V jubilejnem svetem letu upanja je, pod vodstvom kapucina br. Jaroslava Kneževića, v petek in soboto, 29. in 30. avgusta, v samostanu sester klaris v Nazarjah potekal 'jubilejni' – 30. Klarin dan mladih. Jubilejni tudi zato, ker je na veliki šmaren minilo 770 let od kanonizacije svete Klare Asiške, o kateri je papež Aleksander IV. zapisal: »V življenju je sijala, po smrti žari; bila je jasna na zemlji, v nebesih se blešči! O, kako živa je moč te luči!«

Na Klarinih dnevih pri sestrah klarisah v Nazarjah so se mladi ter bratje in sestre Frančiškovih redov začeli zbirati v letu 1994, ob praznovanju 800-letnice rojstva svete Klare Asiške, té čudovite Asiške luči, žene upanja, ki presega vse čase.

Mladi »romarji upanja« iz različnih koncev Slovenije so tudi tokrat napolnili sestrsko govorilnico in se v petek zvečer in soboto dopoldne pridružili premišljevanju, pogovorom in pričevanjem ob vprašanju »Komu zaupam, Komu naj zaupam?« ter molitvi s sestrami klarisami v kapeli Brezmadežne.

Po večernicah, petju in molitvi ob mislih papeža Leona XIV. ter kratki predstavitvi sester klaris in karizme svete Klare je v petek zvečer duhovnik Klemen Gartner s Škofijske gimnazije A. M. Slomška v Mariboru govoril o treh vprašanjih, ki naj bi si jih vsakdo kdaj zastavil, da bi na poti duhovne rasti odrinil bolj na globoko: Koga pa ti poslušaš?; Koga častiš, slaviš, koga postavljaš na prvo mesto? Kdo je tvoj idol?; Kaj pa ti tukaj delaš? Kaj je tvoje poslanstvo?

Ob tem je slikovito predstavil tri svetopisemske osebe Stare zaveze. Vsaka daje odgovor na eno vprašanje:

1.  V sodobni družbi večina ljudi, zlasti mladih, »posluša v glavnem in predvsem samega sebe – ker sem pač sam sebi čisto dovolj«. Zgled očaka Abrahama pa nam kaže, kako je treba poslušati Boga. »Ko poslušamo Božji glas, nas ta kliče, naj gremo ven iz sebe: ›Pojdi iz svoje dežele … v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ (1 Mz 12,1) Poslušati Boga pomeni: vedno znova mu iti naproti, iti proti svetosti!«
2.  Ljudje v svoji bogopodobnosti iščemo popolnost. V vseh obdobjih zgodovine najdemo ljudi, ki častijo pravega Boga, in druge, ki častijo malike, idole. Eden je naš ideal: troedini Bog! Bog je očaku Jakobu v sanjah o lestvi, ki je segala od zemlje do nebes, pokazal, da je popoln. Tisto mesto je potem postalo mesto češčenja Boga. Za nas je takšna lestev do Boga liturgija, molitev, adoracija, evharistija in Marija. Tisto, kar imaš rad, kar častiš, tistemu postajaš podoben. Kakor se je Jakob bojeval z Bogom, tako smo tudi mi smo poklicani, da se soočimo s seboj, da smo pred Bogom iskreni in ga povabimo k sebi.
3. Prerok Jona nam kaže, da je treba izpolniti poslanstvo, ki nam ga je pripravil Bog, in ne pred njim pobegniti. »Mladi pogosto čutijo, slišijo, kaj želi Bog, ki jih vabi ven iz njihovega stanja; pa nimajo poguma, da bi rekli: da. Ne moreš biti srečen, če ne sprejmeš poslanstva, ki ti ga je namenil Bog,« je poudaril Klemen Gartner in pojasnil: »Ko je Jona v Ninivah vendarle opravil svojo nalogo, so se mnogi spreobrnili. Zelo osebno vprašanje glede poslanstva je vedno povezano z občestvom, v katerem posameznik živi in h kateremu je poslan.«

Odgovarjajmo Bogu tako, da ga poslušamo, da ga častimo in izpolnjujemo svoje poslanstvo. Če bomo spolnjevali Božjo voljo, bomo lahko okusili pravo ljubezen, ki je darovanje, in za druge bomo postali darilo.

Pri večerni molitvi pred Najsvetejšim, ki jo je pripravil in vodil kapucin br. Jaro, smo pred evharističnega Gospoda položili svoja srca, hrepenenja, svoje upe, načrte in skrbi ter vse to izročili Božji ljubezni in previdnosti. Številni so lahko dobili tolažbo in nov polet tudi ob srečanju z Božjim usmiljenim pri sveti spovedi.

Vedno znova prinaša posebne milosti nočna molitev bogoslužnega branja, ki jo sestre klarise molijo vsako noč. S hvaležnostjo za ta dar smo v noči s petka na soboto skupaj prepevali psalme in zjutraj spet nadaljevali s hvalnicami.

V sobotnem dopoldnevu je kapucin brat Jaro s pričevanjem o velikih delih, ki jih je Bog storil v njegovem življenju, utrjeval naše zaupanje v Boga in Njegovo usmiljeno ljubezen. Gospod spet in spet trka na srce in nam vedno podaja roko. Ob različnih utrinkih nas je opogumljal za odprtost in iskrenost pred Bogom, za iskrenost sebi in pred drugimi, da bi tako prišli do notranje svobode in da bili naši medsebojni stiki lahko globlji in bolj pristni.

Ob nadaljnjem skupnem pogovoru in pričevanju iz življenja sester klaris, kako Gospod čudovito poskrbi za vse ter o čudežih Božje previdnosti in varstva, smo lahko dojeli, da se zares lahko zanesemo nanj: »Če boste resnično vse izročili Bogu, boste videli, da bo On sam vse najboljše uredil.«

Molitveni dan smo sklenili ob Gospodovem oltarju. Ob somaševanju z Janezom Suhoveršnikom je v pridigi br. Jaro spodbujal vse navzoče: »Vzgibe Svetega Duha, vzgibe ljubezni je treba vzeti zares. Sreča prihaja od srečanja – ko se nekdo dotakne mojega srca, da ga posveti. Komu (naj) zaupam? Tistega, ki mu zaupam, moram poznati, da se mu lahko odprem. Če hočem gojiti odnos z neko osebo, si je treba vzeti čas, toliko bolj za srečanje z živim Bogom,« je poudaril in dodal: »Ne pustimo, da nas stvari odtrgajo iz tega osnovnega odnosa z Bogom. ›Ni vas k meni,‹ toži Jezus, zato nam ne more dati milosti in potem se dogajajo nezvestobe. Če me Gospod notranje ne objame, ne izpolni, potem bom skušal iskati drugje. Komu zaupam, je odvisno od tega, koga dovolj dobro poznam, s kom se dovolj pogosto in dovolj na globoko srečujem, da mu lahko zaupam svoje življenje.«

Po kosilu smo si v medsebojnih pogovorih s sestrami odgovarjali na vprašanja in vsa iskanja usmerjali h Kristusu, ki je pot, resnica in življenje, ki je modrost, usmiljenje in večna Ljubezen.

»Zaupajmo svoje življenje Bogu in Mariji, da bi hodili s pogumom in z notranjo trdnostjo. Skupaj potujmo skozi življenje; sestre bomo v klavzuri molile za Vas, vi pa pričujte sredi sveta,« nas spodbujajo sestre klarise. »In nikoli ne pozabite, da ste vedno v Marijinem varstvu in da Jezus čaka na vas v tabernaklju vse dneve in noči. Pojdite večkrat k Njemu!«

Vir: Družina