Ob dnevu posvečenega življenja, 2. februarja 2026, je koprski škof Peter Štumpf v Ilirski Bistrici nagovoril redovnike in redovnice ter poudaril, da redovniški poklic ni osebni projekt, temveč dar Boga, ki podarja tudi bratstvo in sestrstvo.

V homiliji je izpostavil evangeljske zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine kot pot skupnega razločevanja Božje volje ter poudaril, da se resnično očiščevanje pogosto dogaja prav v odnosih – v potrpežljivosti, odpuščanju in sprejemanju drugačnosti. Redovne skupnosti je opisal kot »srce Cerkve«, kjer Sveti Duh iz grešnikov oblikuje priče svetosti.

Ob koncu se je zahvalil za zvestobo poklicanosti, molitev ter pastoralno in karitativno služenje ter redovnike in redovnice spodbudil, naj z veseljem pričujejo, da je življenje, darovano Bogu, vir upanja za vse.

Nagovor škofa Petra Štumpfa objavljamo v celoti.

Sveti Frančišek Asiški je v globini svoje duše hvaležno izpovedal: »Bog mi je dal brate.« Ni rekel: »sam sem si jih izbral«, niti: »zaslužil sem si jih«, tudi ne: »ustvaril sem si skupnost«. Rekel je: »Bog mi jih je dal – brate.«

Mi lahko dodamo: »Bog mi je dal tudi sestre.«

Redovniška poklicanost ni projekt posameznikov, ampak je skupna pot. Bog nam ne podarja le duhovnega poklica, podarja nam tudi drug drugega, da bi skupaj živeli evangelij.

Redovništvo ima en sam namen: pred svetom pričevati takšno Cerkev, ki je povsem podobna evangeljskemu Kristusu. Cerkev ne pozna in ne more oznanjati drugega Kristusa kakor Kristusa iz evangelija.

Kristus iz evangelija je bil ubog, da bi vsi ljudje po njegovem uboštvu spoznali in okusili veličastje Boga.

Bil je čist, da bi mi v drugem človeku prepoznavali Božji obraz, ki ga je treba spoštovati, ljubiti in nikoli zlorabljati.

Bil je pokoren Očetu, da bi mi postali svobodni za takšne odločitve in dejanja, ki nas osvobajajo okov samovšečnosti, svojevoljnosti in sebičnosti.

Uboštvo, čistost in pokorščino – redovniki in redovnice živimo po karizmi svojih ustanoviteljev. Toda tega ne živimo sami. Bog nam je dal brate; Bog nam je dal sestre.

V skupnosti živimo uboštvo, ko velikodušno sprejemamo in potem tudi delimo dobrine.

V skupnosti živimo čisto, ko spoštujemo meje intimnosti, ranljivost in dostojanstvo drugih.

V skupnosti živimo pokorščino, ko se učimo poslušati, zaupati in skupaj razločevati Božjo voljo.

Sveto pismo nas večkrat opominja, da Bogu niso všeč kakršnekoli daritve.

Ne mara bogatih daritev, ki pozabljajo na uboge in zaničevane.

Ne mara nečistih daritev, ki prihajajo iz rok, ki izkoriščajo in zlorabljajo druge.

Ne mara nesvobodnih daritev, ki hranijo sebičnost.

Bogu so všeč daritve, ki prihajajo iz čistega srca, iz spokorjenih in spravljenih odnosov, iz resnice in usmiljenja. In prav bratje in sestre so tisti, ki razkrivajo, kdo v resnici sem.

Ob njih se pokaže, ali je moja daritev res čista, potrpežljiva, ponižna in velikodušna.

Vsak redovnik in vsaka redovnica pomeni daritev Bogu. Z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine ne daruje samo sebe; daruje tudi odnose, skupnost, bratstvo in sestrstvo.

V vaših redovnih skupnostih si podarjate življenje tako, da ljudje v svetu lahko opazijo, da ne pripadate sebi, ampak Bogu in drug drugemu. Postali ste srce Cerkve. Bog oblikuje srce Cerkve tako, da iz posameznikov ustvarja bratstvo in sestrstvo.

Prerok Malahija pričuje o očiščevanju kakor o taljenju srebra (prim. Mal 3. 2).

Sveti Duh že od prvih korakov duhovnega poklica, v noviciatu, pri zaobljubah, v zakramentih, redovnike in redovnice očiščuje, da postajajo čisti dar Bogu.

In pogosto se to očiščevanje dogaja prav v odnosih: v potrpežljivosti do brata, v odpuščanju sestri, v sprejemanju drugačnosti, v zvestobi tudi takrat, ko ni lahko.

Pismo Hebrejcem pravi, da smo deležni mesa in krvi (prim. Heb 2, 14).

Na sebi občutimo, kako se meso in kri upirata uboštvu, čistosti in pokorščini. Pride skušnjava, da bi koga ali nekaj zadržali samo zase. Pretirana navezanost, skriti prihranki, godrnjanje – vse to so znamenja boja mesa in krvi.

Bog mi ni dal bratov in sester, da bi mi bilo vedno udobno, ampak zato, da bi se učil ljubezni, resnice in svobode.

Kristus se je udeležil našega mesa in krvi. Pozna naše skušnjave (prim. Heb 2, 4). Cerkev je zato napravil za veliko topilnico, kjer Sveti Duh iz grešnikov preustvarja svetnike.

V Cerkvi ni prostora samo za popolne, ampak za tiste, ki se pustijo prečiščevati. Bratstvo in sestrstvo sta del tega očiščevalnega procesa.

Evangelist Luka nam pripoveduje o darovanju Jezusa v templju. Marija in Jožef sta darovala skromen, a čist dar (prim. Lk 2, 22-24).

Tudi vi, redovniki in redovnice, ne darujete velikih in opaznih darov. Darujete sebe, svoje odnose, svoje skupno življenje. Darujete bratstvo in sestrstvo kot znamenje prihoda Božjega kraljestva. Ta dar je preroški.

Prebuja svet k odgovornosti in dejanjem, ki so Bogu po volji.

Drage redovnice, dragi redovniki, naj na vaših obrazih sije lepota svetosti.

Naj bo vidno, da vam je Bog dal sestre in brate – ne kot breme, ampak kot blagoslov.

Tako boste tudi drugim stanovom v Cerkvi pomagali ohranjati vero, krepiti upanje in živeti ljubezen.

Ponižno se vam zahvaljujem za zvestobo poklicanosti, za molitev, ki duhovno krepi našo škofijo, za odprta vrata samostanov in redovnih skupnosti, za pastoralno, vzgojno, karitativno in duhovno podaritev.

Hvala za vašo navzočnost med ljudmi in za pričevanje, da je življenje, darovano Bogu, vir upanja za vse.

»Marija, Mati Cerkve in naša Mati, še naprej povezuj vse samostanske in redovne skupnosti v škofiji Koper v eno srce in eno pot.«                                                                    

Amen.