V nedeljo, 18. januarja 2026, je Mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane sklenil svoj jubilejni abonmajski ciklus ob 50-letnici ustvarjalnega delovanja.
Vanj so vstopili z mašo in koncertom 19. oktobra 2024 v Podutiku. Sledili so še trije koncerti in sicer v ljubljanski Šiški, v Preski pri Medvodah in v koprski stolnici. Slovesni pevski sklep v ljubljanski stolnici je ponovno – za zbor značilno – najprej zazvenel med mašo, ki jo je ob škofu Andreju Sajetu in somaševalcih daroval nadškof Stanislav Zore, glasbeno pa ga je zasnovala zborovodkinja Damijana Božič Močnik.
Po maši je sledil krajši koncert in predstavitev delovanja.
Zlati spomini
Iz jubilejnega zbornika z naslovom Zlati spomini razberemo, da so se mladi pevci zbrali jeseni 1974, na prvo adventno nedeljo pa jim je na stolnem koru dirigiral Jože Trošt, ki je z njimi ostal do leta 2001. Spominom posameznikov in predstavitvam nosilnih ustvarjalcev v zborniku sledi pregled dela. Od začetkov do danes navajajo, da so bili poslušalci vsaj 500-krat deležni njihovega petja, največkrat v ljubljanski stolnici. Tu so pogosto sodelovali s stolnim zborom, s katerim so si delili dirigenta. Kakor je dolg seznam krajev po Sloveniji, v zamejstvu in širše, tudi njihov diskografski opus ni majhen: naštejejo 5 zvočnih kaset in 9 plošč CD in DVD, vse s sakralno vsebino. Vse našteto se je zgodilo javno, velik del še v časih, ki Cerkvi in cerkveni glasbi v obliki in načinu delovanja zbora Anton Foerster niso bili naklonjeni.
Impresivna statistika
Zbor je slavnostni koncert v stolnici naslovil Pojem večnemu. Kot so zapisali, se program »najprej navezuje na glasbeni repertoar zbora, ki v največji meri goji sakralno glasbo. Pri tem želi slediti načelu umetniške odličnosti, kakor ga je začrtal že prvi umetniški vodja zbora Jože Trošt – v duhu zahtev in vplivnega prispevka skladatelja Antona Foersterja pri razvoju slovenske cerkvene glasbe.
V zboru je v petih desetletjih sodelovalo 218 pevcev: 64 sopranov, 85 altov, 39 tenorjev in 30 basov. Sopranistke so povprečno sodelovale po okrog 6 sezon, basisti skoraj 11. Med soprani je najdaljši staž dosegla Marjeta P., 32 let, med alti Irena O., 44 let, med tenorji Tone K., 41 let, med basi pa Lojze P., ki je zabeležen od ustanovitve do danes. Če štejemo, da so vaje potekale vsaj enkrat tedensko po dve uri, vsako leto po 40 tednov in so vsako leto izvedli vsaj 10 večjih nastopov s spremljajočimi intenzivnimi vajami, znese samo za pevce skupaj okvirno 200.000 ur pevskega dela. Če bi toliko časa pel en sam človek, bi to pomenilo skoraj 23 let noč-in-dan neprekinjenega petja.
Božji navdih
Nedeljski jubilejni večer seveda ni sklenil niti statistike, še manj kakovosti »glasbe, ki pevce dviga« in »druženja, ki pevce nosi«, kot se je izrazila sedanja predsednica zbora. Njihovo delovanje se v največji meri odraža v zvesti in naraščajoči publiki. Model izvajanja obsežnejših del sakralne glasbe domače in svetovne zakladnice med sveto mašo pa lepo pristojni predvsem stolnim cerkvam. Te skladbe dejansko predstavljajo najgloblje segajoči Božji navdih, kar ga premore človeštvo po svojih skladateljskih in izvajalskih talentih. Ta glasba tudi presega zidove naših cerkva in tako v vsej svoji polnosti deluje oznanjevalno in vse ljudi dobre volje vabi v občestvo Večnega.
Stoletnica smrti Antona Foersterja
Skladatelj, glasbeni pedagog in dirigent Anton Foerster se je rodil 20. decembra 1837 v glasbeni družini v Osenicah na Češkem. Že v mladosti se je uveljavil kot pevec in skladatelj. Odločilen vpliv na njegov ustvarjalni razvoj je imel Bedřich Smetana, pri katerem se je učil kompozicijo in klavir. Po študiju prava v Pragi in krajšem obdobju delovanja v hrvaškem Senju je leta 1867 začel s svojim raznolikim in obsežnim delovanjem v Ljubljani. V duhu cecilijanske prenove cerkvenega petja je na Slovenskem odigral odločilno vlogo. Bil je zborovodja v Čitalnici ljubljanski (1867–1870), zborovodja Dramatičnega društva (1870–1900), zborovodja in organist ljubljanske stolnice (1868–1909), učitelj v semenišču, na orglarski šoli, gimnazijah in drugod. Pri reviji Cerkveni glasbenik je od ustanovitve leta 1878 do 1901 urejal notno prilogo in pisal članke. Izdal je več pesmaric in štiri glasbene učbenike, in sicer s področja harmonije, klavirske igre in dva za petje. Skladal je sakralno in posvetno glasbo, predvsem maše, kantate, klavirske skladbe, krajše zborovske skladbe in priredbe ljudskih pesmi; med operami je najbolj znana Gorenjski slavček. Umrl je 17. aprila 1926 v Novem mestu.
Vir: Družina
