Dragi bratje in sestre v posvečenem življenju. Praznik svečnice nas popelje v tempelj. Tam sta Jezusova mati Marija in sv. Jožef hotela izpolniti običaj postave in sta ga postavila pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.«

Pri tem mi danes na poseben način stopa pred očmi ta preprostost in ponižnost dveh grlic ali dveh golobčkov. In to ne kakršna koli preprostost in ponižnost, ampak preprostost in ponižnost, ki postane dar, daritev, s katero se odkupuje življenje.

Ko je ob koncu svojega življenja Jezus visel na križu in prosil Očeta odpuščanja za tiste, ki so ga pribili, se je on sam spremenil v daritev, v brezmadežno žrtev ljubezni, da bi ljudje, ki so bili vsi, od prvega do zadnjega, ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen, končno iz njegovega zgleda lahko spoznali, kaj pomeni ljubezen, da bi to ljubezen sprejeli in dovolili, da jih prevzame in očisti. Še vedno daritev, preprosta in ponižna, ki pa postane žrtev, ki ne odkupuje življenja posameznika, ampak dar, ki se daje za svobodo in prihodnost človeštva kot takega.

Draga sestra, dragi brat. Ko si ti naredil redovne zaobljube, kakršne koli že, in zaobljubil uboštvo, pokorščino in čistost: si to svojo izročitev doživljal kot dar, preprost in ponižen, Bogu v Cerkvi in za Cerkev? Ali v tem trenutku svojega življenja to isto izročitev doživljaš kot dar, še vedno kot podaritev, ki odpira pot v življenje, v razcvet bivanja, ali pa se ti je morda spremenila v breme, ki stiska tvojo dušo in te pritiska k tlom? Angelu Cerkve v Efezu je bilo naročeno, naj se vrne k svoji prvotni ljubezni, da bo mogel jesti z drevesa življenja, ki je v raju (prim. Raz 2,4-7).

Ne pozabimo, da na Kalvariji Jezus ni preskrbel nadomestnega daru. Na Kalvariji ni bilo nobenega ovna, ki bi se z rogovi zapletel v trnje (prim. 1 Mz 22,13), prav tako ni bilo ne grlic in ne golobov, ampak je tam bil On sam, Jezus sam, ves za Očeta in ves za ljudstvo, ki mu je prišel razodet Očeta in njegovo ljubezen.

Menim, da je to tudi za vsakega redovnika in redovnico pomembno sporočilo za njegovo življenje podarjenosti v zaobljubah. Ni preprosto biti vedno ves in scela pred Gospodom in za Gospoda. Zlasti ne v tem razdrobljenem času, v katerem goljufiva pričakovanja tudi redovnikom prižigajo lučice upanja, ki se vedno razblinijo v privid in temo. Če hočemo redovniki gledati sonce luči in živeti v svobodi vedno novega upanja, moramo pred Bogom ostajati kot daritev. Upreti se moramo skušnjavi, da bi mu namesto sebe ponujali kakršne koli nadomestke. Bog v redovno življenje ni poklical nadomestkov, ni iskal zamenjav, ampak je poklical tebe, preprostega in ponižnega: in dokler bomo ostajali preprosti in ponižni, bomo ostajali tudi dar in bo naše redovništvo daritev pred Gospodom in za Gospoda.

Danes smo se z namenom zbrali v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Vsi redovniki in redovnice, ki se navdihujemo pri karizmi tega svetnika, letos obhajamo Frančiškovo leto. Po obletnicah zadnjih nekaj let, ki so nas povabile k spominjanju in premišljevanju posameznih mejnikov njegovega življenja – od Greccia in njegovih jaslic, preko stigem na La Verni in njegove Hvalnice stvarstva – se letos hvaležno spominjamo njegove smrti pred 800 leti pri Mariji Angelski v Porciunkuli. To je bil čas, v katerem smo bili poklicani, da premislimo in prečistimo podobo sv. Frančiška, ki jo nosimo s seboj. Če ni prečiščena skozi njegov odnos do Kristusovega učlovečenja in skozi njegove molitve, bolečine in iskanja, ostaja lepa in morda tudi privlačna, ni pa pristna in ne more nagovarjati življenja, ki je daleč od pridiganja ptičkom in občudovanja meseca in zvezd.

V svoji Oporoki, ki sega v leto njegove smrti, saj papež Gregor IX. pravi, da jo je narekoval »blizu konca svojega življenja« - letos torej obhajamo tudi 800-letnico njegove Oporoke – je sv. Frančišek dal zapisati enega svojih najlepših stavkov: »Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija« (FOp 14).

To je tudi vodilo našega današnjega praznovanja dneva posvečenega življenja: Gospod mi je dal brate. Spet smo pri daru. Ne pri daru, ki ga mi dajemo komur koli drugemu, Bogu ali ljudem, ampak pri daru, ki ga Bog daje meni, ki ga Bog daje nam. Presenetljivo je, da je edino razmerje, za katerega se lahko odločamo in je vsaj v določeni meri prepuščeno naši izbiri in našemu okusu, odločitev za moža oziroma za ženo. Vse drugo oziroma vsi drugi pa so nam podarjeni. Poročenim tašče in tasti, pa otroci in vnuki in vsi nadaljnji rodovi, če jih bodo dočakali.

Mi pa, ki smo se po Božji milosti odločili za posvečeno življenje, do neke mere lahko izbiramo redovno ustanovo, v kateri bomo živeli svojo posvetitev, ko pa se znotraj ustanove podarimo z izpovedjo zaobljub, si ne moremo več izbirati bratov in sester. Dani so nam in seveda smo tudi mi dani njim. Frančišek je za življenje z brati povedal pomembno besedo. »Z nikomer se nisem posvetoval; sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.«

Mi se za življenje z brati ali sestrami posvetujemo najprej s svojim okusom in svojimi pričakovanji. Včasih lahko tudi s svojimi muhami in trmo. Posvetujemo se s tem ali onim, za katerega vemo, da ima enake poglede in enako ocenjuje ljudi, kot jih presojamo mi. Posvetujemo se s terapevti in psihologi. Verjetno danes že marsikdo tudi z stričkom Googlom in spletnimi stranmi. Najbrž ni daleč čas, ko se bomo posvetovali z umetno inteligenco.

Frančišek pa pravi, da mu je sam Najvišji razodel, da mora živeti po vzoru svetega evangelija. Če hočeš v bratu ali sestri ob sebi v resnici prepoznati brata in sestro, potem moraš h Kristusu. On je naše posinovljenje pri Očetu in s tem je On, ki je naš brat, tudi naša pot v življenje bratov in sester.

Pred kratkim sem slišal izjemno pripoved o iskanju brata dvojčka. Obnovil jo bom v nekaj besedah. Brat dvojček se je po materinem naročilu odpravil iskat brata dvojčka. Končno je potrkal pri samotarju, da bi izvedel, če ni morda on njegov brat dvojček. Ta ga je z besedo vodil skozi različne svetove in mu odpiral oči za brata dvojčka. Povedal mu je, da sta para v oblaku in voda, ki bobni pod zemeljsko površino, ista voda, le da se ona v oblaku ne spominja več bučanja v podzemlju, ona v podzemlju pa je pozabila na vetrove in sonce. Pozaba je tista, ki preprečuje, da bi spoznali svoje brate dvojčke. In pravi, da je on njegov brat dvojček, kajti pred tolikimi rodovi nazaj v preteklost sta bila oba rojena iz iste matere in istega očeta. S temi besedami, seveda obsežnejšimi in lepšimi, mu je odprl oči in je našel brata dvojčka.

Morda smo tudi mi žrtve pozabe. Pozabljamo, da je isti Oče, vsemogočni Bog, nad vsakim izmed nas izgovoril svoj stvarjenjski »bodi«. Sinovi in hčere istega Očeta smo. Pozabljamo vso dolgo dramo odrešenja, v kateri se Jezus hrepeneče ozira v oči vsakega izmed nas, da bi zagledali in sprejeli njegovo povabilo v raj. Pozabljamo, da smo bili vsi od Boga povabljeni v posvečeno življenje, ki ga ne moremo živeti drugače, kot skupaj z brati ali sestrami.

Zato bomo v tej ponovitvi zaobljub prosili Boga, naj odstrani sence naše pozabe in odpre naše oči za čudovito svetlobo milosti, v katero nas je ustvaril, za katero nas je odrešil in za katero mora pričati naše posvečeno življenje. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit