V mariborski stolnici je v nedeljo, 12. oktobra 2025, potekala zahvalna sveta maša ob praznovanju 35-letnice Nadškofijske Karitas Maribor in 5-letnice delovanja Mlade Karitas Maribor. Slovesno bogoslužje je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl.
Hvaležnost – pot k Bogu in človeku
Nadškof je svojo homilijo gradil na evangeljskem odlomku o Jezusovem srečanju z desetimi gobavci, med katerimi se je le Samarijan vrnil, da se zahvali. V tem dejanju je po nadškofovih besedah skrita globoka duhovna resnica: »Bog želi, da prepoznamo darove, ki nam jih daje, in da se zanje zahvalimo – ne iz dolžnosti, temveč iz ljubezni.«
Devet ozdravljenih se ni vrnilo, ker so čudež razumeli kot nekaj samoumevnega, kot svojo pravico. Samarijan pa je videl dlje – ni se zahvalil le za ozdravljenje, ampak za odrešenje. Nadškof je poudaril: »Jezusu je bila hvaležnost všeč. Sprejel jo je kot sad plemenitega srca in kot izpoved vere v Njega, ki edini ozdravlja našo notranjo gobavost.«
Zato je po njegovih besedah tudi zahvalna sveta maša Karitas izraz hvaležnosti za vse, kar je Bog storil po delovanju prostovoljcev, sodelavcev in dobrotnikov Karitas: »Vrniti se k Jezusu pomeni prepoznati, da je vsak naš korak v služenju človeku sad Božje ljubezni, ki nas kliče, da jo delimo naprej.«
V nadaljevanju se je nadškof ozrl na bogato zgodovino Nadškofijske Karitas Maribor, ki je bila ustanovljena pred 35 leti, v času velikih družbenih sprememb. Ob rojstvu samostojne Slovenije so številni izgubili delo in socialno varnost, a Karitas je že tedaj dokazala svojo zrelost in poslanstvo.
»Karitas ni imela časa za uvajanje – takoj je odgovorila na stisko. Nastajale so župnijske Karitas, raslo je število prostovoljcev, razvijale so se nove oblike pomoči,« je poudaril nadškof in spomnil na prve večje preizkušnje, kot so poplave v Savinjski dolini in ustanovitev Doma sv. Lenarta ter Ambulante Karitas, ki letos obhaja 20-letnico delovanja.
Skozi desetletja je Nadškofijska Karitas Maribor odgovarjala na različne krize – gospodarsko stisko, migracije, epidemijo covida-19, poplave na Koroškem in vojno v Ukrajini. V vseh teh preizkušnjah je, kot je dejal nadškof, »pokazala, da zna biti sopotnica človeku v stiski, tiha, a zanesljiva roka Cerkve, ki nikoli ne zapusti tistih, ki trpijo.«
Posebno pozornost je namenil tudi Mladim Karitas, ki že pet let združujejo mlade v duhu solidarnosti in prostovoljstva: »Mlada Karitas dokazuje, da tudi mladi znajo slišati klic sočloveka in z veseljem odpirajo svoje srce.«
Na poti upanja
Letošnje praznovanje poteka v svetem letu upanja, kar dodatno poudarja geslo Karitas: »Na poti upanja.« Nadškof je dejal: »Vi že 35 let prinašate upanje tja, kjer ga ljudje ne vidijo več. Vaše delo ni le pomoč – je znamenje Božje bližine, ki človeka ne zapušča niti v najtežjih trenutkih.«
Na koncu se je zahvalil vsem prostovoljcem, sodelavcem, zaposlenim in dobrotnikom Karitas ter jih spodbudil k nadaljnji zvestobi poslanstvu služenja: »Naj vam Bog nakloni novih sodelavcev, poguma in odprtosti za stiske ljudi. Naj vas blagoslovi na poti ljubezni, ki jo delite z drugimi.«
Po sveti maši je sledila slavnostna akademija, na kateri so se udeleženci spomnili bogate 35-letne zgodovine Karitas ter obogatili drug drugega z mislimi o prihodnosti. Dogodek je zaznamoval komorni zbor Hugo Wolf, ustanovljen leta 2010 v Mariboru ob 150-letnici rojstva znamenitega skladatelja. Pod umetniškim vodstvom Aleša Marčiča je zbor s svojimi 30 pevci ustvaril posebno slovesno in hvaležno vzdušje.
V imenu Nadškofijske Karitas je Branko Maček nagovoril zbrane z besedami:
»Zahvala vsem prostovoljcem, mladim in zaposlenim, ki razvijajo dar, ki so ga prejeli, in ga z veseljem razdajajo. Naj Bog blagoslavlja naše delo in vse nas, ki se trudimo pomagati tistim, ki potrebujejo našo bližino in konkretno pomoč.«
Ob koncu je poudaril, da je delo Karitas globoko prepleteno z vero in evangelijem, saj ubogi niso le socialni problem, ampak središče Cerkve.
Po 35 letih neprekinjenega delovanja Nadškofijska Karitas Maribor z gotovostjo stopa naprej, z zavedanjem, da je vsako dejanje pomoči izraz vere, upanja in ljubezni. Tudi v prihodnje želi ostati sidro upanja – v Cerkvi, mestu in družbi – tam, kjer je človek v stiski in potrebuje bližino, tolažbo in konkretno pomoč.
