V nedeljo, 14. decembra 2025, je bila v Nazarjah, v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja, slovesna maša ob 400-letnici loretske kapele, ki jo je dal leta 1625 postaviti škof Tomaž Hren. Slovesno mašo je vodil nadškof Stanislav Zore.

V nadaljevanju objavljamo njegovo pridigo v celoti. 

NAZARJE – 400 LET LORETSKE KAPELE
(Nazarje, 14. decembra 2025)

Dragi bratje in sestre.
Od meseca septembra letos potekajo dogodki, ki pod različnimi vidiki osvetljujejo loretsko kapelo v Nazarjah, ki letos obhaja svojo 400-letnico. Prepričan pa sem, da razmišljanje, načrtovanje in sama priprava praznovanja poteka še veliko dlje. Nazarska Kraljica, ki ima v veri in zavesti vsakega Nazarčana, to trdno verjamem, posebno mesto, je tudi preko vsega tega dogajanja še bolj povzdignjena in počaščena pri vseh župljanih in pri vseh prebivalcih nazarske župnije.

Kapela je pravzaprav nastala po zaobljubi 9. ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. V mladosti je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo poromal k Materi Božji v Loreto, če bo ozdravel. Po Marijini priprošnji je resnično ozdravel, vendar ni mogel poromati v Loreto, zato se je odločil, da bo na ozemlju svoje škofije postavil kopijo kapele v Loretu. 26. julija 1624 je položil in posvetil temeljni kamen. Pod grbom na južni strani pa je napis, ki priča, da je »to nazarsko kapelo dal postaviti, kolikor mogoče podobno stari loretski kapeli, Tomaž, IX. ljubljanski škof, v jubilejnem letu 1625.«

Ta kapela ima za nas dve spodbudi. Sicer veliko pozneje je pisatelj Ivan Cankar zapisal nekako takole: »Kar obljubiš človeku, izpolni, če le moreš, kar pa obljubiš Bogu, izpolni, tudi če ne moreš!«
Ko razmišljamo o obljubah človeku ali Bogu, morda razmišljamo samo v tistem ozkem pomenu, ko se v stiski zatečemo k Bogu, k Materi Božji ali k svetnikom, in tudi mi izrečemo obljubo, kaj bomo storili, če bomo uslišani. Seveda moramo takšne obljube izpolniti. Ne smemo pa pozabiti, da smo vsi izpovedali svoje obljube Bogu, ne da bi ga za kaj posebej prosili; pri krstu, pri birmi, mnogi med vami pri sklenitvi svetega zakona, duhovniki in redovniki pri duhovniških in redovniških obljubah. Te obljube so stalna zaveza vsakega izmed nas, ki nas dnevno spodbuja k zvestobi temu, kar smo obljubili: tako človeku kakor Bogu.

Škof Tomaž Hren je deloval v času protestantizma in protireformacije. Zelo si je prizadeval za duhovno in nravno oblikovanje zaupanih mu vernikov. Z veliko ljubeznijo je skrbel za intenzivno ljudsko pobožnost. Zlasti je širil pobožnost češčenja Matere Božje in svetega Rešnjega telesa. Prav v tem češčenju je videl najbolj jasno ločnico med katoličani in protestanti. Zato je pospeševal bratovščino svetega Rešnjega telesa in razne Marijine bratovščine.

Loretska kapela na hribu nad gradom Vrbovcem, ki so jo imeli vaši predniki vsak dan pred očmi, je nagovarjala njihova srca k zvestobi katoliški veri. Enako močno danes vabi tudi vas.
Nazarska Kraljica ni samo priprošnjica vseh pri Sinu Jezusu, ampak je tudi za vsakega posebej povabilo in spodbuda k zvestobi Bogu in Cerkvi. Ne moreš v očeh nositi njene podobe, v srcu nositi njenih spodbud, živeti pa, kot bi bil ves potopljen v ta svet, v njegov način mišljenja, govorjenja in delovanja.

K temu nas spodbuja tudi današnji odlomek iz Matejevega evangelija. Spet stojimo pred Janezom Krstnikom, da bi ob njem premislili svoje življenja in postavili smernice za prihodnost.
O Janezu Krstniku je Jožef Flavij, sloviti judovski zgodovinar tistega časa, zapisal: »Bil je dober človek, ki je spodbujal Jude, naj živijo pošteno, naj pravično ravnajo drug z drugim, se vdano podrejajo Bogu in naj se dajo krstiti. V resnici je bil Janez mnenja, da niti to umivanje ni sprejemljivo kot odpuščanje grehov, pač pa je bil prepričan, da to povzroči zgolj očiščenje telesa, če duša ni bila poprej očiščena zaradi pravilnega vedenja« (Judovske starožitnosti).

Janez je v ujetništvu v Herodovi trdnjavi Maheront. Herod ga ni vrgel v ječo zaradi ostrine, s katero je opozarjal ljudi, naj spremenijo svoje življenje, naj se spreobrnejo. Grozil jim je s sekirami, nastavljenimi na korenine njihovih dreves, pa o plevah, ki jih bo odnesel veter in sežgal ogenj. To Heroda ni motilo. Celo z naklonjenostjo jih je poslušal. Ko pa je Janez spregovoril o Herodu, o njegovem nemoralnem življenju z ženo njegovega brata, pa ga je Herod dal vreči v ječo.

Tam je premišljeval o svojem življenju, pa tudi o tem, kar so mu govorili o Jezusu in njegovem načinu delovanja. Zgodilo se mu je, kar se dogaja tudi nam. Postal je negotov, začel je dvomiti: začel se je spraševati, če je z besedami: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« pokazal na pravega Mesija. Kajti pri Jezusu ni nobene sekire na koreninah, nobene velnice, ki bi metala pleve v veter in jih sežigala v ognju. Druži se z grešniki, vstopa v njihove hiše, z njimi sedi pri mizi. Je res tisti, ki mora priti, ali sem se morda zmotil?
In kaj je storil Janez? Ravnal je zelo drugače, kakor velikokrat ravnamo mi. Mi se začnemo ozirati okoli, začnemo iskati potrditev svojih stališč pri ljudeh, ki mislijo podobno. Janez pa je učence poslal k Jezusu. Povej nam, kdo si? Enako je storila Marija v Kani. Ko je opazila, kaj se dogaja, ni iskala rešitev vsepovsod, ampak je šla k Jezusu in mu povedala, kaj se dogaja.
Tako bi morali ravnati tudi mi. Ko smo negotovi, ko zdvomimo nad seboj, nad drugimi, včasih tudi nad Bogom samim, ni rešitev v tem, da begamo in iščemo potrditev svojih prepričanj. Iti moramo k Jezusu in njemu predstaviti svoje misli, svoje stiske, svoje dvome. In potem storiti, kar nam Jezus reče.
Še bolj pomembno pa je, kar je Jezus povedal o Janezu. Ko so učenci odšli, se je obrnil k množicam in rekel: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje?« Trs se upogne, ko ga bičata veter in dež. Janez pa ni trs, ki bi se upogibal. Janez ni nekdo, ki bi se upognil, da bi pridobil odobravanje drugih ljudi. Janez v življenju ni iskal odobravanja. Ni se počutil krivega ali nekoristnega, če ni bil deležen priznanja, če v očeh ljudi ni bil sprejemljiv. Janez se zaveda samega sebe: o njegovi vrednosti ne odločajo drugi. Ne da se izsiljevati.

Kaj pa mi? Se upognemo, da ne bi čutili moči nasprotnega vetra ali dežja? Potrebujemo odobravanje ljudi in ga morda celo iščemo? Za kolikšno ceno smo pripravljeni kupovati svoj mir v okolju, v katerem živimo, še bolj pa v okolju, v katerem delamo?
Jezus nadaljuje: »Kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? In pravi, da tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih palačah. Da bi bili to, kar smo, da bi bili srečni, da bi življenju dali smisel, ne potrebujemo mehkih oblačil in pomembnih mest. Janez ne spada med tiste, ki bi prodal dušo, da bi izboljšal svoj družbeni položaj. Janez ni oportunist. Pa bi lahko dosegel marsikaj. Ljudje so ga poslušali, sledili so mu. On pa dosledno govori resnico, neolepšano in nepotvorjeno: resnico in samo resnico.

Na koncu Jezus reče o Janezu, da je več kot prerok, da je »tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.« Janez si
je upal biti drugačen od časa, od množice, ki se je zgrinjala k njemu. Samo kot drugačen, je imel za te ljudi sporočilo. Samo drugačen je pripravljal pot pred Odrešenikom.

Dragi bratje in sestre. Tudi naš čas potrebuje to drugačnost. Potrebuje to drugačnost kristjanov, ki so zasidrani v Jezusa Kristusa, ki živijo iz njegovega evangelija in dobivajo moč iz njegovih zakramentov. Vsak pogled na ta Marijih hrib, vsaka misel na Tomaža Hrena – Valvazor ga je poimenoval »apostol Kranjske« – ki je ta hrib zaznamoval z Marijino navzočnostjo, naj v vas okrepi moč za zvestobo. Kajti danes Kristusu vi utirate pot med ljudi in v srca ljudi. Ni drugih, ki bi šli pred njim in mu pripravili pot.

Naj vam tako Marija kakor Janez Krstnik izprosita pokončnost in trdnost, ki bosta svetu pričali o tem, da ste Kristusovi.
Nazarska Kraljica zlata, prosi za nas.