V nedeljo, 18. maja 2025, se je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje, kot predstavnik Cerkve v Sloveniji, udeležil svete maše ob začetku pontifikata papeža Leona XIV., ki je potekala na Trgu sv. Petra v Vatikanu.

Škof Saje je somaševal pri sveti maši, ki jo je daroval papež Leon XIV. in se je je udeležilo 156 tujih delegacij, skoraj tisoč škofov in 200 kardinalov ter okoli 200.000 vernikov.

V nadaljevanju objavljamo pridigo svetega očeta.

Dragi bratje kardinali, bratje v škofovstvu in v duhovništvu, spoštovane oblasti in člani diplomatskega zbora, pozdrav romarjem, ki ste prišli obhajati Jubilej bratovščin, bratje in sestre!

S srcem polnim hvaležnosti vas vse pozdravljam na začetku službe, ki mi je bila zaupana. Sveti Avguštin je zapisal: »Ustvaril si nas zase, [Gospod], in naša srca so nemirna, dokler se ne umirijo v tebi« (Izpovedi, 1, 1.1).

V zadnjih nekaj dneh smo doživeli še posebej intenzivno obdobje. Smrt papeža Frančiška je napolnila naša srca z žalostjo in v tistih težkih urah smo se počutili kot tiste množice, o katerih evangelij pravi, da so bile »kakor ovce brez pastirja« (Mt 9,36). Na veliko noč pa smo prejeli njegov zadnji blagoslov in se v luči vstajenja soočili s tem trenutkom v gotovosti, da Gospod nikoli ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga zbere skupaj, ko je razkropljeno in ga »varuje, kakor pastir čuva svojo čredo« (Jer 31,10).

V tem duhu vere se je kardinalski zbor zbral na konklavu. Izhajajoč iz različnih zgodovin in poti, smo položili v Božje roke željo, da izvolimo novega Petrovega naslednika, rimskega škofa, pastirja, ki bo sposoben čuvati bogato dediščino krščanske vere in hkrati gledati daleč naprej, in ki bo kos vprašanjem, vznemirjenostim in izzivom današnjega časa. Ob vaši molitvi smo začutili delovanje Svetega Duha, ki je znal uglasiti različna glasbila, tako da so strune naših src zavibrirale v eni sami melodiji.

Izbran sem brez vsake zasluge in s strahom in trepetom prihajam k vam kot brat, ki želi biti služabnik vaše vere in vašega veselja ter hoditi s vami po poti ljubezni Boga, ki želi, da smo vsi združeni v eno družino.

Ljubezen in edinost. To sta dve razsežnosti poslanstva, ki ga je Jezus zaupal Petru. To nam pove evangeljski odlomek, ki nas popelje do Tiberijskega jezera, tja, kjer je Jezus začel poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta: »loviti« človeštvo, da bi ga rešil iz voda zla in smrti. Ko je šel ob obali tega jezera, je Petra in druge prve učence poklical za »ribiče ljudi« kot je On; in zdaj, po vstajenju, je na njih, da nadaljujejo to poslanstvo, da znova in znova vržejo mrežo, da upanje evangelija potopijo v vode sveta, da plujejo po morju življenja, da se lahko vsakdo znajde v objemu Boga.

Kako lahko Peter opravi to nalogo? Evangelij nam pravi, da je to mogoče samo zato, ker smo v svojem življenju izkusili neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, tudi v uri neuspeha in zanikanja. Iz tega razloga, ko Jezus nagovori Petra, evangelij uporablja grški glagol agapao, ki se nanaša na ljubezen, ki jo ima Bog do nas, na njegovo daritev samega sebe brez zadržkov in brez preračunavanja, drugačno od tistega, ki se uporablja za Petrov odgovor, ki namesto tega opisuje ljubezen prijateljstva, ki si jo izmenjujemo med seboj.

Ko Jezus vpraša Petra: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21,16), se torej nanaša na Očetovo ljubezen. Kot da bi mu Jezus rekel: samo če si spoznal in izkusil to Božjo ljubezen, ki nikoli ne mine, boš mogel pasti moja jagnjeta; samo v ljubezni Boga Očeta boš lahko ljubil svoje brate z nečim »več«, to je z darovanjem svojega življenja za svoje brate.

Petru je torej zaupana naloga, da »bolj ljubi« in da svoje življenje za čredo. Petrovo službo zaznamuje prav ta darovanjska ljubezen, kajti Rimska Cerkev predseduje v ljubezni in njena prava avtoriteta je Kristusova ljubezen. Nikoli ne gre za to, da bi lovili druge in si jih podvrgli z versko propagando ali sredstvi moči, ampak vedno in samo z ljubeznijo, kot je to počel Jezus.

On – pravi sam apostol Peter – »je kamen, ki ste ga zavrgli vi, zidarji, in je postal vogelni kamen« (Apd 4,11). In če je skala Kristus, mora Peter pasti čredo, ne da bi kdaj podlegel skušnjavi, da bi bil samotni voditelj ali poglavar, postavljen nad druge, in se postavil za gospodarja ljudi, ki so mu zaupani (glej 1 Pt 5,3). Nasprotno, poklican je, da služi veri svojih bratov in hodi skupaj z njimi. Vsi smo namreč »živi kamni« (1 Pt 2,5), poklicani s svojim krstom, da gradimo Božjo zgradbo v bratskem občestvu, v harmoniji Duha, v sožitju različnosti. Kot pravi sveti Avguštin: »Cerkev sestavljajo vsi, ki so v sožitju s svojimi brati in ljubijo bližnjega« (Razprava 359, 9).

To, bratje in sestre, želim naj bo naša prva velika želja: enotna Cerkev, znamenje edinosti in občestva, ki postane kvas za spravljen svet.

V našem času še vedno vidimo preveč razdora, preveč ran zaradi sovraštva, nasilja, predsodkov, strahu pred drugačnim in ekonomsko paradigmo, ki izkorišča zemeljske vire in marginalizira najrevnejše. In v tem testu želimo biti majhen kvas edinosti, občestva, bratstva. Svetu želimo povedati s ponižnostjo in veseljem: glejte na Kristusa! Približajte se Njemu! Sprejmite njegovo Besedo, ki razsvetljuje in tolaži! Prisluhnite njegovemu predlogu ljubezni, da postanemo njegova edina družina: v edinem Kristusu smo eno. In to je pot, ki jo moramo ubrati skupaj, med seboj pa tudi s sestrskimi krščanskimi Cerkvami; s tistimi, ki hodijo po drugih verskih poteh; s tistimi, ki gojijo nemir iskanja Boga; z vsemi ženskami in moškimi dobre volje, da zgradimo nov svet, v katerem vlada mir.

To je misijonarski duh, ki nas mora poživljati, ne da bi se zaprli v svojo majhno skupino ali se počutili vzvišene nad svetom. Poklicani smo darovati Božjo ljubezen vsem, da bi dosegli tisto edinost, ki ne izniči razlik, temveč krepi osebno zgodovino vsakega človeka ter družbeno in versko kulturo vsakega ljudstva.

Bratje, sestre, to je ura ljubezni! Božja dejavna ljubezen, ki nas dela med seboj brate, je srce evangelija in z mojim predhodnikom Leonom XIII., se danes lahko vprašamo: če bi to merilo »prevladalo na svetu, ali ne bi takoj prenehali vsi spori in ali bi se morda ne vrnil mir?« (Okrožnica Rerum novarum, 21).

Z lučjo in močjo Svetega Duha gradimo Cerkev, ki temelji na Božji ljubezni in znamenju edinosti, misijonarsko Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo, ki pusti, da jo vznemirja zgodovina in ki postane kvas harmonije za človeštvo.

Skupaj, kot eno ljudstvo, kot vsi bratje, hodimo Bogu naproti in se ljubimo med seboj. (Vir: Vatican News - slovenska redakcija)