V Galeriji Družina je 30. junija 2025 ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore odprl razstavo mašnih plaščev z naslovom Barve cerkvenega leta. Na odprtju sta sodelovala nadškofijski tajnik v Ljubljani Boštjan Prevc ter srebrnomašnik Peter Pučnik, SDB.

Osrednji eksponat je komplet t. i. Jegličevih ornatov iz leta 1923, ki so jih izdelale šolske sestre iz Maribora po načrtih in risbah Helene Vurnik. Za to delo je Helena Vurnik leta 1938 prejela nagrado za umetno obrt v Berlinu. V njih je cerkvena vsebina dobila nacionalno obeležje, tako v barvni kompoziciji slovenske trobojnice kot v nekaterih ornamentalnih detajlih, izvedenih iz tradicionalnih ljudskih vzorcev.

V nadaljevanju objavljamo strokovni prispevek Boštjana Prevca ob odprtju razstave.

»Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje radosti.« Te besede Psalma 43 se najde zapisane v kakšni zakristiji, na steni, stropu, omari, pa tudi duhovniki so z njimi na ustnicah včasih pristopali k oltarju k mašni daritvi. Slovenščina ima tako lep in pomenljiv izraz za duhovnika, ki poudari njegovo poslanstvo – mašnik. Službo mašnika, ki jo opravlja v Jezusovem imenu – pri vsaki maši molimo: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast tvojemu imenu, v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi.« – poudarja tudi mašnikova posebna obleka. Nekako smo je kar vajeni, a pravzaprav je niti dobro ne poznamo, njene simbolne govorice pa žal povečini ne razumemo. Se kdaj vprašamo, kakšen pomen imajo različni kosi duhovnikove obleke? Kaj nam želijo sporočiti posamezne barve? Ne gre za modno muho, ne trenutni navdih duhovnika, ki se postavi pred omaro in izbere, kar bi mu padlo v oči. Vsaka izbira je določena in sledi liturgičnim predpisom, zlasti bogoslužnemu koledarju.

Že iz narave smo razvajeni, da svet ni črno-bel. Barve v naravi sporočajo marsikaj: opozarjajo na nevarnost, strupenost. Varovalne barve pomagajo, da se žival zlije z okolico in jo zaščiti. Po drugi strani pa barve pomagajo, da v med živalmi posebno pticami samci opozorijo nase, da jih samice lažje odkrijejo. Vsi radi občudujemo mehko svetlobo večera in rdečino sončnega zahoda.

Preko lepote narave odkrivamo neskončno ustvarjalnost Boga in njegovo lepoto ter jo želimo posnemati, se ji bližati. Posebno Božjo bližino in lepoto želimo okusiti v bogoslužnih prostorih – cerkvah – in pri bogoslužnih opravilih.

Bogoslužje nas želi nagovarjati v vseh čutih, ki jih imamo, da bi začutili bližino Božje veličine in neskončno lepoto Boga samega. Najprej dovršena arhitektura z vso notranjo opremo: od tlaka do oboka. Poslikave in freske, štukature in igra svetlobe skozi barvna okna. Slike, kipi in podobe na oltarjih. Ter izbrano cvetje, ki da pravi poudarek. To napolni pogled, naše oči. Vonj dišečega kadila prevzame nos, ušesa posrkajo zvoke mogočnih orgel, druge glasbe in ubranega petja. Piko na i pa lahko še dodajo urejeni ministranti, ki z duhovnikom služijo Bogu in ljudem v svetih obredih. 

Tudi tisti, ki čistijo in krasijo cerkev, so bogoslužni sodelavci, ki pomembno prispevajo k lepoti. Tako nobena pajčevina ali smet na tleh ne moti naše zbranosti. 

Pri bogoslužju so uporabljene različne barve, ki se navdihujejo se ob Božjem stvarstvu, ki je barvito, raznovrstno: pomislimo na slikovitost pokrajin, gora, rastlin in živali … Tudi preko letnih časov se razgrne paleta barv: nežna pomladanska zelena, se hitro razvije v pisano cvetje, sledijo odtenki zlate v zorenju žit, raznobarvni plodovi, potem megleni odtenki sivkaste jeseni in različne beline snega. 

»Letni časi« v bogoslužju se menjajo v bogoslužnem, liturgičnem koledarju. Pričakovanje in upanje adventnega časa zaznamuje vijolična, nato zasveti v praznični božični belini, se zresni v odpovedi in pokori vijoličnega postnega časa, ki pordeči ob kraljevski cvetni nedelji in krvavem velikem petku. Potem spet zablesti v belini in zlati slovesnosti velikonočnega praznika, ki traja 40 dni do vnebohoda, po desetih dneh pa dočakamo binkošti s prihodom Svetega Duha, ki se prikaže v rdečih plamenih. Čas med letom, ki ga obhajamo v zeleni barvi, ki je barva spokojnosti, umirjenosti, tudi upanja, razgiba belina praznikov in rdečina svetnikov – mučencev. Za Marijine praznike uporabimo tudi njeno barvo, ki je sinja, modra. Rajnih se spominjamo v žalni črni, ki jo je pokoncilska zavzetost pretirano prekrila z vijolično, a se črna marsikje spet uveljavlja. 

Dve nedelji na leto sta obarvani rožnato, ne roza, kot se poenostavljeno in brez pravega razmisleka pojavlja danes. To sta 3. adventna  – gaudete in 4. postna nedelja – laetare. Napovedujeta skorajšnji konec adventa oz. posta in se že veselita bližajočih se praznikov. Sta nedelji veselja.

Vsaka barva ima svoj značaj, svoje sporočilo. Pomagajo nam, da se lažje približamo skrivnosti praznika ali dogodka, ki ga obhajamo. Liturgične barve mašnih oblačil skupaj z domišljeno okrasitvijo bogoslužnega prostora nas želijo notranje razpoložiti, da bi nas Bog v svetih obredih mogel bolje nagovoriti z vsebino praznika. 

Prav je, da se učimo tudi tega, na kakšne načine in kako nas lahko nagovarja bogoslužje samo. Da ne bo le naše čakanje na duhovnikov oz. diakonov »pojdite v miru«, ampak, da bomo srkali vso lepoto in vsebino, ki nam jo razkošno ponuja bogoslužje. Pomembno je, da ga razumemo, da se ga trudimo razumeti. Potem nas bo vedno znova obogatilo, napolnilo. 

Duhovniki žal premalo delamo na liturgični vzgoji vernikov. Z ministranti se že ukvarjamo in jim razlagamo te vsebine. Marsikje tudi pevcem in krasilkam. Za splošno vzgojo ostalih vernikov pa kar zmanjka pobude in iznajdljivosti. Hvaležen sem ge. Manici Ferenc za idejo in izvedbo razstave. V naših zakristijskih omarah imamo mnogo lepega, dragocenega. Prav je, da smo ponosni na izjemno dediščino naših redovnic, vezilk, zlasti šolskih sester, ki so po načrtih Staneta Kregarja, zakoncev Helene in Ivana Vurnika, sester Darinke in Pavle Bajec in nekaterih drugih izvezle resnične umetnine. Lahko rečem, da so bili vsi našteti pravi liturgični sodelavci. 

Na razstavi bomo videli nekaj mašnih plaščev v različnih liturgičnih barvah, v baročnem in gotskem kroju, pluviale, dalmatike, velum, tudi dve mitri. Za zanimivost smo v omarah na škofiji poiskali tudi liturgične čevlje in rokavice, ki so jih nekdaj uporabljali škofje pri pontifikalnih mašah – tudi te so v liturgičnih barvah.

Vrhunec razstave pa je naš narodni zaklad, jubilejni škofov ornat, ki je bil napravljen po načrtu Helene Vurnik za zlato mašo knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča leta 1923. Prvič je bil javnosti predstavljen na razstavi v neposredni bližini, v prostorih Alojzijevišča v avgustu 1923. Gre za komplet vse mašne obleke, ki jo potrebuje škof in asistenca ob slovesni maši: mašni plašč in 4 dalmatike, pluvial in mitra, štole, pala ter pregrinjalo – velum za kelih. Bile so tudi pontifikalne rokavice, a si jih je neki »Miklavž« izposodil in jih še ni vrnil.

Ob tej priložnosti je časopis Slovenec zapisal (25. avgust 1923): »Prvi vtis, ko stopiš pred ornat, je veliko iznenadenje, ki se prelije v očaranje, in sam po sebi se ti prikrade na obraz odlesk veselja. Za nas, ki smo bili vajeni že dolga desetletja pri službi Božji samih tovarniških izdelkov in se je le tuintam izpred oltarja nasmehnilo boljše ročno delo, je ta ornat dogodek, ki ga mora zgodovinar umetnega veziljstva v Slovencih vidno podčrtati. … Ves ornat je kot iz enega liva: Težka, francoska bela svila je polje, kamor je roka vezilje po kompoziciji Helene Vurnikove slikala z zlatom, z belo, modro in rdečo svilo v trojni tehniki: vezilni, položni in prebojni – čudovite risbe. (Šestero najspretnejših vezilj, šolskih sester v Mariboru, je delalo ob ornatu eno celo leto!) … Zdi se nam, da bi celotno misel, ki diha iz vsega dela, označili takole: Tu je upodobljena nebeška glorija verne, slovenske duše! Vsa ornamentika, ki seva z belega dna v modrordeči barvi, je nekaj tako svojsko našega, da se ti taja duša v nacionalnih čustvih. Toda to je samo okvir, v katerem žive vpoduhovljene slike.«

Tako Slovenec. Poleg jubilejnega ornata škofa Jegliča pa smo dodali še eno dragocenost: baročni mašni plašč, ki so ga verne žene leta 1918 poklonile prav tako škofu Jegliču – ta plašč pa je ena sama ročno narejena čipka.

Naj zaključim z dvema mislima iz Konstitucije o svetem bogoslužju II. vatikanskega koncila: Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško, ki se obhaja v svetem mestu Jeruzalemu, h kateremu romamo in kjer na Božji desnici sedi Kristus (8). Cerkvena umetnost po svoji naravi hoče s človeškimi deli nekako izraziti neskončno Božjo lepoto. Tem bolj je Božja in tem bolj pospešuje Božjo čast in slavo, kolikor nima drugega namena, kakor da s svojimi deli čimbolj pomaga, da se človekov duh pobožno dviga k Bogu (122).

Želim vam in vsem, ki si bodo to razstavo ogledali, da bi se njihov duh pobožno dvigal k Bogu, čeprav vemo, da je vsa ta lepota v primerjavi z Božjo lepoto, kakor je zapisal pesnik France Prešeren v sonetu v spomin Matevžu Langusu, le »sled sence zarje unstranske glorje«.

Boštjan Prevc, nadškofijski tajnik