Na tiskovni konferenci v Ljubljani so danes predstavili slovenski prevod sklepnega dokumenta sinode o sinodalnosti (2021-2024) Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo.

Vir novice: Družina

Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, delegat Cerkve na Slovenskem na sinodi o sinodalnosti, je poudaril, da je bila ta sinoda drugačna od preteklih, saj je temeljila na triletnem procesu, ki se je začel na lokalni ravni, ko so bile vključene župnije, pozneje škofije in tudi posamezne celine, zatem pa ob dveh srečanjih v Rimu, oktobra 2023 in oktobra 2024. V ospredju je bilo vprašanje, kako Cerkev danes bolje opremiti, jo definirati, da bo lahko bolj kakovostno, bolj celostno odgovorila na svoje temeljno poslanstvo – oznanjevanje evangelija vsem ljudem.

Sinoda je ime za Cerkev

Dr. Alenka Arko, glavna urednica zbirke Cerkveni dokumenti, v kateri je pri Družini izšel dokument, je spomnila, da je beseda sinodalnost res nova, da pa sinodalnost kot takšna ni novost. Že na začetku 5. stoletja je Janez Krizostom namreč dejal, da je sinoda ime za Cerkev. Ko danes govorimo o sinodalnosti, tako na nek način ponovno odkrivamo, kaj je identiteta Cerkve. Teologinja dr. Arko je poudarila, da Cerkev ni naključna združba, ampak Božje ljudstvo, ki ga je Bog poklical, zato sinodalnost ni neke vrste demokracija na cerkveni način, pač pa ima Cerkev temeljno strukturo, ki je sčasoma ne bomo mogli spremeniti: Kristus je njeno vodenje zaupal Petru in njegovim naslednikom, kar pomeni, da jo danes na krajevni ravni vodi škof.

Ob sinodalnosti se veliko govori o razločevanju, a to po besedah dr. Arkove ni kakršno koli razmišljanje, pač pa proces poslušanja najprej Svetega Duha in zatem drug drugega. Vsebina sinodalnosti ni vse, kar bi komu prišlo na misel, pač pa od začetka zadeva identiteto Cerkve in njeno poslanstvo, je dejala.

Vprašanje spreobrnjenja

Sociolog dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti, je dejal, da je dokument zelo stvaren; med drugim udeleženci sinode na začetku dokumenta priznavajo, da so izkušali odpor do sprememb in skušnjave, da bi naše ideje prevladale pred poslušanjem Božje besede in razločevanjem. Ne gre torej za idejni dokument, pač pa za dokument procesa, je dejal Bahovec.

Poleg razjasnitve sinodalnosti se v njem pojavlja vprašanje glede tega, da smo vsi v istem čolnu – vprašanje naših odnosov in njihovega spreobrnjenja – ter vprašanje različnih odgovornosti: treba je spoštovati vsakega člana skupnosti, ceniti njegove darove, upoštevati različne kompetence in za to, da smo vsi vključeni, najti institucionalni okvir. Spodbujanje k sinodalnosti, v kateri Bahovec vidi odgovor na mnoge izzive tega časa, prihaja z vrhov, od papeža, škofov in drugih voditeljev naprej, a zelo pomembna je soudeleženost, spodbujanje svobodnega povezovanja kristjanov z duhovniki na različnih ravneh.

Cerkev v upadu?

Po Bahovčevih besedah je Cerkev po socioloških podatkih v upadu, vendar po njegovem mnenju ne gre toliko za upad kot za zelo veliko spremembo kulture, ustvarjalnost pa se nikoli ne zgodi v množici, pač pa v manjših krogih, skupinah in njihovi povezanosti ter v ljudstvu.

Škof Matjaž je ob tem dodal, da je sinodalnost nadaljevanje teološkega procesa, ki je vrh dosegel z drugim vatikanskim koncilom in z aggiornamentom, posodabljanjem vstopanja Cerkve v to kulturo. Naša naloga je odkrivati in razločevati potrebe in karizme v Cerkvi ter organsko vključevati laike. Papež pri tem dela korake naprej. Po besedah škofa Matjaža je pomembno, da se službe (voditelja bogoslužja, bralca, karitativnega delovanja, kateheta … ) opravljajo v imenu Cerkve – da nekdo ni v službo postavljen samo po župnikovem »mandatu«, ampak jo opravlja v imenu Cerkve. Dokument vsem škofovskim konferencam naroča, naj vse delujoče strukture, formacijo in načine odločanja preverijo z vidika sinodalnosti. Eden od načinov za to je, kot je dejal škof Matjaž, uvajanje in usposabljanje za pogovor v Duhu, konkretni načina za proces razprave, razločevanja in odločanja, ki omogoča da Duh spregovori po posamezniku in občestvu.

Koliko prostora za sinodalnost?

Na novinarsko vprašanje o pesimizmu med nekaterimi verniki, češ da za resnično sinodalnost v skupnostih, redovnih in drugih, še ni prostora, je škof Matjaž dejal, da bodo tiste skupnosti, kjer je na delu Sveti Duh, kjer živijo nekaj živega, prepričljivega in dejavnega, živela in privabljala, druga pa umirala. »Življenje daje samo Sveti Duh,« je poudaril. Hkrati je opozoril, da je odgovornost za sinodalno prenovo na pastirjih, papežu, škofu in duhovnikih in vseh, ki so odgovornosti prejeli po krstu.

Dr. Alenka Arko je menila, da prevečkrat vidimo samo negativne stvari in povedala za svojo izkušnjo iz ene od župnij, kjer ji povedo, da sinodalnost že živijo. Po drugi strani pri spremembah, na katere smo občutljivi, ne gre samo za strukturo, ampak za spreobrnjenje. Bahovec je dodal, da je ideje enostavno spremeniti – institucija lahko spremeni zakone, življenje pa potrebuje več časa. Tudi sam je spomnil, da h krepitvi sinodalnosti lahko pomembno prispeva pogovor v Duhu, ki se začne pri poslušanju, nadaljuje pa pri podelitvi tega, kar drugi prebudi v meni, v čemer me gane.

Nujna transparentnost

Škof Matjaž je na koncu tiskovne konference, ki jo je vodil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič, poudaril pomen transprarentnosti. »Prepričljivi bomo lahko samo, če bo naše delovanje pregledno, odprto, na čemer je bil velik poudarek na sinodi in kar je v dokumentu jasno zapisano,« je poudaril in navedel nekaj področij, ki jih preglednost še zlasti zadeva: ravnanje s kadri, način oznanjevanja in finance. Na tak način se po škofovih besedah zagotavlja verodostojnost institucije in varen prostor v Cerkvi.

Pomemben poudarek škof vidi tudi v tem, da si ne predstavljamo, da smo nek mali otok, pač pa, da gradimo na skupnih vrednotah in se povezujemo ter se rešujemo čudne zaprtosti in individualnosti, v kateri postajamo sami sebi velik nasprotnik. Slovenski škof delegat na sinodi je ob tem dodal, da je v Rimu več delegatov iz nekdanjih totalitarnih držav povedalo, da je treba razumeti, zakaj ta proces ustvarjanja večje transparentnosti traja nekoliko dlje: nimajo namreč izkušnje odprtega pogovora in priznanja kot enakopravnega dela družbe, pač pa se je gojila miselnost dvojnosti, prikrivanja in skrivnosti.