Dragi bratje duhovniki, dragi medijski delavci, dragi bratje in sestre.

God sv. Frančiška Saleškega je za vse nas priložnost, da se srečamo, poglobimo medsebojno povezanost, okrepimo svoja strokovna spoznanja in požlahtnimo svoje poslanstvo.

God vašega zavetnika je tudi lepa priložnost, da se vam zahvalim za delo, ki ga opravljate v Cerkvi v Sloveniji in v slovenski družbi. Vsako uredništvo in vsak medij vidim kot prižnico v velikem družbenem in duhovnem prostoru, v katerega vstopate na različne načine, z različnimi pristopi, z različnimi sredstvi in običajno tudi za različne ciljne skupine, vedno pa mora biti skupna želja in pripravljenost tem ljudem odpirati poti k resnici – k resnici z malo začetnico in kot katoliški novinarji tudi k Resnici z veliko začetnico.

Zaslužni papež Benedikt je novembra 2020 uredniku časopisa»Tagespost« poslal pismo, ki so ga ponatisnili 1. januarja letos. Povzel bom nekaj misli in poudarkov. Papež pravi, da mora biti novinar zavezan resnicoljubnosti. Sam osebno mislim, da ta drža, ki bi nedvomno morala biti temeljna drža vsakega novinarja, posebno pa še katoliškega novinarja, zahteva vedno večjo osebno integriteto in tudi vedno več poguma. Sicer že dejstvo, da zaslužni papež v pismu omenja zavezo resnicoljubnosti, samo po sebi veliko pove o času, v katerem živimo. Resnicoljubnost bi morala biti ne samo pri novinarjih, ampak pri vseh ljudeh samo po sebi umevna. Če zaslužni papež posebej opozori nanjo, pomeni, da te samoumevnosti ni več. To pa pomeni, da so novinarji in medijski delavci v službah različnih gospodov, gospodarjev in interesov, ne pa več v službi resnice, kjer bi pravzaprav morali biti. In raznorazni gospodarji so se navadili, da jim ni dovolj, da so samo gospodarji besed – govorjenih, pisanih, uprizorjenih – ampak bi radi postali še gospodarji misli.

Zato sem rekel, da novinarski poklic zahteva vedno večjo osebno integriteto in vedno več poguma. Zahteva tisto držo vere, s tem pa tudi osebne integritete, o kateri je pridigal Božji služabnik škof Vovk: »Stojte! Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku lahko pade; ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči. Stojte s trdnimi nogami kakor hrasti, pripravljeni na sunke vetra od vseh strani!«

Naj se vrnem k zaslužnemu papežu Benediktu, ki pravi, da je novinar, zavezan resnicoljubnosti, poklican, da z informacijami usposablja ljudi za samostojno presojanje. To poudarja tudi papež Frančišek v letošnjem sporočilu za sredstva družbenega obveščanja, kjer pravi: »V tem našem času, zaznamovanem z dezinformacijo in polarizacijo, kjer nekaj centrov moči obvladuje množico podatkov in informacij brez primere, se obračam na vas v zavesti, kako potrebno je – danes bolj kot kadarkoli – vaše delo novinarjev in sporočevalcev. Potrebna je vaša pogumna zavzetost, da osebno in skupno odgovornost do bližnjega postavite v središče sporočanja.«

Kar pomeni, da imamo v novinarskem delu zelo jasno postavljene prioritete. V središču je človek in naša odgovornost do tega človeka. Ta človek ima pravico do resnice. Kajti samo resnica mu lahko pomaga, da bo mogel osebno notranje napredovati, da bo mogel oblikovati konstruktivne odnose z drugimi in da bo napredoval tudi v svojem odnosu do dela in do stvarstva, do našega skupnega doma, kakor pravi papež Frančišek. Zato ponavljam, da ima ta človek, ki je v središču novinarjevega dela, pravico do resnice, novinar pa mu je dolžan to resnico posredovati.

Vendar iz papeževe misli tudi zaznamo, da živimo v svetu dezinformacij. Z drugo besedo, živimo v svetu, v katerem človek ni več nedotakljiva vrednota z nedotakljivim dostojanstvom, ampak »vsi vidimo, da – od televizijskih pogovornih oddaj do besednih vojn na družbenih omrežjih – obstaja nevarnost, da prevladajo vzorci tekmovalnosti, nasprotovanja, želje po prevladi in posesti, po manipulaciji z javnim mnenjem.« Cilj ni več graditi človeka in mu pomagati k rasti, ampak je cilj kopičenje moči, prevlade in bogastva. Za dosego tega cilja pa se uporabljajo vsa sredstva za manipulacijo s človekom, ki ni več v središču, ampak tudi njega popredmetijo, ga  spremenijo v sredstvo za doseganje večje moči, oblasti in bogastva.

         V takšnem svetu je zelo pomembno, da »katoliški mediji ustvarjajo prostor informacije in izmenjave ter srečevanja, kjer se uveljavlja zaklad Cerkve in se predaja mlademu rodu. Posebna naloga katoliških novinarjev je v tem, da stare in nove možnosti družbenega obveščanja po vsem svetu uporabijo za Božje kraljestvo, tako da mnogi ljudje dobijo možnost, da svoje srce odprejo Bogu.

V časih, ko ljudje ne najdejo več poti h Kristusu, je pravo misijonsko poslanstvo, da jim pokažemo to pot h Kristusu. To je naloga katoliškega glasu v 21. stoletju. Zato zdaj potrebujemo novinarje in publiciste, ki mislijo, pišejo in delujejo iz vere Cerkve.« (Benedikt).

Delovanje iz vere Cerkve v našem času pa pomeni zaslišati povabilo papeža Frančiška in ljudem prinašati upanje. Upanje pa ni preprosto. »Georges Bernanos je dejal, da 'upajo samo tisti, ki so imeli pogum, da so obupali nad utvarami in lažmi, v katerih so najdevali varnost in ki so jih napačno zamenjali za upanje. […] Upanje je tveganje, ki ga je treba sprejeti. To je tveganje tveganj.' Upanje je skrita, vztrajna in potrpežljiva krepost. Vendar pa za kristjane upanje ni izbirna odločitev, ampak je bistveni pogoj. Kot je spomnil Benedikt XVI. v okrožnici Rešeni v upanju, upanje ni pasivni optimizem, temveč je nasprotno »performativna« krepost, ki je sposobna spreminjati življenje: 'Kdor ima upanje, živi drugače'« (papež Frančišek).

Kako pa naj v tem svetu, ki »besedo uporablja kot rezilo; poseže celo po lažnih ali namenoma popačenih informacijah za pošiljanje sporočil, katerih namen je razdražiti ljudi, provocirati, raniti« (Frančišek), prinašamo upanje. Pismo Tagespostu opozarja na tri pomembne dejavnike. »Kakor vedno je vse odvisno od treh stvari: od molitve, od zvestobe do razodete vere in do izročila Cerkve ter končno od modrosti in spretnosti, da uporabimo možnosti, ki jih v našem času imamo« (Benedikt).

Zato se katoliški novinar, ko sede za tipkovnico, preko katere bo posredoval svoje misli, najprej stopi pred Boga in mu izroči samega sebe, sporočilo, ki ga želi posredovati, in naslovnika tega sporočila. Bog vse troje povezuje v čudovit prostor ljubezni, v katerem lahko vsak najde svoje mesto in svojo izpolnitev, obenem pa nas ta izročitev Bogu varuje, da ne bi nikogar popredmetili in ga spremenili v sredstvo za doseganje sebičnih ciljev.

Zvestoba razodeti veri in izročilu Cerkve nas ohranja v občestvu verujočih, v katerem smo vero prejeli in v katerem to vero dejavno uresničujemo v svojem življenju in poklicnem delovanju.

In končno modrost in spretnost, da po zgledu velikih oznanjevalcev v preteklosti, tudi vašega zavetnika in današnjega godovnjaka sv. Frančiška Saleškega, uporabimo vsa sredstva, ki so nam na voljo, da z veselim oznanilom evangelija dosežemo čim večje število bratov in sester.

Papež Frančišek pa nas v svojem sporočilu opozarja še na nekaj; namreč na odprtost za dobro. »Jubilej nas … odpira za upanje, nam kaže potrebo po pozornem, blagem, preudarnem sporočanju, ki je sposobno pokazati poti dialoga. Zato vas spodbujam, da odkrivate in pripovedujete številne zgodbe dobrega, ki so skrite v gubah novic; da posnemate iskalce zlata, ki neutrudno presejajo pesek v iskanju majhne grude zlata. Lepo je najti ta semena upanja in jih razkriti ljudem. To pomaga svetu, da je malo manj gluh za krike zadnjih, malo manj brezbrižen, malo manj zaprt. Vedno znajte odkriti iskrice dobrega, ki nam omogočajo upanje.«

V evangeliju smo slišali, kako je Jezus poklical dvanajstere, da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat. Tudi vi ste poklicani in poslani. Naj bo vedno z vami njegov pogled, njegova beseda in njegova molitev, da boste tudi vi mogli vztrajati v dobrem do konca. Marija, Mati modrosti in lepega upanja, prosi za nas! Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit