V soboto, 12. aprila 2025, v Ljubljani poteka občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana. Letošnje geslo je: »Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8,10). Ob tej priložnosti je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo v stolnici sv. Nikolaja. V nadaljevanju objavljamo nadškofovo pridigo.  

»Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti včasih poraja nasprotujoče si občutke: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od prepričanosti do dvoma. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi, kot da jim nič ne more ponuditi sreče. Naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje« (Upanje ne osramoti, 1).

Čeprav smo že večkrat slišali ali prebrali te misli iz papeževe bule o napovedi rednega svetega leta, ki ga obhajamo, tako močno spregovorijo iz življenja in spodbujajo k življenju, da so zaradi tega dragocene in jih bomo morali velikokrat ponavljati, da bodo postale del naše notranje drže, mi pa bomo postali ne samo ljudje, ki upajo, ker vsi upajo, kakor pravi papež Frančišek, ampak da bomo postali tudi ambasadorji upanja, prinašalci upanja tja, kjer se zdi, da ljudje sami ne zmorejo, morda si na nek skrivnosten način celo ne upajo stopiti na pot upanja in prihodnosti.

Misel, ki je izbrana za vodilo letošnjega Občnega zbora naše Karitas, nas postavlja v sredino petega stoletja pred Kristusom. To je bil čas po babilonskem izgnanstvu, ko je ljudstvo dobilo možnost, da se vrne na svoja ognjišča oziroma da doživijo neke vrste sveto leto, o katerem govori Tretja Mojzesova knjiga: »Razglasili boste petdeseto leto za sveto leto in razglasili po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem. To bo za vas jubilej in vsak se bo vrnil k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3 Mz 25,10).

Pravzaprav je minilo že skoraj sto let, odkar so dobili možnost, da se vrnejo v Judejo, da spet pozidajo in poselijo Jeruzalem. Niso se vrnili vsi; nekaj jih je Babilonijo sprejelo za svojo domovino in so ostali tam. In ti niso bili v manjšini. Tisti pa, ki so nosili v sebi spomin na Jeruzalem in so živeli v občutju 137. psalma, so doživljali neugasljivo željo po vrniti: »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj se posuši moja desnica. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal, če ne bom postavil Jeruzalema nad vse svoje veselje« (v. 5-6).

Odločili so se, da bodo Jeruzalemske ruševine spet spremenili v mesto in podrte hiše v bivališča za njegove prebivalce. Samarijani so temu sklepu nasprotovali in so ovirali obnovo Jeruzalema. Kljub temu pa je izgnancem, ki so se vrnili v svojo domovino, uspelo utrditi obzidje in obnoviti mesto ter ga napraviti primernega za prebivanje. V celoti bi lahko rekli, da je šlo za velik uspeh zelo zahtevnega dela.

Dogajalo pa se je nekaj, kar je bilo bolj zaskrbljujoče. Kljub stotim letom od vrnitve iz izgnanstva, jim še vedno ni uspelo organizirati življenja. Vladal je velik nered. Dogajale so se tatvine in ropi, nasilje in surovosti, pa tudi trpinčenje v odnosu do revežev.

Za vzpostavitev neke skupnosti, nekega občestva, neke vasi ali nekega mesta, kakor tudi nekega naroda, ni dovolj pozidati zidove, zgraditi hiše, postaviti vse tisto, kar je potrebno za streho nad glavo in za zavetje pred zunanjimi neprilikami – vremenskimi in drugimi. Potrebno je nekaj, kar notranje povezuje vse te ljudi, nekaj, kar presega njihove medsebojne razdalje in jim pomaga, da se med seboj spoštujejo in med seboj sodelujejo.

Prelomnico v obnavljanju občestva je pomenilo ponovno odkritje Postave. Ezru, »duhovniku in pismouku, razlagalcu Gospodovih besed, zapovedi in njegovih zakonov za Izraela« (Ezr 7,11), je bilo takoj jasno, da je nerede treba pripisati pomanjkanju zvestobe Božji postavi. Ljudstvo je ni izpolnjevalo, ker je ni poznalo.

Zato je v začetku novega leta prinesel knjigo postave pred »zbor mož in žena ter vseh, ki s mogli z razumevanjem prisluhniti« (Neh 8,2). Začeli so brati in so sproti vse razlagali ljudem, da so razumeli, kaj poslušajo. In ljudje, ki so sto let obnavljali Jeruzalem in ostajali razdeljeni, so doživeli čudež, kakršnega so njihovi predniki doživeli pod Sinajem. Dobili so postavo, ki jim je pomagala, da so iz razdeljenih posameznikov, ki so iskali zgolj svoje koristi, pa čeprav na račun bližnjega, postali ljudstvo, ki so si bili sposobni pomagati med seboj in podpirati drug drugega. S postavo v njihovi sredi, ki je z vsako prebrano in razloženo besedo vedno bolj postajala tudi postava njihove notranjosti, postava njihovega srca, je Jeruzalem postal mesto, v katerem prebiva vsemogočni, in v katerem lahko prebivajo tudi oni – povezani med seboj.

Dan se je spremenil v praznovanje. »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« je bilo naročeno ljudstvu … »Pojdite, nasitite se s tolščo in napijte se sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8,9-10).

Tukaj gre za pomembno sporočilo za naše karitativno delovanje. Najprej potrebujemo moč Božje postave. Na misel mi prihaja beseda velikega sv. Tomaža Akvinskega, ki je zapisal: »Pravični predpisi ne zadoščajo za ohranjanje miru in sloge med ljudmi, če pod njimi ni korenine ljubezni.«

Živimo namreč v družbi, kjer je vsaka podrobnost življenja predpisana z zakonom. Zdi se, da vsaka bilka potrebuje svoj zakon, da bo rasla v skladu s pričakovanji družbe, in kot da vsak človekov korak potrebuje svoj zakon, da bo vodil v pravo smer in ne bo moteč za pričakovanja in smernice dnevne politike. Pa je zato več pravičnosti, več pristnega sodelovanja, več medsebojnega spoštovanja, več človečnosti med nami? Ne! Kot pravi Akvinski, tudi pravični predpisi ne zadoščajo za ohranjanje sloge med ljudmi. Potrebno je še nekaj drugega; nekaj, česar predpisi ne morejo dati in zakoni ne morejo zagotoviti. Potrebna je ljubezen, korenina, iz katere vse drugo črpa svoj življenjski sok. Potrebna je karitas: najprej karitas v tistem osnovnem pomenu nesebične ljubezni do sočloveka, potem pa tudi v pomenu organizirane dobrodelne pomoči tistim, ki so se znašli v stiski. Šele, ko začnemo na ljudi gledati z ljubeznijo in stopamo v odnose z njimi iz ljubezni, se začnejo podirati zidovi med našimi in vašimi in začnemo živeti kot eno samo občestvo Božjih otrok, bratov in sester med seboj.

Tega nas uči tudi dogajanja v Jeruzalemu na tistega novega leta dan. Praznik skupnosti, praznik občestva ne more biti omejen samo na tiste, ki so se zbrali in poslušali branje in razlago Božje postave. Postava je razlog veselja, ki mora vladati med ljudmi, ki poznajo Boga in živijo iz njegove besede. Ne sme pa se praznovanje ustaviti tam. Da bi praznovanje v resnici živelo iz spoznanja Boga in njegove postave, mora doseči tudi najbolj oddaljenega, morda celo do tega trenutka pozabljenega člana skupnosti. Nihče ne sme biti izključen, zato prejmejo naročilo: »Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti ta dan je svet našemu Gospodu« (v. 10).

Prav to izpolnjujete vi, dragi bratje in sestre, dragi prostovoljci Karitas. Življenje in praznovanje občestva posredujete tistim, ki so tako ali drugače oddaljeni, »ki nimajo nič pripravljeno«. Na ta način so tudi oni vključeni v sveto dogajanje, v katerem doživljamo Božjo bližino z nami.

Obenem pa to predstavlja tudi tisto korenino ljubezni, iz katere ljudje, posamezniki, lahko v resnici rastemo v občestvo med seboj povezanih bratov in sester. V tej ljubezni zakoni in predpisi postanejo povezovalna prvina občestva.

Zahvaljujem se vam za vaše pričevanje in za vašo graditev krščanskega občestva, iz katerega ni nihče izključen. Naj vas spremljata zgled in priprošnja zavetnice sv. Elizabete Ogrske. Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit