S praznovanjem Gospodovega vstajenja vstopamo v velikonočni čas, ki je pomemben za krepitev naše vere. »Jezus je vstal, resnično je vstal!« Tako se pozdravljajo kristjani na Vzhodu, da bi drug drugega spominjali na ta čudež, ki je zaznamoval človeka in svet v najglobljih temeljih. V vstalem Kristusu je dana gotovost vstajenja vseh nas. »Vera kristjanov«, je zapisal sveti Avguštin, »je Kristusovo vstajenje«.

Ne smrt in križanje, pač pa Gospodovo vstajenje od mrtvih je temelj naše vere. Na veliko noč ne premišljujemo zgolj o Jezusovem vstajenju, temveč tudi, kaj ta čudež pomeni za nas. Njegova velika noč je namreč tudi naša velika noč.

Velikonočno jutro se začne z naglico. Marija hiti, da bi opozorila Simona in drugega učenca, ta pa teče h grobu. Toda zakaj takšna naglica? Ko gre za Jezusa, ljubezen ne pozna počasnosti. Velika noč je povabilo, da nas prebudi, da nas pretrese iz duhovne otopelosti, da nas z navdušenjem spravi v gibanje.

Če bi ljudi vprašali, kaj je vstajenje, bi verjetno marsikdo odgovoril: To je, da se mrtva oseba vrne v življenje. Vendar to ni povsem tako. V evangelijih je vstajenje nekaj veliko globljega.

Vstajenje se nanaša na tiste, ki so zdaj živi. Gre za dar novega življenja, ki lahko preseže celo smrt. To ni prihodnja nagrada za tiste, ki so dobro delali, ampak nov način bivanja tukaj in zdaj. Sveti Pavel to jasno pove: »Ne živim več jaz, ampak Kristus, ki živi v meni.«

Velika noč tako govori nam živim. To je nekaj izjemnega! Če bi veljala samo za tiste, ki so že umrli, kakšen smisel bi imel ta praznik za nas? Mi smo tisti, ki moramo vstati zdaj, v vsakdanjem življenju.

Marija iz Magdale teče, da bi se pridružila učencem in jim povedala, kaj je videla. Ne ve še, da bodo njene besede radikalno spremenile človeško zgodovino. Tečejo tudi drugi. Vidimo Petra in Janeza, kako hitita, nosita težo neuspeha, strahu in obžalovanja.

Peter, ki je Jezusu obljubil, da bo zanj dal svoje življenje, je Gospoda v strahu zase zatajil pred služkinjo. Trikrat je zanikal, da pozna Jezusa. In morda je govoril resnico: v resnici ga ni poznal, predvsem ne v pravi luči. Skupaj z njim je tekel Janez, ljubljeni učenec, tisti, ki je pri zadnji večerji položil glavo na Jezusovo srce. Janez, ki je bil mlajši, je prvi prišel do groba, vendar pustil Petru, da je prvi vstopil v prazen grob.

To je podoba tega, kakšna naj bi bila Cerkev. Vse spravi v gibanje, vendar ne gremo vsi enako hitro. Nekaterim se ne mudi in čakajo. Vsak ima svoj čas. Vera v Vstalega je nekaj, kar živimo skupaj z drugimi, ne sami. Vera je v tem oziru podobna popotovanju, kjer so tisti, ki pridejo prvi, s preostalimi potrpežljivi. Počakajo na tiste, ki so še zadaj.

Srce, ki ga predstavlja apostol Janez, pride prvo, vendar zna dati prostor avtoriteti – apostolu Petru. To je znamenje ljubezni in spoštovanja. Janez vstopi, zagleda Jezusove kose obleke in razume. Že tudi veruje. Ker gleda in razume s srcem. Zna brati znamenja, tudi če niso očitna.

Po drugi strani pa Peter, četudi vstopi prvi, še ne zmore takoj verovati.  Da bi verovali, nam ni treba videti odmevnega čudeža. Včasih je treba le znati pogledati tisto, kar je pred našimi očmi. Za to je potrebno budno in odprto srce.

Vera se ne rodi iz logičnega razmišljanja. Pojavi se iz pozornega pogleda na resničnost. Je bolj notranji občutek kot razumevanje. Verovati ne pomeni »razumeti vse«, temveč pomeni zaupati, da je v vsem, tudi v tem, kar nas boli in kar nas moti – globlji smisel.

Jezus ni nikoli podal teoretične razlage bolečine. Na križu ni imel razprave. Šel je skozi križ. In potem je vstal od mrtvih. Bog se je odločil, da se bo na bolečino odzval z dejstvom in ne z razlago: z vstajenjem.

In prvo velikonočno znamenje je prav to: prazen grob. Mrtvo telo, ki ga ni več. Odsotnost, ki kliče po upanju. Kristus je vstal, ker ljubezni ni mogoče pokopati. Bog nam je želel pokazati, da se življenje, ki ga živimo iz ljubezni, ne konča v niču. Kot pravi Visoka pesem: »Močna kot smrt je ljubezen.« (prim. Vp 8,6)  Pravzaprav je ljubezen močnejša!

Ni naključje, da so na velikonočno jutro h grobu prvi odšli tisti, ki so najgloblje in najbolj celovito izkusili Jezusovo ljubezen: Marija Magdalena, Janez in Peter. Oni, ki so bili resnično ljubljeni, so prvi spoznali, da je neizmerna Božja ljubezen premagala celo smrt. In zdaj?

Vstajenje je za nas vir poguma in upanja. Kristusova zmaga nad smrtjo pomeni, da tudi mi lahko premagamo strah, obup, greh. Kjer je vstajenje, tam je upanje. Tudi sredi največje teme. Vera v vstajenje pomeni, da živimo kot ljudje novega jutra – z upanjem, ljubeznijo in odprtim srcem, ki naredi Boga navzočega v svetu.

Toda Kristus je vstal! Živi! In tako kot je šel z učencema v Emavs, tako hodi danes z nami – po mestih in šolah, v medosebnih odnosih in po svetovnem spletu. Kristus hoče biti navzoč v tem svetu. V svet stopa po nas in z nami.

Ne dopustimo, da se Boga izrinja iz javnosti, kot da bi bil moteč element. Naše pričevanje za vstalega Gospoda ni stvar velikih dejanj, ampak majhnih korakov vere. Pogumno se pokrižajmo v javnosti in pokažimo, da je vera za nas vrednota. Kjer izžarevamo mir, delamo navzočega Boga. Ko prisluhnemo trpečemu človeku, postaja Bog navzoč v sočutju. Ko molimo, tudi na skrivnem, se povezujemo z Vstalim, ki deluje v svetu. Ko živimo po evangeliju, kljub temu da je težko, med nas vstopa Vstali.

Velikonočno praznovanje je priložnost, da odpremo oči srca in prepoznamo Jezusa, ki hodi z nami. Veselimo se ga in sprejmimo kot sopotnika na poti. Srečamo ga lahko v sočloveku, še posebej v bolnih in ostarelih in v tistih, ki potrebujejo našo pomoč in pozornost. Hvala vsem zdravstvenim delavcem, varnostnim službam in drugim, ki skrbite za vse nas, da mi lahko v miru praznujemo.

Vstali Gospod naj nam vsem podeli svoj mir in blagoslov. Veselo veliko noč vsem!