»Eno telo in en Duh, kakor ste bili poklicani v enem upanju svoje poklicanosti.«

Ta izrek iz Pisma apostola Pavla Efežanom oz. klic k občestvu je osrednja tema Tedna molitve za edinost kristjanov, ki bo potekal od nedelje, 18. januarja, do nedelje, 25. januarja. Skupna srečanja in molitev pomagajo kristjanom zavedati se, da smo vsi »eno telo in en Duh v Kristusu«. Molitev je osrednjega pomena za ta cilj in ideal, za katerega je že Jezus molil pri zadnji večerji.

Teden molitve za edinost vabi vernike, da črpajo iz skupne krščanske dediščine in poglobijo občestvo v Kristusu, ki združuje kristjane po vsem svetu. Letošnje molitve in razmišljanja je pripravila Armenija, dežela z globoko in starodavno duhovnostjo. Predlagana besedila za teden molitve govorijo o luči. »Luč od Luči za Luč« je osrednji odlomek nicejske veroizpovedi, katere 1700. obletnico smo nedavno praznovali. Kristus je naša luč, ki nam pomaga živeti upanje tudi v teh težkih časih.

Slavje Luči

V škofiji Celje so teden molitve pričeli v nedeljo, 18. januarja, s slovesnim ekumenskim besednim bogoslužjem v župnijski cerkvi sv. Cecilije (pri kapucinih). 

Zbor predstavnikov krščanskih Cerkva so sestavljali škof Maksimilijan Matjaž, ki je vodil molitev, upokojeni škof Stanislav Lipovšek, bivši škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji Leon Novak, pravoslavni celjski paroh (župnik) Goran Šljivić, superintendent Binkoštne Cerkve Daniel Grabar, Vinko Škafar, škofijski delegat za ekumenizem.

Bogoslužje so zaznamovali: petje mešanega cerkvenega pevskega zbora sv. Cecilije, evangeličanske glasbene skupine iz Murske Sobote in pravoslavnega dueta iz Maribora, izrekanje prošenj, simbolni prižig sveče in sveč, razdeljenih med navzoče, branje beril in evangelija, podaritev miru, skupna veroizpoved in očenaš, recitacija Milade Kalezić Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega, sklepna molitev in blagoslov, božična pesem Sveta noč ter kratki nagovori škofov Matjaža, Novaka, paroha Šljivića in superintendenta Grabarja. 

Celjski škof Matjaž: kristjani pričevalci miru in upanja

Škof Matjaž je v duhu nedavnega obiska slovenskih škofov pri papežu spregovoril o pomenu krščanske edinosti, skupnem temelju in klicu naše vere, zakoreninjenosti v Kristusu – Skali. Poudaril je, da naj bi bili vedno bolj božji, gradili skupno Kristusovo telo, Cerkev, in da bi bili pričevalci miru, ter izpostavil vlogo vernikov kot »romarjev upanja« v svetu, ki hrepeni po pravem smislu.

»Želimo biti romarji upanja. Prav je, da se vedno bolj zavedamo, da smo na tem svetu res romarji, na nek način na poti. Nič ni večno in trajno na tem svetu, razen njegove obljube: ‘Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.’ Potem bodo tudi naši odnosi bolj polni ljubezni, miru in potrpežljivosti drug do drugega. Takrat se bomo zmogli odpovedovati tistemu, kar v nas vedno znova seje strah in nestrpnost do drugega, ko se želi uveljaviti, uresničiti svoje, misli, da je samo njegovo prav. Vsi skupaj smo zazrti v nekoga, ki nas kliče in vabi, da bi postajali njegovi otroci.«

Nekdanji evangeličanski škof Novak: pozvani k izbiri, hoji v Luči ali temi

Osrednja tema nagovora bivšega evangeličanskega škofa Novaka je bil Kristus kot Luč, ki vodi, razsvetljuje in združuje vernike različnih krščanskih tradicij, da skupaj hodijo po življenjski poti in s tem premagujejo temo sveta. 

»V njem lahko živimo bratsko sožitje, skupno hojo in medsebojno spoštovanje. Kristusova luč razsvetljuje naš razum, da znamo razlikovati med dobrim in zlim, ter naše srce, da zmoremo ljubiti tudi takrat, ko je težko. Kjer sveti njegova luč, ni prostora za sovraštvo, temveč za odpuščanje. Ne za nasilje, ampak za mir. Ne za izkoriščanje, ampak za služenje drug drugemu. Jezus pa gre še dlje. Verujte v Luč, da postanete sinovi Luči. Po Kristusu Luči torej postanemo sinovi in hčere Luči. To pomeni, da nismo več tujci ali tekmeci, ampak bratje in sestre. Čeprav prihajamo iz različnih tradicij in imamo mogoče različne pristope k večnemu, nas v Kristusu povezuje ista ljubezen.«

Paroh Šljivić: od nekdaj in vedno ljubljeni

Paroh Šljivić se je v svojem nagovoru osredotočil na pomen edinosti Cerkve kot temelju krščanskega življenja in poti do resničnega notranjega, duhovnega, nebeškega miru. »Ljudje, ko govorimo o miru, takoj avtomatsko pomislimo, da je to nasprotje vojne. Da, res je tudi to. A kot kristjani in verniki imamo v mislih Božji mir in življenje v tem miru v svetu.«

»Bog je mir in ljubezen. Zaradi človeka je prišel na zemljo, da vzpostavi na njej ta mir. S svojim življenjem je pokazal, kako naj tudi mi živimo. In na koncu je dal sebe za življenje človeka in za mir v človeku.« 

»Potrebujemo harmonijo, potrebujemo mir. Mir temelji na spoštovanju in čaščenju življenja. Mir se nam ponuja v vsakem trenutku, vsakem dihu, vsakem koraku. Naj se zgrinjajo še tako temni oblaki vojn in hudih stisk današnjega časa, vendar je mogoče strah spremeniti v upanje resničnega miru, ki ga prejmemo kot Božji dar. Da bi se čutili močnejši, ker smo od nekdaj in za vedno ljubljeni od Boga.«

Binkoštni superintendent Grabar: Svet potrebuje Luč

Binkoštni superintendent Grabar je pozval vsakogar in vse skupaj k izbiri življenja v ponujeni Luči v negotovem svetu. »Veste, svet, v katerem živimo, tako potrebuje to svetlobo. Živimo v posebnih časih, tako hitro se stvari spreminjajo, dogajajo, nas presenečajo, komaj jih dohajamo.«

»Filozofi tretjega tisočletja so napovedovali postkrščansko dobo, ko ljudje ne bodo več potrebovali Boga ali krščanstva, bodo iskali duhovnost v starih religijah, svet se bo spreminjal in človek bo živel drugače. Lahko jim verjamemo, vendar si takega sveta ne želimo.«

»Po drugi strani pa zadnje raziskave iz sodobnih razvitih družb kažejo, da se »generacija Z« – mladi, rojeni med letoma 1997 in 2012 – vse bolj nagiba k iskanju Boga. Vračajo se k bogoslužju in cerkve se polnijo. Nekaj se dogaja. Dejansko sodoben človek potrebuje pristno duhovno doživetje. Samo lepe misli, samo neke stvari naših prednikov niso dovolj. Človek potrebuje nekaj več – to, kar nam Božja beseda kaže kot Luč: Luč, ki razsvetljuje, Luč, ki odganja temo.«

Škof Maksimilijan je v svojem nagovoru dejal:

»Dragi bratje in sestre v Kristusu, dragi vsi, ki smo se danes zbrali tukaj v cerkvi pri bratih kapucinih na začetku naše molitvene osmine za edinost kristjanov.

Res sem vesel, da nas Božja beseda in naš Gospod vsako leto znova združi v skupni molitvi ter premišljevanju o temeljnemu klicu naše vere. Ta klic nam je bil vsem položen v srce po daru Svetega Duha, predvsem pa po svetem krstu, da bi vedno bolj postajali to, za kar nas je Bog rodil in poslal: da bi bili vedno bolj Božji, se odpirali Svetemu Duhu, živeli iz njegove moči in ji dajali prostor v svojem življenju.

Pozdravi in spodbude papeža Leona 

Vesel sem, da vam lahko prinašam sveže in tople pozdrave našega prvega pastirja, rimskega škofa. Prejšnji teden smo ga slovenski škofje v imenu vse Cerkve na Slovenskem smeli obiskati ter predenj in pred njegove sodelavce položili našo Cerkev: naše vernike, maša upanja, hrepenenja in prizadevanja, pa tudi stiske in težave. Pred njim smo bili lahko resnično takšni, kot smo.

Hvaležni smo mu, da smo ob njem začutili temelj, o katerem je govoril že Gospod Jezus, ko je rekel Petru: »Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« Peter je to takrat morda še bolj šibko razumel, sčasoma pa mu je Gospod vedno bolj dal spoznati, da ta skala ni on, ampak Kristus. On je edini temelj naše vere in našega upanja.

Sveti oče nas je še posebej spodbudil k dvojemu: najprej, da bi živeli vredno poklica, ki smo ga prejeli kot kristjani.To pomeni, da bi si prizadevali za graditev enega Kristusovega telesa Cerkve ter bili pričevalci za edinost in mir med nami. Kot vemo, je papež svojo službo začel prav z oznanilom miru. Bog nam prinaša mir in gotovost; pa ne le praznega miru, temveč pristen mir, ker temelji na Božji zvestobi.

V današnjem kratkem evangeljskem odlomku smo slišali Jezusove besede: »Ko bom povzdignjen, bom vse pritegnil k sebi.« Ko je dopolnil svojo daritev na križu, se je s tem dotaknil stiske, trpljenja in življenja vsakega človeka. Tako je vsakomur dal možnost, da v veri in ljubezni svoje življenje gradi na Njem.

Drugo, k čemur nas je papež močno spodbudil in o čemer je prav, da danes skupaj razmišljamo, pa je, da bi v našem času ostali romarji upanja.

Romarji upanja, ki temelji na Njegovi zvestobi

Današnji svet hrepeni po pravem upanju in smislu, vendar je tolikokrat zamrežen v lastne skrbi, načrte in predstave, da mu to upanje polzi iz rok. Preteklo sveto leto smo skupaj živeli pod geslom »romarji upanja«. To želimo biti. Na tem svetu smo resnično le romarji. Smo na poti in nič tukaj ni večno ali trajno, razen njegove obljube: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Če se tega zavedamo, bodo tudi naši odnosi bolj polni ljubezni, miru in potrpežljivosti. Potem se bomo zmogli odpovedati tistemu, ki v nas vedno znova seje strah in nestrpnost do drugega, ko se želi uveljaviti, uresničiti lastne interese in misli le na svoj prav.

Vsi skupaj smo zazrti vanj, ki nas kliče in vabi, da bi postajali njegovi Božji otroci. Naše upanje ni utemeljeno na naši moči, našem optimizmu ali dobri volji, temveč na Božji zvestobi. On je vstopil v naše življenje ter se s svojo krvjo in dušo dotaknil našega telesa. On nam v vsakem trenutku nam podarja milost, da spoznamo, da nismo sami, saj je On to pot že prehodil pred nami. Tako postanejo tudi naše stiske in preizkušnje priložnost, da ga bolj prepoznamo in bolj resnično povabimo v svoje življenje.

Zato vam danes iz vsega srca želim, da se Gospodu zahvalimo za dar vere v njegovo zvestobo, za dar ljubezni in upanja, ki nam ga daje, ko nam pravi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Vsak izmed nas je po zakramentu svetega krsta dragocen del njegovega Telesa, njegov ljubljeni otrok, dragocena hči in dragocen sin, za katerega je Bog šel do konca s svojo zvestobo, potrpežljivostjo in predvsem ljubeznijo. Zato lahko vsak dan znova izrekamo: »Naj se mi zgodi po tvoji besedi.« Amen.

Vir: Družina