Redovniki in redovnice, ki delujejo v Škofiji Celje, so se ob dnevu posvečenega življenja, na praznik Gospodovega darovanja, v ponedeljek, 2. februarja 2026, srečali v prostorih kapucinskega samostana pri sv. Ceciliji v Celju. Za geslo letošnjega praznovanja so izbrali besede sv. Frančiška Asiškega iz njegove Oporoke: »Gospod mi je dal brate …«, saj v letu 2026 obhajamo 800. obletnico njegove smrti oziroma njegovega prehoda v večnost.
Škof Maksimilijan je v vabilu zapisal:
Letos bomo redovniški dan obhajali v duhu 800 letnice »transitusa« sv. Frančiška Asiškega, ki je še po tolikih letih živi zgled, navdih in klic k zvestobi evangeljskim svetom. Hkrati pa se bomo zahvalili tudi za 20 let Škofije Celje. To je zame kot škofa krajevne Cerkve še dodatna priložnost, da se vam zahvalim za vaše delovanje na področju celjske škofije, za zvestobo vašim karizmam in za sodelovanje in pomoč v pastoralnem delu v Škofiji. Na vse vas kličem Božjega blagoslova in vas v hvaležnosti za vaše dragoceno poslanstvo v celjski škofiji prosim še naprej za povezanost v molitvi in daritvi!
Srečanje se je začelo ob 15. uri z molitvijo pred Najsvetejšim in se nadaljevalo ob 16. uri s sveto mašo, med katero je zbrane nagovoril škof Maksimilijan:
»Drage sestre redovnice, dragi bratje redovniki in duhovniki!
Res sem vesel in hvaležen, da smo se lahko kot vsako leto zbrali na ta lep praznik Jezusovega darovanja v templju. Skupaj obhajamo bogoslužje v tem svetišču, da bi obnovili svojo izročitev, ljubezen in predanost Gospodu.
Zato je prav in lepo, da ste se temu prazničnemu dogodku pridružili tudi laiki, verni bratje in sestre, ki v sebi prav tako nosite globoko željo, da bi se Bogu vedno znova izročali v svojem vsakdanjem življenju.
Gospod se razodeva
Danes nas skrivnost tega praznika postavlja v središče naše vere in nam polaga na srce temeljno skrivnost našega Boga. Praznik Jezusovega razodetja, darovanja ali svečnice v templju obhajamo štirideset dni po božiču, saj na nek način predstavlja višek božične skrivnosti.
Gospod se namreč razodeva in vstopa v naše življenje na preprost, človeški in vsakdanji način.Stopa v tempelj, stopa v svetišče, a ne s trombami in s podobo moči velikega Mesije, ampak v tišini in skromnosti otroka. Bog se nam ne vsiljuje, da bi nas prepričal; treba ga je sprejeti s srcem in z rokami. Sprejeti ga z ranjenim srcem, ki je zaslutilo in si zaželelo Božjega odpuščanja ter milosti.
Vseh tistih, ki so se počutili močne, popolne in svete ter so bili takrat odgovorni za tempelj in bogoslužje (veliki duhovniki, farizeji in pismouki), takrat ni bilo tam. V templju sta bila samo dva starčka, Simeon in Ana. V sebi sta gojila ljubezen, veselje, ponižnost in zavest, da je samo Bog tisti, ki lahko spreminja svet in človeška srca.Da je Bog zvest in bo izpolnil svojo obljubo. Zato sta ga kot predstavnika vsega hrepenečega Božjega ljudstva lahko prepoznala in sprejela.
Gospod želi naše srce
Zato si tudi mi po njunem zgledu zvestobe in pričakovanja, čeprav sta bila že brez svojih človeških moči, želimo Bogu izročiti to, kar imamo, četudi le ubogih pet hlebčkov in dve ribi. Prepričani smo namreč, da lahko Bog blagoslovi tudi našo nemoč, šibkost ter jih naredi za hrano novega življenja.
Na močan in skrivnosten način se uresničujejo prerokbe, ki nam jih danes pred oči postavlja Božja beseda. Prerokba preroka Malahija iz zadnje preroške knjige Stare zaveze se zaključi v tretjem poglavju, ki smo ga slišali v prvem berilu:
»Pošljem svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite in bo očistil Levijeve sinove, da bodo lahko darovali Gospodu daritev, kakor je prav.«
Bog mora najprej stopiti v svetišče, v tempelj. Tako je Jezus že na začetku naše zgodovine odrešenja najprej stopil v jeruzalemski tempelj, nato v svojo domačo sinagogo v Nazaretu in v sinagogo v Kafernaumu, kjer so brali in razlagali Božjo besedo. V tempelj je stopil, da bi ta kraj molitve, daritve in čaščenja prečistil vsega, kar je nanj nanesla človeška zgodovina – vseh tistih človeških podob in predstav o tem, kakšen je Bog in kakšni bi morali biti mi, da bi mu lahko bili zvesti in bi nas lahko sprejel.
Že takrat v templju je Jezus povedal, da Bog ne potrebuje zunanjih daritev, naših velikih besed, kadila in razkazovanja moči. Potrebuje le pristno skesanost in resničnost srca. Potrebuje moje čisto srce – preprosto, odprto in izročeno Bogu, ki se zaveda svoje nemoči ter sprejema Božje usmiljenje.
Spreobrnjenje je, ko se zavedamo, da ne zmoremo sami
Pred dnevi smo obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla. V čem je bila v resnici njegova spreobrnitev? Čeprav je bil veren, iščoč in je oznanjal vsemogočnega Boga, ga je Jezus takrat pred Damaskom pripravil do tega, da je odprl svoje roke in sprejel Božjo pomoč. Ta se mu je razodela preko pomoči, ki je prihajala od njegovih bližnjih.
Spreobrnjenje je, ko se zavedamo, da ne zmoremo sami, da potrebujemo druge, ki nam jih Bog daje v obilju, da bi jih sprejeli in prepoznali kot svoje brate in sestre, ne pa kot svoje nasprotnike ali kot tiste, s katerimi smo prisiljeni živeti.
Bog nam daje brate in sestre, da bi nas učili najpomembnejšega spoznanja: da jaz nisem Bog, da potrebujem pomoč, da lahko le ob drugem izpolnim svoje življenjsko poslanstvo.
Zato prosimo Boga, ki vsak dan vstopa v naše življenje, da nas očisti naših misli, samozadostnosti, naših čustev strahu in jeze, naših želja in dejanj, ki tolikrat skrbijo najprej samo zase in spregledajo pot, ki nam jo je Gospod namenil – da pridemo k njemu preko bratov in sester. Zato je tudi on postal naš brat in naša sestra. Kakor pravi pismo Hebrejcem, se je želel v vsem izenačiti z brati, zato je bil skušan in je trpel, da bi lahko pomagal in razumel vse, ki so skušani in trpijo.
Skupaj za druge
Drage redovnice in redovniki, ko se vam zahvaljujem za vaše delo in pričevanje v naši škofiji, vas prosim predvsem to: ostajajte nosilci temeljnega oznanila, ki nam ga Cerkev po naših pastirjih razodeva ter kaže pot in smer našega oznanjevanja. Po papežu Frančišku nas tudi papež Leon spodbuja, naj živimo Kristusovo Cerkev, ki je najprej občestvo bratov in sester, kjer ima vsak svojo nenadomestljivo vlogo ter to poslanstvo in Božjo milost sprejema.
Sprejema pa jo zato, da bi ga okrepila: da se ne bi vrtel le okoli sebe in svojih potreb v iskanju svojega ugodja, ampak da bi prejel moč, da bi lahko odprl svoje srce, svoje telo in svoje korake ter stopil do bratov in sester, ki so daleč ter tudi z njimi podelil izkušnjo svoje vere, svojo izkušnjo Boga. To je vaše poslanstvo. To je poslanstvo naše Cerkve. Zato vam je Gospod dal brate in sestre, da lahko v skupnostih izkušate, živite in se krepite, da lahko izpolnite nalogo, ki nam jo Gospod daje, ki vam jo Cerkev zaupa in za katero vam je Cerkev tudi hvaležna.«
