Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik je v podružni cerkvi Rojstva device Marije na Kureščku daroval mašo za spoštovanje svetosti življenja.

Vir novice: Družina

»Ko se človek postavlja na mesto Boga in odloča o življenju in smrti, nastaja v družbi 'Babilonski kaos'«, je poudaril škof Jamnik in dodal: »V dnevih pred referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja želimo še posebej prositi Gospoda, da bi bili kristjani žive priče veselja do življenja, da bi se zavedali svoje dolžnosti braniti življenje, še posebej tistih najbolj šibkih.«
Škof Jamnik je pri maši, na katero so povabili Društvo Gibanje za življenje, Dominicus, Inštitut Integrum, Mladi za življenje, Pohod za življenje, Usidran in Zavod Živ!m, naštel razloge, zakaj je dolžnost kristjanov, da branijo življenje od spočetja do naravne smrti.

Po besedah škofa Jamnika legalizacija samomora s pomočjo »močno ogroža dostojanstvo in blaginjo najbolj ranljivih oseb v družbi, zlasti tistih z omejenimi socialno-ekonomskimi sredstvi. Dokazi kažejo, da je izvajanje takih ukrepov povezano z zmanjšanjem vlaganj v storitve paliativne oskrbe, kar nesorazmerno vpliva na tiste, ki nimajo dostopa do alternativne oskrbe ob koncu življenja«. Obenem so – tako ljubljanski pomožni škof – »socialno-ekonomsko prikrajšani posamezniki tudi bolj dovzetni za notranjo percepcijo, da so breme, kar lahko neupravičeno vpliva na njihovo 'odločitev' za samomor s pomočjo, ne iz resnične volje, ampak zaradi strukturnih omejitev«. To pomeni, da obstaja nevarnost, da se tako imenovana »odločitev za smrt« spremeni v domnevno »dolžnost umreti«.

Spomnil je tudi na izkušnje držav, v katerih sta bila pomoč pri samomoru in evtanazija uzakonjeni in opozoril, da začetne zaščitne ukrepe in stroge omejitve sčasoma izginjajo. »Kar se začne kot možnost, ki je strogo na voljo le neozdravljivo bolnim, se kmalu razširi na tiste s kroničnimi boleznimi, duševnimi motnjami ali celo eksistencialno stisko, kot sta osamljenost ali obup.« Osnovna dolžnost družbe je zaščititi svoje najbolj ranljive člane in stati ob strani, ki trpijo, zlasti v zadnji fazi svojega življenja, je bil jasen škof: »Pravi napredek je v ponovni potrditvi dostojanstva vsakega človeka in v krepitvi sistemov oskrbe, ki zagotavljajo sprejetost, sočutje in smisel, ko življenje postane najbolj krhko.«

Čeprav sta strategija za preprečevanje samomorov in javna razprava o pomoči pri samomoru načeloma ločeni, sta v končni fazi povezani, saj obe obravnavata situacijo, v kateri osebe končajo svoje življenje, opozarja ljubljanski pomožni škof: »Strokovnjaki so etično dolžni posredovati, poročati in poiskati pomoč, kadar ljudje kažejo znake samomorilnih misli, da bi obravnavali temeljne vzroke in posameznike usmerili k okrevanju. /…/ Dokazi kažejo, da uvedba zdravniške pomoči pri samomoru očitno sproži mehanizme, ki povečajo raven individualnega odobravanja samomora in s tem okrepijo visoko stopnjo samomorov v kulturi.«

Ob visoki stopnji samomorov v Sloveniji »bi zakon o pomoči pri samomoru imel uničujoče posledice tudi na tem področju, saj bi se vedno bolj oblikovalo mnenje, da je to družbeno sprejemljivo«.

Družba naj bi na bolezen in trpljenje odgovorila s sočutjem in bližino in krepitvijo paliativno oskrbo, ki je »več kot le medicinska oskrba, saj vključuje čustveno, psihološko in duhovno podporo, ki bolniku in njegovim sorodnikom pomaga sprejeti njihovo eksistencialno trpljenje«. Kot je podčrtal, 'prostovoljna evtanazija' tvega, da bo »implicitno ali eksplicitno izvajala pritisk na ranljive posameznike, kot so starejši, hudo bolni ali invalidi, in jih pripelje do občutka, da je končanje življenja edini način, da ne postanejo breme za svoje družine ali družbo. Vsak človek, brez izjeme, ima pravico do sočutne in dostojanstvene oskrbe, in moralna dolžnost družbe je, da to pravico zaščiti s celovito, holistično oskrbo, ki potrjuje vrednost človeškega življenja, zlasti ko je v najbolj krhkem stanju«.

Pridigo je podkrepil z mislijo papeža Frančiška, ki je ob lanskem svetovnem dnevu bolnikov zapisal: »Kristjani smo poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda marginalizirani in zavrženi. Z ljubeznijo drug do drugega, ki nam jo podarja Kristus Gospod v molitvi, zlasti v evharistiji, ozdravimo rane samote in osamljenosti. Tako bomo sodelovali v boju proti kulturi individualizma, brezbrižnosti in zapravljanja ter omogočili rast kulture nežnosti in sočutja. Bolni, ranljivi in ubogi so v srcu Cerkve, biti pa morajo tudi v središču naše človeške skrbi in pastoralne pozornosti. Nikoli ne pozabimo tega!«

Svojo pridigo je zaključil z besedami: »Naj nam Božja in naša mati Marija izprosi milosti, da bomo tudi mi s svojim življenjem izžarevali 'Jezusov sočuten pogled', slovenskemu narodu pa naj podeli razumnosti in odgovornosti, da bi se vedno znova odločali za življenje, sočutje in bližino človeku, ki je v najtežjem položaju.«