Dragi bratje in sestre v Kristusu,
v veselje mi je, da lahko na slovesnost Marijinega vnebovzetja v tem Marijinem svetišču v Olimju z vami in za vas obhajam evharistijo. Vsem izrekam prisrčne pozdrave in kot predstavnik svetega očeta Leona XIV. v Sloveniji imam čast in veselje prenesti njegov apostolski blagoslov.
Posebej bi rad pozdravil celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki se mu iskreno zahvaljujem za prijazno povabilo. Prav tako pozdravljam upokojenega škofa Stanislava Lipovška, vse duhovnike, diakone, redovnike in redovnice ter vse Božje ljudstvo. Kot veste, sem na začetku svojega poslanstva apostolskega nuncija v Sloveniji, in po uradni predstavitvi krajevni Cerkvi v ljubljanski stolnici, je to moje prvo praznovanje v eni od slovenskih škofij.
Danes z veseljem zremo Marijo, ki je bila v nebesa vzeta z dušo in telesom. »Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo Marijin praznik. Njenega vnebovzetja se radujejo angeli in slavijo Božjega Sina« (vstopni spev). Mariji izročimo vse naše namene in namene Cerkve, še posebej pa molimo za mir na svetu.
Marijanska pobožnost je med kristjani zelo stara in se je razvila zlasti po tretjem ekumenskem koncilu, ki je potekal v Efezu v Mali Aziji, danes Turčiji, leta 431, ko je bila Marija razglašena za Božjo Mater, v grščini theotokos. Od takrat so ji posvetili številne cerkve in svetišča, med katerimi je bila prva bazilika Marije Velike (Santa Maria Maggiore) na Esquilinskem griču v Rimu, ki jo je dal zgraditi papež Sixt III. (432–440) in katere posvetitev smo obhajali pred nekaj dnevi, 5. avgusta. Marija Velika (Santa Maria Maggiore) je najstarejša cerkev na zahodu, posvečena Mariji. Tudi v Sloveniji je več Marijinih svetišč. 15. avgust verjetno spominja na posvetitev velike cerkve Mariji v Jeruzalemu. Na Vzhodu se ta praznik imenuje dormitio.
Današnja slovesnost je najpomembnejši Marijin praznik: praznujemo Marijino poveličanje ob koncu njenega zemeljskega življenja. Čeprav ne vemo, kako in kdaj je Marija zaključila svoje zemeljsko življenje, vemo, da ni poznala smrti in trohnenja v grobu. Dogmo o Marijinem vnebovzetju je proglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Prefacij nas spominja, da Bog ni hotel, da bi tista, ki je rodila Gospoda življenja, poznala trohnenje groba. Marija, popolna Gospodova služabnica in Božja Mati, prva med odrešenimi, je tudi prva, ki je deležna slave svojega Sina. Cerkev praznuje dovršitev velikonočne skrivnosti v Mariji, polni milosti, deležni vstajenja svojega Sina.
Prvo berilo predstavlja znano videnje iz knjige Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, poglavje 12: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin«. Obleka iz sonca pomeni nezemeljsko obleko, ki jo je dal Bog. Žena lahko vlada znamenjem vesolja. V starozavezni miselnosti ima luna nalogo uravnavati tek časa. Dvanajst zvezd je dvanajst rodov Izraela in dvanajst apostolov. Ta žena, ki je okrašena z vsem svojim sijajem, soncem, luno in zvezdami, je podoba izbranega ljudstva, starega Izraela in nato novega Izraela, Cerkve. Sveti Avguštin in sveti Bernard sta v ženi iz Apokalipse videla simbol Marije, ki je rodila Odrešenika.
Ženi grozi izredna moč strašnega rdečega zmaja, ki je opisan s simboli moči in oblasti, sedmimi glavami, desetimi rogovi in sedmimi diamanti na glavah.
Zmaj, simbol satana, grozi ženi in njenemu sinu, ki ga skuša požreti. Zaključek besedila Razodetja izraža slavo Boga in njegovega Kristusa: »Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: “Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija”.
Drugo berilo govori o Kristusovem vstajenju, ki pomeni tudi naše vstajenje: Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom, v 15. poglavju, vzpostavlja vzporednico med Kristusom in Adamom, prvim človekom, zaradi čigar neposlušnosti Bogu je prišla smrt. Gre za nauk o izvirnem grehu, ki ponuja razlago zagonetke in skrivnosti zla in smrti. Adamov greh ima posledice za vsakega človeka, od tega pa nas osvobaja krst, čeprav posledice greha ostajajo. »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1 Kor 15,22). Tako se boj med dobrim in zlim, kot med ženo in zmajem v Razodetju, nadaljuje v zgodovini človeštva in v vsakem od nas. »Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge« (1 Kor 15,26).
Evangelijski odlomek opisuje Marijino obiskovanje. Takoj po tem, ko je od nadangela Gabriela prejela oznanilo, da bo postala mati Odrešenika, se Marija hitro odpravi na pot. Prehodi 150 km iz Nazareta v Galileji do Ain Karema v Judeji, blizu Jeruzalema, v hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo starejšo sestrično Elizabeto, ki je bila že v šestem mesecu nosečnosti in v pričakovanju rojstva Janeza Krstnika. Elizabetin pozdrav ponavljamo vsakič v molitvi Zdrava Marija: »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus« (Lk 1,42).
Marijin odgovor na Elizabetin pozdrav je Magnificat: veselo proslavljanje celotne zgodovine odrešenja, ki se izpolni v Mariji, ki rodi Odrešenika. »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46-48a). Devica Marija je najponižnejša in hkrati najvišja med vsemi ustvarjenimi bitji. Najbolj ponižna, najbolj odprta za sprejemanje Boga in njegove pobude, zato tudi polna milosti. Ponižnost pomeni priznati omejenost človeškega položaja, vendar ne zato, da bi obupali ali postali pesimistični, ampak da bi bili pripravljeni sprejeti Boga in njegovo milost v svoje življenje. Da bi naredili prostor milosti, se moramo odpovedati sebi, svojim vizijam in načrtom, ki so zgolj človeški, da bi tako lahko prejeli več in v celoti uresničili naše življenje. Marija razglaša: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1,48). Tudi Elizabeta pravi: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45). Kot mnoge generacije kristjanov pred nami, tudi mi danes blagrujemo Marijo zato, ker je verovala in sprejela Božji načrt, da postane Odrešenikova mati.
Marija vzeta v nebesa, v slavo angelov in svetnikov, ni zapustila človeštva, ki roma skozi vesele in žalostne trenutke zgodovine. Drugi vatikanski koncil spominja, da je Marija vzeta v nebesa dana Cerkvi in ljudem kot znamenje upanja in tolažbe (Lumen Gentium, 68). Številna Marijina svetišča, kot je to tukaj v Olimju, so znamenja Marijine bližine krščanskemu ljudstvu. Cerkev praznuje redni jubilej 2025, posebno obdobje milosti. Papež Frančišek, ki ga z veseljem pomnimo, je za temo jubileja izbral upanje. Spes non confundit, je naslov pisma o razglasitvi jubileja, upanje ne razočara. Kristus je naše upanje. Tudi Devica Marija, kot naša mati, je za kristjane vir resničnega upanja.
Naj nas v nebo vzeta Marija varuje in spremlja na našem zemeljskem potovanju, vedno s pogledom uprtim proti nebesom, kjer je pravo veselje. In naj nas vse naredi za ustvarjalce miru in prinašalce upanja za druge. Marija, v nebo vzeta, prosi za nas.
Msgr. Luigi Bianco
Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji
