Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi gospod župnik in vsi spoštovani gostje, gospod apostolski nuncij, res sem vesel, da lahko danes v tem svetem letu, letu romarjev upanja skupaj z vami obhajam to romarsko mašo na tem posebnem kraju, lahko rečemo pri zibelki romanj.
Pri tem našem svetem Roku so se že stoletja zbirali in ga častili naši predniki. Prepričan sem, da so tudi zaradi te pobožnosti in predanosti zgledu svetega Roka in njegove priprošnje zmogli ohraniti vero za rodove do današnjega dne.
In danes je na vas, dragi bratje in sestre, da se tukaj pri svetem Roku okrepite v tem daru vere, da boste lahko s tem ognjem, ki se bo tukaj prižgal, ogreli tudi vaše bližnje, vaše družine, ljudi, s katerimi živite, da se bodo tudi v prihodnosti v to svetišče še naprej zgrinjale množice ljudi in tu prosile Božjega blagoslova. Ljudi, ki se zavedajo, da nismo mi bogovi, da smo samo ljudje, ki pa imamo na tem svetu neko posebno poslanstvo, ki ga opravljamo pod vodstvom, blagoslovom in ljubečim pogledom nebeškega Očeta, ki nas je poklical na ta svet.
Jezusovo spremenjenje na gori
Zdi se, da na tem kraju na poseben način zveni ta evangeljski odlomek, ki smo ga danes slišali o Jezusovi spremenitvi na gori. Tudi Jezus je namreč v času, ko se je bližal njegov konec in je bil z učenci na poti v Jeruzalem, vzel s seboj na visoko goro tri učence, da bi videli nekoliko dlje. Tja jih je vzel z namenom, da bi jim razodel skrivnost, kam v resnici grejo, kaj je smisel njihovega življenja in kdo je Bog, ki jih je poklical.
Jezus je vzel s seboj na goro svoje tri najljubše učence, Petra, Jakoba in Janeza. Ta dogodek se jim je tako močno vtisnil v spomin, da so o njem še nekajkrat pripovedovali. Apostol Peter se je tik pred svojo smrtjo spomnil na ta dogodek in ga ponovno razložil cerkvi v Rimu, kjer je bival. Že takrat so nekateri dvomili, da je Bog Jezusa Kristusa močnejši, kakor bogovi tega sveta. In Peter jim je zapisal to, kar je tudi nam ohranjeno v njegovem pismu:
Nismo se namreč oprijeli spretno izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak smo bili očividci njegove veličine. Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je iz veličastne slave takole zadonel glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In ta glas smo mi slišali, da je zadonel z neba, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, ko pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. (2 Pt 1,16-19)
Tako pravi apostol Peter. Nismo se oprijeli nekih izmišljenih bajk, ko smo vam govorili o Bogu Očetu, ki se je prav na tej gori spremenjenja razodel kot tisti, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi lahko vsi, kateri vanj verujejo, v njem dobili moč.
To je temeljna resnica naše vere, za katero pričujemo. Resnica, da nas Bog v življenju ne pušča samih, da nas ne zbira samo kot občestvo, ampak da sprejme talente in življenje vsakega posameznika in mu daje moč svojega Duha, da iz tistega, kar ima, tudi iz svojih stisk in nemoči, naredi nekaj novega.
Zato ni čudno, da so takrat učenci hoteli ostati na tisti sveti gori. Slišali smo, kako je Peter rekel: »Naredimo tri šotore. Tebi enega, Eliji enega in Mojzesu enega.«
Šotor je kraj, ki nam da neko varnost, kjer smo skupaj, kjer lahko preživimo noč in se okrepimo. Danes nas šotori bolj spominjajo na počitnice, na lepe čase, na skavte in tako dalje.
Danes bi vam želel na tem svetem kraju položiti na srce te tri častitljive šotore, ki so zaupani vsakemu izmed nas, da se v njih utrjujemo tako v svojem človeškem življenju kakor tudi v svoji veri.
In tem šotorom lahko rečemo Božja beseda, sveta evharistija in zakrament odpuščanja. To so ključni stebri naše vere, ki nam dajejo moč, da se ne izgubimo in zamremo v miselnosti tega časa, da nas skrbi tega časa ne priklenejo k zemlji, ampak so naše oči in srce še naprej obrnjeni proti večnosti, proti tistemu koncu, h kateremu je naše romanje namenjeno.
Šotor Božje besede
Slovenci smo znani po tem, da smo že skoraj na začetku svoje zgodovine prejeli prevod Svetega pisma, to Božjo besedo, zapisano v človeškem jeziku in namenjeno posamezniku vsakega časa, da lahko v njem prepozna in sliši glas, ki mu ga Bog namenja. Žal pa ta knjiga tolikokrat ostane zaprašena. Imamo jo na policah, pa jo tako redko odpiramo.
Prosimo danes svetega Roka, naj nam da poguma, ljubezni in vere, da bomo segali po tej knjigi, prisluhnili tem besedam pri sveti maši, ko nam beseda spregovori točno to, kar moramo tisti dan slišati.
Ta beseda nam ne daje samo navodil. Ta beseda prihaja od Svetega Duha, zato ima v sebi tudi moč, da nas spreminja.
Šotor evharistije
Drugi šotor, ki nam ga Gospod postavlja, je šotor svete maše ali evharistije.
Vedno znova slišimo o vrednosti svete maše. Mislim pa, da bomo morali res vse življenje poslušati, da bomo v sveti maši res prepoznali tisto usmiljeno in preprosto roko Boga, ki se nam preko stvari, ki se jih lahko dotaknemo in jih lahko vidimo, v kruhu in vinu, približa na človeški način. Da bi na oltar prinesli to, kar je naše vino in naš kruh; naše darove, naše želje, našo hrepenenje, našo ljubezen, pa tudi našo nemoč in šibkost.
Zato je potem sveto obhajilo, ki ga sprejmemo, pravzaprav na nek način naš blagoslov, naše življenje, ki ga je Kristus po Svetem Duhu spremenil v Božje življenje. To se dogaja pri vsaki sveti maši.
Šotor sprave
Tretji šotor, ki je prav, da ga ponovno odkrijemo, ne samo v tem svetem letu, je šotor sprave in odpuščanja.
Bog nam ni zastonj dal ta tega zakramenta, ki ga je na nek način podelil že svetemu Petru. Vemo, kako je bil sveti Peter poklican, da postane prvi in voditelj. Na koncu pa se je izkazalo, da je daleč od tega, da bi bil skala, ampak je zelo šibek in se je zlomil že pri preprosti dekli, ki ga je tam pri ognju spraševala, če ni tudi on njegov učenec in je Gospoda trikrat zatajil.
Zato imamo v svetem Petru tudi mi vedno znova oporo in zagotovilo, da za Boga nobena zatajitev in noben greh nista dokončna, če le tega greha ne zakopljemo kot neko skrivnost in zapremo svoje srce pred drugim. Ne pustimo se pregovoriti skušnjavam hudega duha, ki nam govorijo, da je to nekaj sramotnega in da tega ne sme nihče izvedeti.
Zato vam, dragi bratje in sestre, res polagam na srce, da iz tega zakramenta, kakor je velikokrat ponovil papež Frančišek, ne delamo drame. V tem zakramentu niso glavni naši grehi, pravi Frančišek. Glavno je Božje usmiljenje.
Zato vedno znova trkajmo na ta vrata. Po vsakem odpuščanju nam Gospod daje tudi moč, da zaživimo na novo, da zmoremo tudi mi, ne iz svojih, ampak iz Božjih moči, prinašati spravo v ta svet, ki jo tako zelo potrebuje. Potrebujejo jo naše družine, potrebuje jo naš razdeljen slovenski narod in potrebuje jo tudi ves svet. Če sprave, miru in odpuščanja ne bo, potem tudi človek ne bo preživel.
Zato se na koncu izročimo svetemu Roku, ki je svojo popolnost vedno znova iskal ne v sebi, ampak v Božjem usmiljenju, v katerega je veroval, mu zaupal in vedno znova v njem našel moč, da je lahko v ljubezni do bližnjega daroval sebe, pozabljal nase in postavljal Boga na prvo mesto.
Zato molimo k svetemu Roku to slavno molitev, ki pravi:
Sveti Rok, ki si ob umiranju Gospoda prosil za posebno milost, da bi bile uslišane vse tiste molitve vseh, ki se obračajo nate, daj nam moči zoper zlo, zoper hudega duha. Osvobodi nas zemeljskih bridkosti, da bomo nekoč res prispeli k tebi v večno domovino po Kristusu našem Gospodu. Amen.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof
