Vprašanje bralke Branke: »Ko gre otrok k prvemu obhajilu, je gotovo lepo, da ta zakrament prejmejo tudi njegovi starši. Ali gresta lahko k obhajilu oče in mama, ki sicer nista poročena?«

Vir novice: Družina

Spoštovana Branka! Načeli ste vedno bolj aktualno in hkrati zelo kočljivo vprašanje družinske in zakonske pastorale. Gotovo je lepo in prav, da na dan prvega obhajila pristopijo k obhajilu tudi starši, vendar le, če nimajo ovir. Apostol Pavel opominja: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo« (1 Kor 11, 27-29).

Iz vašega vprašanja ni povsem razvidno, ali otrokova mati in oče živita skupaj v tako imenovani svobodni skupnosti ali še živita ločeno. Če živita skupaj, ne moreta k obhajilu. Pred leti, ko sem bil na škofovski sinodi v Rimu, smo imeli v pogovorni skupini živo in skoraj burno razpravo o teh vprašanjih. Razlikovati moramo pare, ki jih sinodalni dokument imenuje »nepravilne primere«, ki bi se lahko veljavno cerkveno poročili, a se iz različnih razlogov ne želijo ali nočejo poročiti. Imamo pa pare, katerih zakon je razpadel in sta se oba ali eden ponovno poročila. Tisti, ki se ni poročil ponovno in živi sam, gre lahko k spovedi in k obhajilu.

Posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni pravi: »Vsak prelom zakonske vezi in prav tako vsaka svobodna skupnost nasprotuje Božji volji … a kljub temu se Cerkev, razsvetljena po zgledu Jezusa Kristusa, obrača k tistim, ki se na nepopoln način udeležujejo njenega življenja.« Pot Cerkve je, da nikogar ne obsodi za zmeraj, da izliva Božje usmiljenje na vse ljudi … Zaradi tega se je treba izogibati sodbam, ki ne upoštevajo zapletenosti različnih primerov (situacij). Treba je biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega stanja živijo in trpijo.

V svoji pastoralni praksi sem doživljal tudi težave in bolečine cerkveno neporočenih zakoncev. Že na začetku uvajanja v mašo in priprave otrok na prvo obhajilo sem starše opozoril na to vprašanje. Vse, ki bi se lahko poročili, sem obzirno povabil, naj uredijo svoje zakone, da bodo lahko prejeli obhajilo. Prisiliti pa se jih ne sme. Vse, ki pa zakonov niso mogli urediti, sem skušal opogumiti, naj se ne čutijo izločeni iz cerkvene skupnosti, če ne morejo prejemati obhajila, in sem jim približal načine, kako se lahko udeležijo življenja občestva, bodisi na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih in drugod, v skrbi za skupno dobro župnije.

Evharistija je najodličnejši vir Božje bližine, na katero so naravnani vsi zakramenti. A to ni edini vir za krščansko življenje. V celotnem krščanskem izročilu je navzoča misel o povezanosti med Božjo besedo in evharistijo, kajti obe sta kristjanova hrana. »Kristusove krvi ne pijemo,« pravi Origen, eden prvih teologov prve Cerkve, »samo takrat, ko jo prejmemo pri obhajanju evharistične skrivnosti, ampak tudi, ko prejemamo njegove besede, v katerih prebiva življenje.«

Sveti Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma, pa trdi: »Menim, da je evangelij Jezusovo telo in Sveto pismo njegov nauk. Jezusove besede: 'Kdor je moje meso in pije mojo kri …' (Jn 6,54) je mogoče razumeti tako glede na (evharistično) skrivnost kot tudi glede na to resnično Kristusovo telo in kri, ki je beseda Svetega pisma … Božja beseda je tisto Kristusovo meso in kri, ki vstopa v nas po poslušanju.«

Kruh Božje besede, še opozarja koncilska Konstitucija o Božjem razodetju, je hrana, ki vliva moč, razsvetljuje razum, utrjuje voljo, vžiga prenovljeno gorečnost, prenavlja življenje (BR 23).

Otroku, ki sprašuje, naj bi starša primerno razložila, zakaj ne pristopata k obhajilu. Otrok ne sme imeti vtisa, da starša ne gresta k obhajilu, ker ne verujeta v Jezusovo evharistično navzočnost. Na primeren in obziren način mu je treba pojasniti njihovo zadržanost do prejema obhajila.