V ponedeljek, 9. junija 2025, na liturgični spomin Marije Matere Cerkve je potekal jubilej Svetega sedeža. Jubilejni dogodek svetega leta 2025 je posvečen uslužbencem Svetega sedeža. Prvi del dneva se je začel z možnostjo zakramenta sprave v atriju dvorane Pavla VI. in se sklenil s sveto mašo, ki jo je daroval papež Leon XIV. Popoldne je za udeležence jubileja Svetega sedeža brezplačna možnost ogleda Vatikanskih muzejev.

Po možnosti spovedi je bila v dvorani Pavla VI., meditacija ob navzočnosti papeža Leona XIV.  ki jo je vodila sestra Maria Gloria Riva, redovnica Večnih častilk Najsvetejšega zakramenta. Po meditaciji se je začela procesija, ki so jo vodili papež, ki je nosil jubilejni križ, kardinali, škofje in duhovniki, sledilo pa jim je laično osebje. V procesiji so šli od dvorane Pavla VI. do preddverja bazilike svetega Petra in prestopili sveta vrata. Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju kardinalov, škofov in duhovnikov Svetega sedeža in ob navzočnosti zaposlenih ter njihovih domačih daroval papež Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV.

Dragi bratje in sestre. Danes imamo veselje in milost praznovanja jubileja Svetega sedeža ob liturgičnem spominu Marije, Matere Cerkve. To srečno sovpadanje je vir luči in notranjega navdiha v Svetem Duhu, ki se je včeraj, na binkošti, v obilju razlil na Božje ljudstvo. V tem duhovnem ozračju danes uživamo poseben dan, najprej z meditacijo, ki smo jo poslušali, sedaj pa še tukaj pri mizi Besede in Evharistije.

Božja Beseda ob tem praznovanju nam daje razumeti skrivnost Cerkve in Svetega sedeža v njej v luči dveh svetopisemskih ikon, ki jih je Duh napisal na strani Apostolskih del (1,12-14) in v Janezovem evangeliju (19,25-34).

Začnimo s temeljno, ki je pripoved o Jezusovi smrti. Janez, edini izmed dvanajsterih, ki je bil navzoč na Kalvariji, je videl in pričeval, da je bila pod križem skupaj z drugimi ženami Jezusova mati (v. 25). In je na svoja ušesa slišal zadnje Učiteljeve besede, med katerimi so bile naslednje: »Žena, glej, tvoj sin!« in potem njemu namenjene: »Glej, tvoja mati!« (v. 26-27).

Marijino materinstvo po skrivnosti križa je naredilo nepredstavljiv preskok. Jezusova mati je postala nova Eva, ker jo je Sin pridružil svoji odrešenjski smrti, viru novega in večnega življenja za vsakega človeka, ki pride na ta svet. Tema rodovitnosti je v tem bogoslužju zelo prisotna. Glavna mašna prošnja jo je takoj poudarila, ko smo po njej prosili Očeta, da bi bila Cerkev, podprta s Kristusovo ljubeznijo, »vedno bolj rodovitna v Duhu«.

Rodovitnost Cerkve je enaka rodovitnosti Marije in se uresničuje v obstoju njenih članov toliko, kolikor »v malem« podoživljajo to, kar je živela Mati, da torej ljubijo v skladu z Jezusovo ljubeznijo. Vsa rodovitnost Cerkve in Svetega sedeža je odvisna od Kristusovega križa. V nasprotnem primeru je zgolj videz, če ne še slabše. Veliki sodobni teolog je napisal: »Če je Cerkev drevo, ki je zraslo iz majhnega gorčičnega zrna križa, je to namenjeno, da tudi samo rodi gorčična zrna in potemtakem sadove, ki ponavljajo obliko križa, saj svoj obstoj dolgujejo križu« (H.U. von Balthasar, Cordula ovverosia il caso serio, Brescia 1969, 45-46).

V glavni mašni prošnji smo prosili tudi, naj se Cerkev »raduje svetosti svojih otrok«. Marijina rodovitnost in rodovitnost Cerkve je namreč neločljivo povezana z njeno svetostjo, se pravi z njenim priličenjem Kristusu. Sveti sedež je svet, kakor je sveta Cerkev, v svojem izvornem jedru, v vlaknu, iz katerega je stkan. Tako Apostolski sedež varuje svetost svojih korenin, medtem ko tudi njega varujejo te korenine. Nič manj pa ni res, da živi tudi v svetosti vsakega svojega člana. Zato je najboljši način služenja Svetemu sedežu, da si prizadevamo biti sveti, vsak izmed nas glede na svoj življenjski stan in na nalogo, ki mu je zaupana.

Na primer duhovnik, ki zaradi svoje službe osebno nosi težak križ, in vendar gre vsak dan v pisarno in skuša svoje delo opravljati čim bolje z ljubeznijo in z vero. Ta duhovnik sodeluje in prispeva k rodovitnosti Cerkve. In tako nek družinski oče ali mati, ki doma živi v težkih razmerah, otrok, ki povzroča skrbi, ali bolan starš, in svoje delo opravlja s predanostjo, ta moški in ta ženska sta rodovitna z rodovitnostjo Marije in Cerkve.

Sedaj prihajamo do druge ikone, ki jo je napisal sv. Luka na začetku Apostolskih del, ki prikazuje Jezusovo mater skupaj z apostoli in učenci v dvorani zadnje večerje (1,12-14). Prikazuje nam Marijino materinstvo do nastajajoče Cerkve, »arhetipsko« materinstvo, ki ostaja aktualno v vsakem času in na vsakem kraju. Predvsem pa je vedno sad velikonočne skrivnosti, daru križanega in vstalega Gospoda.

Sveti Duh, ki se z močjo spusti na prvo skupnost, je isti, kot ga je Jezus izročil s svojim zadnjim dihom (prim. Jn 19,30). Ta svetopisemska ikona je neločljiva od prve. Rodovitnost Cerkve je vedno povezana z milostjo, ki je privrela iz Jezusovega prebodenega srca skupaj s krvjo in vodo, simbolom zakramentov (prim. Jn 19,34).

Marija je v dvorani zadnje večerje po materinskem poslanstvu, ki ga je prejela pod križem, v službi nastajajoče skupnosti. Je živ spomin na Jezusa in kot taka je, tako rekoč, pol privlačnosti, ki usklajuje razlike in zagotavlja, da je molitev učencev enodušna.

Apostoli, so tudi v tem besedilu našteti po imenu in kot vedno je prvi Peter (prim. v. 13). Toda tudi njega samega, njega celo prvega podpira Marija v njegovi službi. Podobno Mati Cerkev podpira služenje Petrovih naslednikov z marijansko karizmo. Sveti sedež na čisto poseben način živi sobivanje dveh polov, marijanskega in petrinskega. In ta, marijanski, s svojo materinskostjo, darom Kristusa in Duha, zagotavlja rodovitnost in svetost petrinskemu.

Predragi, hvalimo Boga za njegovo Besedo, lučjo, ki osvetljuje naše korake, tudi naše vsakdanje življenje v službi Svetega sedeža. Razsvetljeni po tej Besedi obnovimo svojo molitev: »Nakloni nam, Oče, da bo tvoja Cerkev, podprta s Kristusovo ljubeznijo, vedno bolj rodovitna v Duhu, da bi se veselila svetosti svojih otrok in zbrala v svojem naročju vso človeško družino« (Glavna mašna prošnja). Amen.

Vir: Vatican news