Dragi bratje in sestre, zbrali smo se v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju, da bi skušali odgovoriti na Jezusovo molitev pri zadnji večerji, kjer je med besede, s katerimi se je poslavljal od apostolov, vpletel tudi besede prošnje za edinost: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,20-21). Jezus je takrat molil tudi za našo skupnost, ki se je zbrala, da bi v tednu molitve za edinost kristjanov izpolnila to Jezusovo prošnjo Očetu in po drugi strani tudi navodilo nam.

Zato iskreno pozdravljam predstavnike naših sestrskih Cerkva, s katerimi bomo nocoj povezovali molitev in krepili povezanost v eni sami Kristusovi Cerkvi. Lepo pozdravljam prota Borislava Livopoljca iz Srbske pravoslavne Cerkve, arhierejskega namestnika Mitka Gazinkovskega iz Makedonske pravoslavne Cerkve in evangeličanskega škofa dr. Aleksandra Erniša.

Dovolite mi, da v tem tednu molitve za edinost kristjanov vam in sebi postavim nekoliko izzivalno vprašanje. Če bi me nekdo vprašal, ali sem del Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve, kako bi odgovoril? Bi lahko hitro in prepričano odgovoril pritrdilno? In če bi nadaljeval z vprašanji: kako lahko to utemeljim, katera znamenja potrjujejo, da je moje članstvo v Kristusovi Cerkvi trdno in zanesljivo? Najbrž bi brez posebnega premišljevanja odgovorili, da smo prejeli zakrament krsta, da so nam bili podarjeni tudi mnogi drugi zakramenti, da molimo, da hodimo k sveti maši in se udeležujemo svetega bogoslužja. Recimo, da naš spraševalec še ne bi bil zadovoljen in bi vrtal dalje; da bi prav na temelju zgoraj omenjene Jezusove prošnje k Očetu vprašal, če me boli needinost med krščanskimi Cerkvami.

Vemo, kakšne so zgodovinske okoliščine in pogoji, zaradi katerih je do needinosti prišlo. Toda zakaj ta edinost ostaja tudi v tem času, v katerem doživljamo posledice razdeljenosti sveta, ko pa bi vendarle kristjani, ki izpovedujemo Nicejsko veroizpoved in molimo k istemu Očetu, morali biti zgled in spodbuda za edinost v svetu? Ali needinost med Cerkvami doživljam vsaj približno tako, kakor doživljam needinost znotraj družine, needinost med sorodniki? Ta needinost boli. Zaradi te razdeljenosti trpimo, premišljujemo, kako bi jo mogli preseči; jezimo se nase in na druge, ker nam to še ni uspelo. Zaradi needinosti v družini čutimo, da smo razdeljeni, da nisem več cel, ampak je del mene odtrgan od celote in zaradi tega me boli.

Priznam, da me ja marsikatera misel ali skrb že prebudila sredi noči. Skrb ti ne da miru, skrb ti ne da spati. Prebudi te in ukvarjaš se z njo; včasih lahko do samega jutra. Priznam pa tudi, da se nisem še nikoli sredi noči prebudil zaradi needinosti med kristjani; zdi se, da me to ne boli, da me to ne skrbi. Oprostite tej misli, a zdi se mi, da se z vami dogaja nekaj podobnega. Mirno spimo – pri tem nikakor ne mislim samo na potrebno in upravičeno počivanje ponoči – Kristusovo telo pa ostaja razdeljeno! In svet ne veruje! Svet pravzaprav ne more verovati, ker nismo eno. Ne prepričamo, nismo verodostojni. Bog je ljubezen, mi pa ostajamo razdeljeni. Kristus prosi Očeta, naj nam  odpusti, mi pa včasih podžigamo zamere in razdeljenost. Kristus se skloni k nogam svojih učencev, mi pa dvigamo glavo drug pred drugim in si dokazujemo pomembnost in veličino. Kako naj svet veruje ob našem pričevanju?

Zato moramo v tem tednu molitve za edinost kristjanov besede apostola Pavla Efežanom vzeti zares: »En Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh« (4,6). Božje očetovstvo nikogar ne izključuje. Nikogar ne spregleda in nikogar ne zavrača. Nam se pogosto dogaja, da ko rečemo vsi, mislimo na neko skupino ali skupnost. Bog pa ne neha izgovarjati besede »bodi«, s katero je začel ustvarjati svet. Ne neha ustvarjati.

In edinorojeni Sin Jezus Kristus ne neha razširjati svojih rok za vse ljudi. Njegov pribiti objem nikogar ne izključuje. Njegov pogled vabi tiste, ki pravijo, da so njegovi, in enako tudi tiste, ki pravijo, da ga ni, ali pa da niso njegovi. Vsakemu želi izgovoriti besede: »Še danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Nocoj smo v evangeliju slišali Jezusovo naročilo učencem: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« V Janezovem evangeliju pravi drugače: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (15,13).

Dolgo časa sem bil sam pri sebi prepričan, da je s tem stavkom Jezus nekako ostal na pol poti; da ta stavek ne dosega tega, kar nam naroča pri Mateju. Potem pa sem ob Jezusovem nagovoru Judu, ki ga je v izdajstvu poljublja, zaslišal njegovo besedo: »Prijatelj«.

Pravzaprav za to v resnici gre. Bog nima sovražnikov. Za Boga smo vsi prijatelji. Od Janeza, za katerega je rečeno, da ga je Jezus ljubil, pa do Juda, ki ga je v izdajalskem poljubu sprejel in nagovoril kot prijatelja.

Če hočemo v resnici delati za edinost kristjanov, se bomo morali začeti učiti ljubiti pri Bogu. »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Krotkost in ponižnost, dragi bratje in sestre, krotkost in ponižnost, ki se ju bomo učili od Jezusa, bosta premagali vse razdalje, premostili vse prepade; začeli bomo postajati sinovi in hčere istega Očeta, med seboj pa bomo bratje in sestre. Ne bomo eno po obredih in oblačilih, eno bomo po ljubezni. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit