V župnijski cerkvi svete Katarine Aleksandrijske v Lendavi je v nedeljo, 19. oktobra 2025, zlato mašo obhajal misijonar msgr. Anton Žerdin Bukovec. Zlatomašni pridigar je bil p. Robert Bahčič OFM.

Čeprav je msgr. Anton Žerdin večino svojega življenja preživel med amazonskimi rekami in gozdovi, je ostal sin svoje domovine. Ob enem od obiskov Lendave je odprl svojo krstno knjigo in vanjo lastnoročno zapisal datum škofovskega posvečenja – kot simbolični most med začetkom in vrhuncem svoje poti. Tokrat je Slovenijo obiskal kot zlatomašnik. Ob obisku Slovenije se je msgr. Anton Žerdin Bukovec v baziliki Marije Pomagaj srečal z rektorjem p. Robertom Bahčičem, s katerim se poznata še iz Rima, ko je je bil p. Robert gvardijan na generalni kuriji. Ob tej priložnosti je msgr. Žerdin p. Roberta Bahčiča prosil, da bi bil pridigar na njegovi zlati maši.

Na misijonsko nedeljo je misijonar msgr. Anton Žerdin Bukovac zlato mašo obhajal v župnijski cerkvi svete Katarine Aleksandrijske v Lendavi. Ob 8. uri v madžarskem jeziku in ob 10. uri v slovenskem jeziku.

Pater Robert Bahčič je v pridigi opisal misijonsko delo msgr. Žerdina.

»Še vedno smo v svetem letu, ki ima naslov: Romarji upanja. Tudi mi smo zbrani v upanju in veselju, da se danes, na misijonsko nedeljo, Bogu in Mariji zahvaljujemo za petdeset let duhovništva in 23 let škofovske službe msgr. Antona (Gerarda) Žerdina Bukovca.

Na kratko se bomo dotaknili njegovega 50. letnega poslanstva v Peruju, v Atalayu. Ne bomo pozabili tudi domače Cerkve, na misijonska področja v naših družinah, naših mestih in vaseh. Tukaj je vsak dan več ljudi, ki ne poznajo Boga, ne poznajo evangelija, oziroma premalo.

Pri krstu, v tej vaši prelepi cerkvi, je dobil ime Anton in postal božji otrok. Ko pa je 13. avgusta 1967 vstopil v noviciat, v frančiškansko provinco sv. Cirila in Metoda v Zagrebu, je dobil ime fra Gerard. Dovolite mi, da na kratko pogledamo, kdo je njegov redovni zavetnik sv. Gerard, ki goduje 24. septembra. Sveti Gerard se je rodil leta 980 v Benetkah, v Italiji. Bil je benediktinec, potem je postal škof, bil je apostol Madžarske in umrl kot mučenec. Ladja, s katero je potoval, se je morala zaradi nevihte zasidrati ob otoku sv. Andreja blizu Rovinja. V tamkajšnjem samostanu je srečal odposlance madžarskega kralja Štefana I., ki so ga vzeli s seboj na Madžarsko. Kralj je bil očaran nad njegovimi pridigami in ga je zaposlil kot vzgojitelja svojega sina, kneza Emerika. Imenoval ga je tudi za škofa v Csanádu (danes Cenad v Romuniji).

Kot škof se je posvetil apostolskemu, misijonarskemu delu med lokalnim poganskim prebivalstvom. Dve tretjini poganov je spreobrnil v krščanstvo in ustanovil katedralno šolo. Tudi pisal je veliko. V nemirih za prestol po smrti kralja Štefana leta 1038 je škof Gerard postal zelo vpliven, a bil je trn v peti vladajočim in tako so ga 24. septembra 1046 umorili.

Redovno ime Gerard, ki ga je mladi Anton dobil ob vstopu v frančiškanski red, je že napovedalo, da bo tudi on veliko potoval z ladjo, čolni, da bo apostol v misijonskih krajih, da bo ustanovil šole, univerzo in postal škof. Mirno lahko rečemo: Božja previdnost. Božja previdnost je poslala v Zagreb skromnega perujskega škofa, da poprosi za kakšnega novega misijonarja za njegovo ogromno območje ob Amazonki.

Fr. Gerard si je želel oditi v misijone in ob tem obisku je videl pravo priložnost in je odšel v kapelo in molil. Prosil je Boga za odgovor. Rekel je, če mu bo provincialni minister v eni minuti odgovoril in mu dal dovoljenje, bo to znamenje, da gre za Božjo voljo. Provincialni minister p. Stanko Banić mu je odgovoril v pol minute in mu dejal, da ni proti misijonom in da naj zdrži vsaj pet let. Tako so trije bogoslovci odšli v neznano in daljno deželo Peru, v Južno Ameriko.

Nekaj strahu je bilo v srcu teh mladih misijonarjev, ker niso vedeli kam gredo, niso znali jezika. Šli so s srcem in se odzvali na škofovo povabilo. Zanimivo vprašanje so postavili trije bogoslovci škofu misijonarju: kateri jezik ljudje govorijo in če imajo tam kavo in cigarete. Ko je škof odgovoril, da vse to imajo, drugih vprašanj mladi misijonarji niso imeli.

Po končani teološki fakulteti so konec julija 1975 odleteli v Limo, glavno mesto Peruja, kjer so ostali tri tedne. Škof jim je povedal, da je misijonar ljudem vse: ljudi uči, gradi in živi z njimi. In to je mladega bogoslovca Gerarda navdušilo, da gre za Božji klic. Biti z ljudmi, to ga je privlačilo in ne mestno župnijsko delo. 

Provincialni minister iz Lime in ostali ljudje so jih z veseljem sprejeli. Kmalu so videli veliko revščino v mestu in okolici. Ljudje so bili zanimivi, pristni. Potem so po treh tednih odšli v vikariat, v kraj Oxapampi. V teh treh tednih so se z otroki, s pesmijo, ob kavi učili španskega jezika. Najprej pa je moral narediti še slovesne zaobljube v frančiškanskem redu in to je bilo 7. novembra 1975, 8. novembra je bil posvečen v diakona in 9. novembra v duhovnika.

Mesec dni po posvečenju je odšel v Atalayo, to je mesto v regiji Ucayali, kjer je bil 15 let zadolžen za reko in za indijanske ljudi. Samo reke in voda so povezovala ta plemena. Druge poti ni bilo. Sam je hodil z nahrbtnikom, kjer je imel vse stvari, ki jih je potreboval.

V osrednjem delu Amazonske nižine je več kot 500 km dolga in 20 do 50 km široka dolina reke Ucayali, ki pravzaprav ustvarja, je povirje reke Amazonke. Perujski deževni gozd je skoraj neprehoden, tako so edine komunikacijske poti številne reke, ki tečejo skozi prostrane gozdne površine. Povprečna letna temperatura znaša okoli 26  C.

Indijanske skupnosti, plemena, so bili zelo odprti. Na začetku so bili najpomembnejši človeški kontakti. Življenje Indijancev je težko, ker se morajo seliti iz kraja v kraj, kakor se preseli rokav reke in če ni ribolova ali drugega ulova ali iz osebnih razlogov ,se morajo preseliti drugam, zato nimajo stalnih hiš. Toda, do potankosti so obvladali, kako preživeti v takih okoliščinah, v pragozdu. Povprečna starost doseže do 40 let. Tam je veliko mladih. In ker je naš zlatomašnik tam že 50 let in se je veliko tega naučil, lahko sedaj uči tudi druge vseh teh veščin življenja v pragozdu, saj je tam več časa kot marsikdo izmed njih.

Indijanci niso imeli dostojnega življenja, ker so bili sužnji. Misijonarji so počasi vpeljevali drugačne odnose in postopoma so si pridobili zaupanje, da jim res želijo pomagati. Najprej so jim pomagali pri gojenju govedoreje, sejanju riža in da so to znali prodajati naprej v mesta in tako so lahko preživljali svoje družine.  Ko so spoznali, da jim misijonarji z evangelijem prinašajo dostojanstvo, so jih sami poklicali, potem ko so se starešine dogovorile ter jim odprli vrata svojih domov. Misijonarji so jim prinašali drugačne odnose in danes imajo svoje šole in dostojanstvo. Med njimi živijo in jih poučujejo krščanski animatorji, ki se šolajo na univerzi Napoki v Limi, v glavnem mestu Peruja, po dva za vsak indijanski jezik. Jezikov pa je sedem.

Ko končajo šolanje v Limi se vrnejo domov, v svoje vasi in tam pomagajo v šolah in drugih zdravstvenih ustanovah, da bi počasi prišli do boljšega, kvalitetnejšega življenja. Oni so hkrati tudi krščanski animatorji, laični misijonarji, ki se trudijo prinašati krščanskega duha in da tudi sami živijo po tem kar učijo in so stalno z njimi. Starešine odločijo, kdo bo odšel na šolanje. Njihovo razmišljanje je takšno: Bog je nad menoj, okrog mene je občestvo, potem je župnija in tam se jaz in da je moje življenje v skladu z evangelijem. Gre za konkretno življenje, kjer človek mora biti dosleden v tem kar uči.

Naš zlatomašnik je Indijance evangeliziral tudi skozi pesem. Skozi pesem jih je naučil deset Božjih zapovedi, ki je postala tudi tradicionalne pesem. Sami Indijanci imajo tri zapovedi, ki so zapisana v njihova srca: amasuja, amakelja in amalulja: Ne kradi; ne bodi len; in ne laži.

Naš zlatomašnik je počasi prevedel v indijanski jezik liturgične knjige, začel z oddajanjem katoliškega radia, ki je tako postal vzgojni radio. Tako je mogoče vsak dan, v sedmih jezikih, obiskati 200 indijanskih vasi in jim govoriti o Božji besedi, evangeliju, Mariji, Jezusu, o vrednotah in to z eno samo željo, da bi se evangelij ukoreninil v njihova srca.

Mi pa smo misijonarji tukaj. Papeževa poslanica za današnji svetovni dan misijonov ima naslov: Misijonarji upanja med ljudmi. Misijonarji upanja so možje in žene molitve, kajti »človek ki upa, je človek, ki moli. Ne pozabimo, da je molitev prvo misijonsko dejanje in obenem »prva moč upanja.« In spodbujam vse vas, otroke, mlade, odrasle, ostarele k dejavnemu sodelovanju pri skupnem poslanstvu evangelizacije s pričevanjem vašega življenja in z molitvijo, z vašimi žrtvami in vašo velikodušnostjo.

Drage sestre in dragi bratje, obrnimo se na Marijo, Mater Jezusa Kristusa, našega upanja. »Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!« (Bula Spes non confundit, 6).

Bogu in Mariji hvala za našega zlatomašnika msgr. Gerarda Žerdina. Naj ga dobri Bog še naprej blagoslavlja pri njegovem poslanstvu. Mati Marija pa spremlja s svojo priprošnjo, da bi semena evangelija obrodila bogate sadove med vsemi indijanskimi ljudmi in v njegovi škofiji-vikariatu San Ramon. Ostanimo povezani v molitvi, saj je to moč upanja, ki nas navezuje na Jezusa, na Marijo in povezuje med seboj.« Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.