V nedeljo, 23. februarja, so v Sodražici obhajali 129. obletnico smrti Božje služabnice Magdalene Gornik. Zbralo se je je več kot 400 romarjev in 15 duhovnikov. Pridigo nadškofa Hočevarja in besede postulatorja msgr. Francija Petriča objavljamo v celoti.

Predrago romarsko občestvo:
dragi gospod župnik, ki v svojem zavzetem pastoralnem delu odkrivaš pravo karizmatično
navzočnost Božje služabnice Magdalene Gornik: vsi mi romarji se veselimo Tvojega življenjskega jubileja in Ti želimo, da bi vedno in povsod okušal blagodejno zaščito naše mistikinje;
spoštovani monsinjor Franci Petrič, arhidiakon in postulator Magdaleninega procesa – hvala Ti za evangeljsko zavzetost, s katero spremljaš pomemben proces razločevanja njene svetosti;
dragi bratje duhovniki, diakoni;
bratje in sestre v posebnem Bogu posvečenem življenju;
cenjeni vsi bratje in sestre – iskalci življenjske modrosti!

Bogoslužje 7. nedelje v cerkvenem letu – in bogoslužje sámo nas že tako in tako vedno preseneča – nas tokrat dejansko postavlja na čudežen previs zgodovine odrešenja slovenskega ljudstva!

Kaj nam torej sporoča venomer čuteča Božja previdnost, ki nas danes sooča z dvema dogodkoma prav tega dne? 23. februarja 1943 otroci v zasneženem gozdu odkrijejo izmučeno mrtvo telo bl. Alojzija Grozdeta in prav tako huda snežna zima omogoča samo manjši skupini pričevalcev, da se dostojno poslovijo od Božje služabnice Magdalene, ki je umrla 23. februarja 1896 – na prvo postno nedeljo, medtem ko je že večkrat prej v mistični smrti sebe docela izročila Gospodarju življenja.

Sneg, zima in led spremljajo torej v naši zgodovini celostno samopodaritev naših nebeških izbrancev! Kakšno interpretacijo vsega tega dogajanja naj bi mi danes podali?

Čeprav Gornikova Magdalena zagleda luč sveta v toplem juliju l. 1835 in se tudi sama tako lepo cvetno razvija kakor lepota narave njene Gore, vstopa že v letu »pomladi narodov Evrope«, torej v letu 1848, komaj trinajstletna v zares najglobljo noč revolucije ljubezni, v pravo kresno noč krščanske mistike. Če se sočasno naši veliki rojaki, kot npr. Fran Miklošič na Dunaju, borijo za uveljavitev slovenskega jezika; če istega leta stolniški kaplan Matija Majer Ziljski v Celovcu zasluti možnost »Zedinjene Slovenije«, a se hkrati zaveda, da čas še ni dozorel, potem se prav v tem istem letu naša velika trinajstletnica suvereno pogovarja z Bogom v svojem maternem jeziku, v slovenskem jeziku! Samo da v njenem molitvenem pogovoru ni nič več samo slutnja, marveč pravo partnersko dogovarjanje. Njej ni treba, kakor se je sicer dogajalo v tedanjem družbenem življenju, od Boga ničesar zahtevati! Le njena ljubezen do Stvarnika je tako velika, da le-ta od nje zahteva popolno popolnost v sodelovanju z njim. Njena goreča ljubezen do Jezusa je tako nebeško nora, da namesto svetle krone uživanja izbira trnovo krono ponižnega služenja. Ona ne čuti potrebe, da bi svojega Očeta prosila vsakdanjega kruha, nasprotno – sam Božji Sin postane njen vsakdanji kruh, njena popolna vsakodnevna moč in edina hrana. Medtem ko se mi, zemeljski romarji, tako radi priporočamo Bogu za zdravje, se Božja služabnica Magdalena kljub še toliki izčrpanosti raje pridružuje s svojimi ranami Jezusovim ranam in krvavitvam, da bi skupaj z njim zacelila tolike rane človeštva!

Ta sinergija Magdalenine ljubezni z ljubeznijo trpečega in krvavečega Božjega Sina gre tako daleč, da tudi ona – kakor sam Kristus, ki govori nebeškemu Očetu, medtem ko ga kruto pribijajo na križ: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« – tistim, ki njo obsojajo, odpušča; za tiste, ki jo klevetajo, moli; za tiste, ki se iz nje norčujejo, pričuje s suverenim nebeškim, to je pravim kraljevskim mirom in evangeljskim ponosom!

Skupaj z vami, predragi bratje in sestre, se danes zavzeto sprašujem, kaj nam sporoča Nebo, ko prav danes, na dan Magdalenine smrti, pošilja po Materi Cerkvi tako izbrano Božjo besedo!?

Kako ne bi trepetali v strmenju, ko gledamo tisti zgodovinski prizor, ko ima mladi David toliko priložnosti in možnosti, da z vso lahkoto odvzame življenje svojemu noremu preganjalcu, čeprav ga spremlja tolika množica hrabrih mož; a on, David, si ne dovoli in celo ne dovoli svojemu služabniku, da dvigne ubijajočo roko na – kot sam izrecno pravi – »Božjega služabnika«. Tega torej ne stori, vendar prek glasnega sporočila opomni preganjalca, da je on sam pravi speči mrtvec, ker v sovraštvu preganja nedolžnega Davida!

Bratje in sestre, ko začudeni zremo to milostno zgodovino, ali moremo trditi, da je tudi v naši novejši zgodovini bilo kaj takega!? Zakaj je toliko rok služabnikov ideologije dvigalo roke na Božje služabnike in jim jemalo življenje?

Kdo nam bo pomagal do avtentične narodne katarze?! Kje so junaki z davidovskim kraljevskim duhom, da bi duhovno speče prebudili k zavestnemu in odgovornemu ravnanju? Mar nam ta kraljevski duh spoštovanja skrivnosti življenja ne prinaša naša pogumnica z Gore?

Nadalje, veliki apostol narodov sv. Pavel nas vabi, da bi tudi mi svojo Adamovo zemeljsko podobo spremenili kakor Jezus iz Nazareta v nebeško podobo, v podobo Jezusa Kristusa, Božjega Sina!

Bratje in sestre, mi pa bodimo pozorni, kako duh našega časa povsod reklamira samo Adamovo zemeljsko podobo: to je duh sebičnosti, samozadostnosti, individualizma, koruptivnosti in zato tudi duh vsestranskega abortiranja, evtanaziranja, drogiranja, brezciljnosti. Če pa se v tem okviru vprašamo, kakšen je naš Bog, da od mlade Magdalene pričakuje toliko odpovedi, trpljenja, pokore in trnjeve krone, potem moramo odločno reči, da je to tisti duh ljubezni nebeškega Očeta, ki se z vso močjo bori za naše življenje in pogumno pošilja v smrt svojega lastnega Sina, da bi mi živeli, da bi nas, svoje ljudstvo, obvaroval vseh strašnih posledic grešnega zapeljevanja in zastrupljanja. Magdalenina veličina prednostno ni torej samo v tem, da je toliko trpela, marveč da je z vso svojo osebnostno močjo dojemala vso lepoto Očetove ljubezni in se v najčistejši združitvi s Kristusovo žrtvijo na križu tudi sama prostovoljno darovala za naše duhovno in moralno zdravje!

Naprej: Jezusove prve besede v današnjem evangeliju so za mistično dušo zares pretresljive. On pavi: »Vam pa, ki me poslušate, pravim!« Torej, samo vam, ki me poslušate. Samo vam, ki me resno jemljete.

Iz Magdaleninega življenja odkrivamo, da ga je zares poslušala. Poslušati Boga je začetek in vrhunec vsake modrosti! Samo moder človek se docela zaveda, da je samo eden Bog in da je ta eden Bog – edini Bog! Da ni nobenega drugega boga! In da si ne smemo sami samovoljno delati podobe, slike ali kipa Boga po svoji zamisli. Samo tisti, ki to v celoti dojame, vstopi v docela novi svet, v svet nebeške logike. Tako je Magdaleni docela jasno, da je Bog prvi in poslednji in pred vsem in nad vsem. Živo okuša, da brez njega ne more ničesar in nihče obstajati.

Če je velika revolucija l. 1848 rojevala nove svetove, svetove s tolikimi novimi gospodarji in avtokrati, ki so si in si še danes jemljejo najvišjo čast in oblast, potem naša Magdalena v prav istem času začenja mistično prerokovanje: poslušati z vsemi svojimi močmi enega in edinega Boga. On zadostuje za polnost življenja. Ljubiti Njega pomeni sodelovati v rojevanju Božjega kraljestva zdaj in tukaj. Poslušati Boga rojeva v Magdalenini mistični izkušnji enkratno in edinstveno svobodo in zato edinstven angažma. Prerojena v tej nebeški ljubezni, ona živo čuti, da mora vse, tudi sovražnike, ljubiti z nebeško mero. Zato tudi ona nadaljuje veliko Davidovo tradicijo: nobenega nasprotnika na noben način ne moriti, marveč, nasprotno, vsem deli polno, zvrhano in potlačeno mero nebeških darov odpuščanja, spreobrnitve in novega milostnega življenja!

Bratje in sestre, ponižno priznavam pred vami vsemi, da se tresem od sreče, ker nam v tem času tolikih razpotij v družbenem in cerkvenem življenja pošilja táko davidovsko, táko kraljevsko prerokinjo skrivnosti sprave in edinosti! Kako ne bi pel vsemogočnemu Bogu pesem zahvale, ker nam v tem času permisivizma in konzumerizma pošilja tako gorečo plamenico brezpogojne samopodaritve! Kdo se ne bi čutil od Boga nagovorjenega, ko v času zatemnjevanja ljubezni do domače zemlje, do kmečkega dela, do maternega jezika; v času, ko je nekaterim še vedno pri srcu razdvajati in svetovati nesodelovanje med vsemi prebivalci Slovenije! Ta naša Božja služabnica pa s svojo nebeško podobo življenja odstranjuje med nami vsak zid sovraštva!

Kako ne bi bili zares hvaležni Bogu, kajti od njega prihaja vsak dober dar, da si mi kristjani v duhu  Božje služabnice Magdalene ne želimo nobenega avtokratizma in gospodovalnosti, marveč samo odrešujoče bližine vsem potrebnim.

Če želimo povzeti bogato vsebino te nedelje, potem zares živo čutimo potrebo po močnem vzoru, zaščitniku in priprošnjiku, da bi mogli mi kot posamezniki in skupnost v polnosti uresničevati celovit evangeljski pogled na življenje in dogajanje. Prepričan sem, da nam Bog pošilja njo, ki so jo vizualni umetniki predstavili kot OKRONANO. Magdalena je zavestno sprejela trnjevo krono, da bi nam izprosila nebeško podobo življenja in soživljenja v Cerkvi in družbi. Ne dovolimo torej, da bi naše vzornike še naprej pokrival sneg pozabljivosti in led brezbrižnosti. Pogumno odprimo vrata razuma in srca tisti luči, ki nam jo Bog pošilja po Božji služabnici, in zaupajmo ji tolike potrebe. Cerkve in sveta.

Amen.

Spodbude postulatorja msgr. Francija Petriča

Dragi romarji!

129. obletnico »rojstva za nebesa« Božje služabnice Magdalene Gornik obhajamo z romarskim shodom tukaj v Sodražici v trdnem prepričanju, da je sveto leto, ki smo ga začeli pred dvema mesecema, nova priložnost k poglobljenemu doživljanju skrivnosti vere, o kateri nam pričuje naša svetniška kandidatinja. Za to priložnost je izšla 3. številka glasila »Magdalenin glas z Gore«, ki vas seznanja s številnimi spoznanji, pričevanji in dogodki, ki so zaznamovali Magdalenino življenje in minulo leto. Veliko je bilo narejenega v tem času: domačini ste se potrudili in uredili Magdalenino romarsko pot, ki povezuje Goro, Sodražico, Novo Štifto in Bloke – glavne postojanke v življenju Božje služabnice. V skladu z navodili Dikasterija za svetnike »Sanctorum Mater« sta tudi obe komisiji nadaljevali delo in prišli že do lepih ugotovitev. Prihodnji mesec bo komisija, ki opravlja zaslišanja in preiskuje sluh svetosti, zaslišala še zadnji priči, večina pričanj pa je bilo že oddanih v prevajanje in tako bo pomembno delo zaenkrat zaključeno. Svoje delo nadaljuje tudi Zgodovinska komisija. Ko boste odprli današnje glasilo, boste izvedeli, kako lahko na spletu prebirate dokumente, ki jih je napisala Magdalena ali njeni sodobniki o tem, kar se ji je dogajalo. Za to ima zasluge Znanstveni raziskovalni center SAZU. Besedila so preslikana in jih na spletu lahko listate in prebirate. 

Tudi letos smo iskali pričevanja o svetosti iz preteklosti. Med temi je tudi pričevanje Sodražanke s. Valburge Košmerlj, prednice usmiljenk v Lichtenturnu v Ljubljani, ki je umrla leta 1946 in pove, kako jo je prav Magdalena peljala k usmiljenkam. Mimogrede omeni npr. kako je Magdalena videla v prihodnost in je napovedala redovnici v Begunjah, da bo umrla leto za njo in se je to tudi izpolnilo. Ob tem naj omenim pričevanje škofa Leniča, ki je povedal, kako se je oče vašega znanega rojaka kiparja Franceta Goršeta prišel posvetovat k Magdaleni, kaj naj stori, pa mu je povedala, naj se poroči. »Imel boš sina, ki bo postal duhovnik«. To je bil Martin Gorše, ki je urml v Slavini leta 1963. Spodbujam starše, naj  priporočajo Magdaleni svoje otroke in vnuke. B. sl. Magdalena je v zamaknjenju videla dve poti: strmo in trnjevo, ki pelje v nebesa in gladko in široko, ki je vodila v pogubo. Prosimo Gospoda po Magdaleni, da se bodo mladi upali odločati za naporno, a pravo pot, ki pelje do pristne in trajne sreče. To je pot vere.

Hvaležen sem g. nadškofu Stanislavu Hočevarju za današnje maševanje in nagovor. On je zaslužen za (uspešno dokončan) škofijski postopek za mučenca bl. Lojzeta Grozdeta in za začetek postopka za misijonarja B.sl. Stanislava Majcna in dobro ve, kako gredo te stvari. Ima pa zasluge tudi pri naši Božji služabnici. Skupaj s sodraškim rojakom prof. Tonetom Koširjem je bil namreč tisti, ki je potrdil zasnovo freske – oseb – »svetnikov in svetnic, ki so zaslužni za našo pripadnost Jezusu in so v različnih zgodovinskih okoliščinah k nam prinesli vero, jo širili in utrjevali«. To fresko je leta 1898 na Kureščku v zunanji lopi naslikal  akad. slikar Lojze Čemažar. In prav tam imamo kar dve ženi povezani s Sodražico: Magdaleno Gornik, ki je tudi na naslovnici letošnje številke Magdaleninega glasu in mučenko učiteljico Ivanko Škrabec Novak. O tem, kako je prišlo do upodobitve, je zanimivo napisal slikar sam za »Magdalenin glas«: »Ob vprašanju motiva začel nagibati k temu, da njen lik naslikam v podobi mlajšega dekleta. Deklice, ki  že pred svojim dvanajstim letom sprejema nenavaden dar, ko  ob srečanju z Jezusovo materjo Marijo doživi stik nebes in zemlje ter se  pogovarja o njenem Sinu Jezusu, zazna pomen izpolnitve Božje volje ter ne dolgo zatem prek  prestanega telesnega trpljenja že v naslednjem letu dozori za svoboden sprejem izrednega poslanstva, v katerega je bila poklicana.« 

Lani nas je ob 189. obletnici rojstva na Gori nagovoril nadškof dr. Marijan Turnšek in posebej poudaril tole: »Proces beatifikacije na zemlji potrebuje vas, dragi bratje in sestre, ta ne bo končan, če se ne boste vi s svojim življenjem zatekali po priprošnjo k Magdaleni Gornik in drugim ljudem pripovedovali o svojem odnosu do nje. Morda tudi o tistih stvareh, ko ste bili uslišani po njeni prošnji. To je tisti del procesa, ki ga ne more narediti postulator, ki ga ne more narediti Dikasterij za svetnike v Rimu, ampak ga lahko naredite samo vi. Ga lahko naredimo samo mi, verniki, ki zaupamo v priprošnjo Božje služabnice Magdalene Gornik.« Se še spomnite teh besed? Hvaležen bom, če mi boste pomagali tako, da mi sporočate svoja uslišanja in zahvale. Brez tega bo moje delo zaman in ker vem, v kako velikem številu prihajajo romarji iz vseh strani na goro, puščajo sveče in druge votivne predmete na grobu, se vpisujejo v knjigo, je zagotovo med njimi tudi veliko takih, ki bi mi pomagali s tem, da napišejo svoje pričevanje. Hvala vsem, ki ste prišli na današnje romarsko srečanje iz različnih krajev Slovenije!

Obhajamo sveto leto. Mnogi bodo v prihodnjih mesecih prišli na Goro in v  Sodražico. V Sodražici imate takrat možnost, da si ogledate v župnijski dvorani tudi film »Okronana«. Posebej vas vabim v soboto 19. julija, ko bomo obhajali Magdalenin 190. rojstni dan in v soboto, 27. septembra, ko bomo šli po njeni romarski poti na Goro peš.  Naj vsem velja povabilo nadškofa Stanislava Zoreta, ki ga je izrekel romarjem oktobra lani: »Priprošnja k slovenski mistikinji naj nam pomaga, da se učimo moliti in romati ter da se v molitvi in romanju učimo ljubiti Boga in ljudi.«