Spoštovani bratje in sestre, dragi varuhi spomina vseh tistih ljudi, ki jih je zmlelo zobovje totalitarnih in avtoritarnih režimov. Pozdravljam vas v naši stolnici sv. Nikolaja, v kateri vsako leto obhajamo sveto mašo za vse tiste, ki so bili žrtvovani zato, da bi pohoda, ki so ga totalitarizmi – nacizem, fašizem in komunizem – tlakovali za svojo osvojitev sveta in za vzpostavljanje raja na zemlji, na njegovi poti k svetovni prevladi nihče in nič ne oviralo.

Zbrani smo na predvečer usodnega 23. avgusta, ko sta se pobratila nacionalsocializem in sovjetski socializem in podpisala pakt o nenapadanju, v skritem tisku pa sta se Hitler in Stalin dogovorila o medsebojni razdelitvi Vzhodne Evrope. Ta dan je evropski parlament tudi določil kot dan spominjanja žrtev totalitarnih diktatur v Evropi 20. stoletja, zlasti komunizma, nacizma in fašizma.

Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil podpis tega pakta začetek 2. svetovne vojne, saj je že čez nekaj dni, to je 1. septembra 1939, Poljsko napadel Hitler, 17. septembra pa je Poljsko napadel Stalin.

Največja totalitarna režima sta takrat svet začela spreminjati v velikansko pokopališče. Povsod, kjer so totalitarizmi in avtokratski režimi hoteli uveljaviti svojo podobo sveta in svojo ureditev družbe, je začela žeti smrt in so začele rasti gomile mrtvih.

Nasilje je v človeštvu prisotno že skozi vso njegovo zgodovino. Od Abela in Kajna naprej; od tistega trenutka dalje, ko je človek dovolil, da njegove odločitve vodita pohlep in zavist. Oba, tako pohlep in zavist, se za dosego svojih ciljev nista ozirala na žrtve. Šla sta preko trupel.

S totalitarnimi režimi 20. stoletja pa sta pohlep in zavist oblikovala nov način doseganja ciljev za vsako ceno. Razvila sta industrijo ubijanja in morjenja, razvila sta industrijo smrti. Odstranjevanje nasprotnikov – pravih in namišljenih – je postalo logistično vprašanje, logistični problem. Nobenih moralnih ozirov več. Nobenega pogleda v prestrašene in objokane oči, v onemogle obraze in shirana telesa.

Nedavno sem gledal dokumentarec o židovskih partizanih v Vzhodni Evropi. Posebej se me je dotaknilo pričevanje enega od teh partizanov, ki je ob umikanju nemške vojske zajel nemškega vojaka. Ruski oficir, ki je bil poleg, mu je rekel, naj ga ubije. Ta pa je odvrnil nekako takole: »Ne morem. Kaj pa, če je takšen kot jaz; preprost človek, kmet ali delavec, ki ga doma čakajo žena in otroci, in je bil prisiljen iti v vojsko in na vzhod.« Oficir mu je na to odgovoril, če se res ne spomni, koliko Židov je ta vojak pobil. Ne razumem tvojega usmiljenja, je še nadaljeval. Ker je partizan vztrajal, da v njem vidi preprostega človeka, kakršen je tudi sam, se ruski oficir ni več pogovarjal z njim. Izvlekel je pištolo, ustrelil nemškega vojaka, pospravil pištolo in zmajujoč z glavo odšel.

To zmajevanje z glavo mi ne da miru. Saj ni zmajeval zaradi tega, kar je naredil. To je bila samo še ena od mnogih smrti, ki jih je povzročil. Nič več kot mušica, ki jo mimogrede prepodiš. Z glavo je zmajeval, ker ni razumel sočutja in usmiljenja, ni mogel dojeti človečnosti, ki bi tudi sovražniku prizanesla. Ker je samo človek, takšen, kakršen sem jaz.

V prvem berilu smo slišali o videnju preroka Ezekiela. Gospod ga je postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti, ki so bile zelo suhe. Nad njimi so gospodovali veter in sonce in pozaba. Kot bi gledali smrtno žetev krematorijskih peči in koncentracijskih taborišč, rudniških jaškov, tankovskih jarkov in kraških brezen.

Tudi naša domovina je posejana z mrtvaškimi kostmi. Načrtovalce večjih projektov je strah, kaj bodo našli, ko bodo zakopali v zemljo. In njihov strah je velikokrat upravičen. Mrtvi, ki so vrženi naravi, naj jih spremeni v prah in pepel, in mrtvi, ki so zapisani pozabi. Naj postanejo prah in nič. Naj izginejo.

Biti pa moramo pozorni, da se ob spominih, kakršnega obeležujemo nocoj, ne ujamemo v past. Ko se oko ustavi ob pretresljivih številih pomorjenih in srce zaboli njihova usoda, se nam lahko zgodi, da pozabimo pogledati naokrog in v globino. Ob teh žrtvah so žrtve tudi tisti, ki so izgubili svojce: očete, brate, sestre, može, žene, otroke. Vsi ti so žrtve, ki morajo svojo bolečino nositi skozi čas, skozi leta in desetletja in jo včasih ne morejo nikoli do konca izžalovati, ker mnogi niti niso smeli žalovati.

Na poseben način so žrtve vsi tisti, ki se zaradi teh nasilnih smrti sploh niso mogli roditi. Njihova življenja so bila umorjena v smrtih njihovih bodočih očetov ali mater. In ta množica je brezštevilna.

In končno so žrtev tudi narodi in vse človeštvo, ker so bili oropani prihodnosti, ki bi bila lahko čudežno bogata in rodovitna, če bi ljudje lahko razvijali svoje talente in ustvarjali.

Ne smemo pa pozabiti tudi tistih, ki so hoteli ali ki so morali moriti. Kdo bi mogel izmeriti globino brezna duše, ki je bila oropana človečnosti? Kdo bi mogel pretehtati breme vesti, ki je otopela skozi nove in nove smrti? Za to industrijo smrti ostajajo samo neizmerna polja žrtev. Ogromne doline mrtvaških kosti.

Potem pa je prišla Gospodova roka, ki preroka pelje ven, v sredo te doline in mu naroči, naj spregovori. Naj spregovori Gospodovo besedo!

Gospodova beseda pa obljublja: »Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov … Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove, in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov. Dam svojega duha v vas, da oživite in vas spet naselim v vaši deželi.«

Dragi bratje in sestre, zato smo nocoj tukaj. Zato se iz leta v leto spominjamo žrtev in molimo zanje. Nad njimi izrekamo Gospodovo besedo in one prihajajo iz svojih grobov. In njihov prihod iz grobov je motnja za režim, za vsak režim. Noben režim ni moril zato, da bi ga njegove žrtve znova in znova vznemirjale. Režimi so morili zato, da bi imeli mir.

A naš Bog ni Bog pozabe. Je Bog odpuščanja, ni pa Bog pozabe. »Mar pozabi žena svojega otročička … A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim,« obljublja Bog po preroku Izaiju.

Ker smo otroci tega Boga, smo in tudi moramo biti varuhi spomina. Sredi doline mrtvaških kosti moramo kričati Božjo besedo. In kot vidimo, Božja beseda pretresa te mrtvaške kosti in jih oživlja. Stopajo med nas in zahtevajo naše odločitve. Ponovno smo postavljeni pred izbire – človečnost ali pohlep, povezan z zavistjo.

Pogumno moramo nadaljevati svoje poslanstvo spominjanja in izgovarjanja Božje besede posebno v tem času, ko doživljamo, da je nasilje spet dvignilo glavo, se zavilo v lepe besede, da okupira in mori. Ne smemo pozabiti Ukrajine, ki jo hočejo ponovno okupirati mrtvi imperiji, ki ne počivajo v miru. Ne smemo pozabiti Bližnjega Vzhoda, prav tako ne smemo pozabiti tolikih žarišč nasilja, ki so odmaknjena od nas in od pozornosti medijske javnosti, pa vendar tam umirajo ljudje – smrtna žetev meče svoje žrtve v pozabo.

V tem se danes pridružujemo papežu Leonu, ki nas je za današnji dan povabil z besedami: »Vse vernike vabim, da 22. avgust preživijo v postu in molitvi ter prosijo Gospoda, naj nam podari mir in pravičnost in naj obriše solze tistih, ki trpijo zaradi nenehnih oboroženih spopadov. Naj Marija, Kraljica miru, posreduje, da bi narodi našli pot miru … medtem ko je naša zemlja še naprej ranjena zaradi vojne v Sveti deželi, Ukrajini in mnogih drugih delih sveta.«

Stvari pa so tako zelo preproste: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo – in – ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.«

Sprejmi, da je Bog Bog in zavedaj se, da je tvoj bližnji človek, kakor moraš biti človek ti.

Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit