Kateheza med splošno avdienco v sredo, 18. junija 2025, je bila namenjena ozdravitvi hromega človeka, ki je že osemintrideset let ležal ob kopeli Betesda. Jezus ga vidi, se pri njem ustavi in ga vpraša: »Bi rad ozdravel?«
Papež Leon XIV. je povabil, naj razmislimo o svojih ohromelostih, tistih področjih, kjer se počutimo blokirani in zaprti, vdani v usodo in brez volje, da bi se borili. Jezus hromemu človeku postavi vprašanje, ki se morda zdi odvečno: »Bi rad ozdravel?« A vprašanje je pomembno, kajti če je človek veliko let blokiran, mu lahko zmanjka celo volje, da bi ozdravel. Včasih je to tudi izgovor, da ne sprejmemo odločitve v zvezi s svojim življenjem.
Sveti oče je spodbudil, naj prosimo Gospoda za dar, da bi razumeli, kje je naše življenje obtičalo, ter poskusimo dati glas svoji želji po ozdravljenju. Molimo pa naj tudi za vse, ki se čutijo ohromeli in ne vidijo izhoda.
Svetopisemski odlomek: Jn 5,2-9
V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
Ozdravitev hromega. »Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: Bi rad ozdravel?« (Jn 5,6)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujmo s premišljevanjem o Jezusu, ki ozdravlja. Danes bi vas rad na poseben način povabil, da razmislite o situacijah, v katerih se počutimo »blokirani« in zaprti v slepi ulici. Včasih se nam namreč zdi, da nima smisla še naprej upati; vdamo se in nimamo več volje, da bi se borili. Takšno stanje je v evangelijih opisano s podobo hromosti. Zato bi se danes rad ustavil ob ozdravitvi hromega človeka, o kateri pripoveduje peto poglavje Janezovega evangelija (Jn 5,1-9).
Jezus gre v Jeruzalem za judovski praznik. Ne odide takoj v tempelj, ampak se ustavi pri vratih, kjer so verjetno umivali ovce, ki so jih nato žrtvovali. V bližini teh vrat je bilo tudi veliko bolnikov, ki so bili za razliko od ovac izključeni iz templja, saj so veljali za nečiste! In tako se jim Jezus sam pridruži v njihovi bolečini. Te osebe so upale na čudež, ki bi spremenil njihovo usodo; poleg vrat je bila namreč kopel, katere voda je veljala za čudodelno, torej za zdravilno: v določenih trenutkih se je voda razburkala in po takratnem verovanju je bil tisti, ki se je prvi potopil vanjo, ozdravljen.
Na ta način se je ustvarila neke vrste »vojna med ubogimi«: lahko si predstavljamo žalostni prizor teh bolnikov, ki so se s težavo vlekli proti kopeli, da bi vanjo stopili. Kopel se je imenovala Betesda, kar pomeni »hiša usmiljenja«: lahko bi bila podoba Cerkve, kjer se bolni in revni zbirajo in kamor prihaja Gospod, da bi jih ozdravil in jim dal upanje.
Jezus posebej nagovori človeka, ki je bil hrom dobrih osemintrideset let. Že zdavnaj se je vdal, saj mu nikoli ne uspe, da bi se potopil v kopel, ko voda vzvalovi. Dejansko nas velikokrat ohromi prav razočaranje. Počutimo se razočarane in tvegamo, da zapademo v akedijo.
Jezus temu hromemu človeku postavi vprašanje, ki se lahko zdi odvečno: »Bi rad ozdravel?« Vendar pa gre za nujno vprašanje, kajti če je človek veliko let blokiran, mu lahko zmanjka celo volje, da bi ozdravel. Včasih raje ostanemo v stanju bolnika ter tako druge prisilimo, da skrbijo za nas. Včasih je to tudi lahko izgovor, da se ne odločimo, kaj storiti z našim življenjem. Jezus pa tega človeka usmeri k njegovi naj resničnejši in najgloblji želji.
Ta človek namreč na Jezusovo vprašanje odgovori na zelo jasen način ter s tem razkrije svoj pogled na življenje. Najprej pove, da nima nikogar, ki bi ga dal v kopel: krivda torej ni njegova, ampak od drugih, ki zanj ne skrbijo. Ta drža postane izgovor za izogibanje svoji odgovornosti. Ali je dejansko res, da ni imel nikogar, ki bi mu pomagal? Tukaj imamo zelo jasen odgovor svetega Avguština: »Res je, da bi ozdravel, je nujno potreboval človeka, vendar človeka, ki je bil tudi Bog. […] Prišel je torej človek, ki je bil potreben; zakaj bi torej še naprej odlašali z ozdravitvijo?« (Homilija 17, 7).
Hromi človek nato doda, da ko se poskuša potopiti v kopel, vedno pride vanjo kdo drug pred njim. Ta človek izraža fatalistični pogled na življenje. Mislimo, da se nam stvari zgodijo, ker nimamo sreče, ker je usoda naš nasprotnik. Ta človek je obupan. Čuti se poraženega v življenjski bitki.
Jezus pa mu pomaga odkriti, da je njegovo življenje tudi v njegovih rokah. Povabi ga, naj vstane, naj se dvigne iz svoje kronične situacije ter vzame svoje nosilo. Te postelje ne sme pusti ali vreči stran: predstavlja njegovo preteklo bolezen, je del njegove zgodbe. Do tistega trenutka ga je preteklost blokirala; prisilila ga je, da je ležal kot mrtev človek. Zdaj pa je on tisti, ki lahko vzame to posteljo in jo odnese, kamor želi: lahko se odloči, kaj bo storil s svojo zgodbo! Gre za to, da mora hoditi in prevzeti odgovornost za izbiro poti, na katero se bo podal. In to po Jezusovi zaslugi!
Predragi bratje in sestre, prosimo Gospoda za dar, da bi razumeli, kje je naše življenje obtičalo. Poskusimo dati glas svoji želji po ozdravljenju. Molimo za vse tiste, ki se čutijo ohromeli, ki ne vidijo izhoda. Prosimo, da bi ponovno bivali v Kristusovem Srcu, ki je prava hiša usmiljenja!
