»Zakaj praznujemo god Lurške Matere Božje tako slovesno na mnogih krajih in tudi pri nas v kloštru pri svetem Lenartu v Novem mestu? Ne samo zato, ker so naši predniki prizidali Lurško kapelo tej cerkvi leta 1911, ampak tudi zato, ker je v naši frančiškanski skupnosti prisotna posebej pastorala bolnikov, ki jo že desetletja vodi pater Marko Novak, prej drugi patri, in tudi pastorala skupnosti Vera in luč, to je otrok s posebnimi potrebami.«
Vir novice: Družina
S temi besedami je župnik p. Gregor Kos pri frančiškanih v Novem mestu uvedel slovesno mašo na praznik lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov, ki jo je ob somaševanju sobratov in škofijskih duhovnikov vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Prepeval je frančiškanski župnijski pevski zbor.
Po maši se je okrog cerkve in samostana med prepevanjem lavretanskih litanij z lurškimi odpevi odvila procesija z lučkami in kipom lurške Marije. Na sam praznik pa so se pripravili z lurško devetdnevnico pod naslovom: »Živeti po vzoru svetega evangelija« (iz Frančiškove oporoke) ob 800-letnici smrti sv. Frančiška Asiškega in ob 280-letnici novomeške gimnazije, ko so vsak večer molili serafinski rožni venec in imeli mašo z nagovori gostov: p. Christiana Gostečnika, p. Nika Žvoklja, p. Petra Lavriha, s. Mire Peče, p. Bernarda Goličnika, p. Edija Kovača, p. Pavleta Jakopa in mag. Tomaža Marasa.
»Nimam človeka!«
Škof Jamnik se je v pridigi na temelju prilike o dobrem Samarijanu, izpostavljene v papeževem pismu ob svetovnem dnevu bolnikov, ob zgledu lurške Marije in Lurda, kraja svetovnih romanj bolnikov, ter sporočilu evangeljskega odlomka o bolniku pri kopeli v Betsadi osredotočil na pomen človeške bližine, medčloveških odnosov, upanja in smisla v času trpljenja in osamljenosti. Poudaril je največji problem človeka, ki ni vedno telesna bolezen, ampak poglobljena osamljenost: »Nimam človeka.«
Krik sodobnega človeka
»Pravzaprav je Samarijan posnemal Jezusa, ki pride v kopel. Lahko si predstavljamo množico ljudi, ki so verovali, da če pridejo do vode, bodo morda ozdraveli. In v tem kaosu je nekdo osemintrideset let bolan, ne more k vodi, ne more se pomikati. V to zmedo in prerivanje pa pride Jezus, opazi človeka, njega, osebo. Nekdo ga vidi. Nekdo mu prisluhne. Nekdo ga končno opazi. Ko ga Jezus vpraša, ali želi ozdraviti, ta človek ne želi govoriti o svoji telesni bolezni, da ne more hoditi. Ni bil to prvi problem. Največji problem je bil, da 'ni imel človeka'. Nikogar nimam, ki bi me pomaknil. To je ta krik sodobnega človeka.«
Škof je tako opozoril na individualizem zahodne družbe in prekomerno uporabo tehnologije, kot so pametni telefoni in umetna inteligenca. Vprašal se je, kam nas to vodi v medčloveških odnosih, odnosu do Boga, na ravni ustvarjalnosti, izobraževanja …
Upanje in smisel
Po škofovih besedah ima sicer vsak človek svoj križ, težavo. Resnično upanje in tudi največji čudež ni v tem, da bo teklo vse gladko, ampak je v spoznanju, da tudi takrat, ko je nekaj težko, ima to nek razlog, smisel. Bog nas ne preizkuša kar tako. Tudi v bolečini in preizkušnji je z nami, nas razume in nam podaja roko. Želi, da bi tudi v preizkušnjah v sebi čutili njegovo milino, nežnost, njegovo pomoč, dobroto, ker je sam šel po poti križa, trpljenja in smrti. In od tistega trenutka nismo več sami.
Vsak ima svoje mesto
Zato nas Božja beseda vabi, da bi kot Jezus kristjani opazili človeka. Za Jezusa ne obstaja množica, ampak konkreten človek s svojo življenjsko zgodbo. Ta nič več ni sam, pa tudi odnosi v množici se spremenijo. Ni več neka brezimna stvarnost, ampak počasi, korak za korakom, postaja občestvo, kjer ima vsak svoje mesto, je sprejet, ljubljen. »Tokratni praznik, svetovni dan bolnikov, naj bo priložnost, da se res spomnimo vseh, ki so osamljeni, vseh, ki jih morda nihče ne opazi. Naredimo konkreten korak, pa ne pojutrišnjem, ampak že nocoj, jutri: nekoga pokličimo, napišimo mu nekaj. Če je čisto blizu nas, ga vprašajmo, kako je ali da molimo za nekoga.« Pri tem pa naj nas vodi tudi ljubeči pogled lurške Matere Božje.
