V nedeljo, 1. junija, so se pri Materi Božji na Zaplazu, pri kateri je blaženi mučenec Alojzij Grozde našel svoj zadnji počitek, znova zbrali številni njegovi častilci ter svetoletni romarji od blizu in daleč, da bi se še posebej priporočili temu izrednemu pričevalcu za vero.
27. maja praznujemo god blaženega Alojzija Grozdeta, slovenskega mučenca in zavetnika mladih, pesnikov, študentov in dijakov. 13. junija mineva 15 let, kar je bil v Celju na slovenskem evharističnem kongresu razglašen za blaženega, in 80 let od konca druge svetovne vojne ter medvojne in povojne morije.
S postulatorjem Igorjem Luzarjem so v molitveni uri premišljevali življenje in mučeništvo blaženega Alojzija skupaj z množico drugih slovenskih mučencev. Slovesno mašo je ob somaševanju več duhovnikov, župnika in rektorja svetišča Marka Japlja, zaslužnega škofa Andreja Glavana ter škofa ordinarija dr. Andreja Sajeta vodil zaslužni nadškof dr. Marjan Turnšek. Na koru je prepeval župnijski zbor iz Dolenjskih Toplic pod vodstvom Tadeje Kastelic, za orglami je bil Matej Burger. Pred koncem maše je zbrane nagovoril postulator Luzar. Slavje pa so sklenili pri oltarju blaženega Grozdeta z litanijami, molitvijo za njegovo kanonizacijo in blagoslovom z njegovimi relikvijami.
Nadškof Turnšek je v pridigi najprej spomnil na evangeljske besede, Jezusovo molitev ob zadnji večerji: da bi bili vsi eno, kakor sta on in Oče eno. »Ob Jezusu bi lahko rekli danes, česar polno je srce, to usta govorijo,« je poudaril. Nato se je navezal na 80-letnico od grozovitih dogodkov, ki so se v teh dneh dogajali tudi v tamkajšnji okolici. »Ob Jezusovi besedi se sprašujemo, kaj so ti ljudje, ki so to izvajali, nosili v svojem srcu. Kajti to, kar so nosili v svojem srcu, to je prihajalo iz njih; njihove besede in njihova dejanja. Ampak to, kar je v srcu, mora najprej v srce priti. S čimer se hranimo, to nosimo v srcu. Hranimo ne samo s telesno hrano, čeprav je tudi to pomembno, še veliko bolj pa je pomembno v prenesenem pomenu, kaj spravljamo vase preko poslušanja, gledanja, pogovarjanja, brskanja po telefonih in po internetu, branja po časopisih. Namreč to, kar poslušamo, govorimo, gledamo, s čemer se največ ukvarjamo, to prihaja v naše srce, usmerja in vodi naše misli, besede in dejanja. Dragi starši, naučite otroke, da bodo znali prav izbirati, kaj bodo gledali, iskali, brskali, kajti ob dogodkih, ki se dogajajo, se lahko zares sprašujemo, kaj spravljamo vase.«
Tudi Štefan, o katerem so slišali v berilu, je pred mučeniško smrtjo govoril, kar je bilo v njegovem srcu: »nebesa«, Jezusov lik, Jezusova podoba. »In kaj je blaženi Alojzij Grozde nosil v svojem srcu?« je bilo nadškofovo vprašanje. »Nosil je to, s čimer se je hranil. Že tri leta star je menda sam molil rožni venec. Hranil se je z molitvijo rožnega venca. Kot osnovnošolec je vsak dan hodil k sveti maši, če je bilo le mogoče, in prejel Sveto Rešnje Telo. Hranil se je s sveto mašo. Hranil se je tudi z naravo, opazovanjem, občudovanjem narave. Vstopil je v Marijino kongregacijo in se hranil z Marijino bližino. Hranil se je tudi z duhovnostjo Katoliške akcije, v katero je bil sprejet. V njej je zorel v zavednega državljana, kjer je družbeno dozorel, da je lahko potem molil in večkrat ponavljal, 'vse za domovino, narod in Boga'. Hranil se je s pogostim češčenjem Svetega Rešnjega Telesa. In še in še bi lahko gledali in pregledovali njegova besedila, s čim se je hranil, polnil svoje srce. Zato je lahko iz tega srca prihajalo Božje.«
Po nadškofovih besedah pa se je Grozde zavedal tudi svoje majhnosti, grešnosti. Lahko bi tudi zašel v svojem življenju, ko je odraščal brez svojega očeta, očim ga ni hotel sprejeti, pogrešal je mamo. »Danes nam globinska psihologija pravi, da vse to pušča v človeku hude duhovne, čustvene, psihične rane. Da tak človek težko postavi samega sebe na prave noge, na pravo pot. Grozdje je uspel ostati na pravi poti. Glejte, to je ponovno dokaz, pa tudi nova vzpodbuda vam, dragi bratje in sestre, da nikoli ne smemo obupati. Bog lahko poravna to, kar smo skrivili ljudje. Tudi pomanjkanje očeta in mame Bog lahko nadomesti, samo odprto srce je potrebno imeti.«
Nagovoril je tudi mlade, katerih zavetnik je Grozde: »Naj varuje našo mladino, a tudi starše in druge vzgojitelje, da bodo znali in zmogli noge mladih ljudi usmeriti na tisto pravo, resnično pot, ki lahko zdravi, oživlja, in na koncu naredi človeka tudi za dobro Božje orodje.«
Ob koncu nagovora je nadškof Turnšek vse zbrane povabil, naj bodo častilci blaženega Alojzija Grozdeta, kajti proces za njegovo kanonizacijo se ne bo končal brez njih: »Za beatifikacijo je poskrbel sam s svojim mučeništvom, za kanonizacijo pa bomo morali poskrbeti mi s svojo molitvijo in priprošnjo k njemu, da bo lahko na njegovo priprošnjo Bog naredil čudež.« Naj bo Grozdetov zgled tudi nam sonce, da bo še nas pripeljal do evharistije, sonca njegovega življenja.
