namen celo predpiše, da je treba vsakega misijonarja latinskega obreda, ki z nasveti ali pomočjo pritegne vernika vzhodnega obreda k latinskemu obredu, »razrešiti in izključiti iz njegove službe« (ibid.).
Velik prispevek krščanskega Vzhoda
Papež Leon XIV. je izpostavil pomen varovanja in podpiranja krščanskega Vzhoda, zlasti v diaspori. Pri tem pa je treba ozaveščati tudi vernike latinskega obreda. Na Dikasterij za vzhodne Cerkve se je obrnil s prošnjo, naj mu pomaga »opredeliti načela, norme in smernice, s katerimi bodo latinski pastirji lahko konkretno podpirali vzhodne katoličane v diaspori, da bodo ohranjali svoje živo izročilo in s svojo specifičnostjo bogatili okolje, v katerem živijo«.
»Cerkev vas potrebuje,« je izpostavil sveti oče. »Kako velik je prispevek, ki nam ga danes lahko dá krščanski Vzhod! Kako zelo je potrebno, da si povrnemo čut za skrivnost, ki je tako živ v vaših liturgijah, ki vključujejo človeško osebo v njeni celovitosti, opevajo lepoto odrešenja in vzbujajo začudenje nad božansko veličino, ki sprejema človeško majhnost! In kako pomembno je, da tudi na krščanskem Zahodu ponovno odkrijemo čut za prvenstvo Boga, vrednost mistagogije, nenehno priprošnjo, pokoro, post, jok zaradi lastnih grehov in grehov vsega človeštva (penthos), ki so tako značilni za vzhodne duhovnosti! Zato je ključnega pomena, da negujemo vaša izročila, ne da bi jih razvodeneli, morda zaradi udobja in ugodja, da jih ne bi pokvaril potrošniški in utilitaristični duh.«
»Vaše duhovnosti, starodavne in vedno nove, so zdravilne. V njih se dramatično občutenje človeške bede zliva s čudenjem nad božjim usmiljenjem, tako da naše nizkosti ne povzročajo obupa, ampak nas vabijo sprejeti milost, da smo ozdravljena in pobožanstvena bitja, povzdignjena v nebeške višine. Zato je pomembno, da slavimo Gospoda in se mu brez konca zahvaljujemo,« je dejal papež in navedel svetega Efrema Sirskega, ki je Jezusu rekel: »Slava tebi, ki si iz svojega križa naredil most čez smrt. […] Slava tebi, ki si si oblekel telo smrtnega človeka in ga spremenil v vir življenja za vse smrtnike« (Govor o Gospodu, 9). »To je dar, za katerega moramo prositi, da bi namreč znali videti gotovost velike noči v vseh življenjskih težavah in ne bi izgubili poguma, pri čemer ne smemo pozabiti, kar je zapisal drugi vzhodni oče, da je največji greh ne verjeti v moči vstajenja (sveti Izak Ninivski).«
Molimo za ta mir, ki je sprava, odpuščanje in nov začetek
Papež je v nadaljevanju govora izpostavil veliko trpljenje, ki ga živijo vzhodne Cerkve. Kdo namreč lahko bolj kot oni goji upanje v breznu nasilja in grozotah vojne, tako da je papež Frančišek njihove Cerkve imenoval »mučeniške« (govor udeležencem plenarnega zasedanja ROACO, 27. junij 2024).
»Res je: od Svete dežele do Ukrajine, od Libanona do Sirije, od Bližnjega vzhoda do Tigraja in Kavkaza, kolikšno trpljenje! In nad vso to grozo, nad pokole tolikih mladih življenj, kar bi moralo sprožiti ogorčenje, saj v imenu vojaškega osvajanja umirajo ljudje, se dviga poziv: ne toliko papežev, temveč Kristusov, ki ponavlja: “Mir z vami!” (Jn 20,19.21.26). In še natančneje: “Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27). Kristusov mir ni grobna tišina po konfliktu, ni rezultat premaganosti, ampak je dar, ki gleda na ljudi in obnovi njihovo življenje. Molimo za ta mir, ki je sprava, odpuščanje, pogum, da obrnemo list in začnemo znova.«
Zagotoviti dostojanstvo miru
Papež je zagotovil, da se bo po svojih najboljših močeh trudil, da »bi se ta mir razširil«. »Sveti sedež je na voljo, da bi se sovražniki srečali in si pogledali v oči, da bi ljudstvom bilo povrnjeno upanje in zagotovljeno dostojanstvo, ki si ga zaslužijo, dostojanstvo miru. Narodi si želijo miru in jaz z vsem srcem voditeljem narodov pravim: srečajmo se, pogovarjajmo se, pogajajmo se! Vojna ni nikoli neizogibna, orožje je mogoče in treba utišati, ker ne rešuje težav, temveč jih povečuje; ker v zgodovino se bo zapisal tisti, ki seje mir, in ne tisti, ki žanje žrtve; ker drugi niso v prvi vrsti sovražniki, temveč ljudje: ne zlobneži, ki jih je treba sovražiti, temveč ljudje, s katerimi se je treba pogovarjati. Zavrnimo manihejske vizije, značilne za nasilne naracije, ki delijo svet na dobre in slabe.«
»Cerkev se ne bo utrudila ponavljati: naj umolkne orožje,« je poudaril in izrazil zahvalo Bogu za »tiste, ki v tišini, molitvi, darovanju šivajo niti miru«; in za »kristjane – vzhodne in latinske –, ki zlasti na Bližnjem vzhodu vztrajajo in ostajajo v svojih deželah, močnejši od skušnjave, da bi jih zapustili«. »Kristjanom je treba dati priložnost, ne le z besedami, da bodo lahko ostali v svojih deželah z vsemi pravicami, potrebnimi za varno življenje. Prosim vas, da si za to prizadevate!«
Vaše Cerkve naj bodo zgled
Sveti oče se je ob koncu govora zahvalil zbranim vernikom in jih spodbudil: »Še naprej izžarevajte vero, upanje in ljubezen ter ničesar drugega. Vaše Cerkve naj bodo zgled, vaši pastirji pa naj vestno spodbujajo občestvo, zlasti v sinodu škofov, da bodo kraji kolegialnosti in pristne soodgovornosti. Naj bo upravljanje dobrin pregledno, naj se pričuje ponižno in popolno predanost svetemu Božjemu ljudstvu, brez navezanosti na časti, na svetovno oblast ali na lastno podobo. Sijaj krščanskega Vzhoda danes bolj kot kdaj koli prej zahteva svobodo od vsake svetne odvisnosti in vseh teženj, ki nasprotujejo občestvu, da bi bili zvesti v evangeljski poslušnosti in pričevanju.« Papež Leon XIV. je zbrane povabil, naj molijo za Cerkev in svoje prošnje prav tako namenijo za njegov pontifikat.
