Dragi sobratje duhovniki, dragi romarji, dragi bratje in sestre!

Prisrčno pozdravljeni na praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga ljudsko imenujemo tudi veliki šmaren.

Zakaj ga praznujemo ravno sredi avgusta, torej sredi poletja?

Ker so v Jeruzalemu že v 5. stoletju praznovali praznik »Marijino zaspanje«.  Omembe tega praznika najdemo že v 4. stoletju.

Verska resnica o Marijinem vnebovzetju je bila razglašena šele leta 1950, a to je bila samo potrditev tega, kar je Božje ljudstvo verovalo že od davnih časov. Na praznik Marijinega vnebovzetja se s hvaležnostjo in veseljem zahvaljujemo za življenjsko zgodbo s srečnim koncem.

Verujemo namreč, da je bila Jezusova mati Marija z dušo in telesom vzeta v Božjo slavo. Verujemo, da je božja mati po svojem vnebovzetju doživela to, kar pravi sv. Pavel v 1 Kor 15,54: »Kar je propadljivo, bo obleklo nepropadljivost, kar je umrljivo, bo obleklo neumrljivost.«

Ko smo zazrti v Jezusovo mater, vzeto v nebesa, po veri v vstajenje telesa in večno življenje v Mariji zremo tisto, kar verujemo in upamo v prihodnosti. To pomeni, da verujemo, da je blažena Devica Marija po vnebovzetju prva od vseh, ki že v polnosti izkuša polno Božjo bližino v večnosti. To je tudi cilj vsakega izmed nas, ki smo Kristusovi učenci.

Plemenit človek se veseli takih življenjskih zgodb s srečnim koncem. Z veseljem jih posluša, ko jih kdo pripoveduje – še posebej, če so resnične in govorijo o ljudeh, ki so bili v težki situaciji, ogroženi ali izpostavljeni različnim oblikam trpljenja. Plemenit človek si bo tudi z veseljem ogledal film ali prebral knjigo s takšno tematiko, ker ga navdihuje in vodi k dobroti ter solidarnosti.

Tak človek si bo še posebej zapomnil zgodbe, ki mu postanejo opora pri iskanju lastne sreče, sreče v družini ter pri iskanju rešitev v trenutkih negotovosti, preizkušnje in trpljenja.

Marijino življenje s srečnim koncem je vsebina današnjega praznika. Prav v tem dejstvu je izvir našega upanja. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se vsako leto v tako lepem številu zberemo na ta praznik – ker so naše oči uprte v nebesa.

Ta praznik nas utrjuje v veri v vstajenje našega telesa in nadaljevanje življenja v večnosti. Utrjuje nas v prepričanju, da se naše življenje s smrtjo ne konča, »ampak se spremeni, ne pa uniči; ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je pripravljeno večno bivališče v nebesih«, kot molimo v hvalospevu pri mašah za pokojne.

Praznik Marijinega vnebovzetja je praznik upanja in molitve, da bi po priprošnji Matere božje, ki je bila vzeta v nebesa, nekega dne – ko bo Božja volja – tudi naše umrljivo telo bilo odeto v neminljivost in nesmrtnost.

Ko je človek zagledan samo v ta svet, na vse gleda z logiko, ki pravi, da je življenje potrebno čim bolj izkoristiti in uživati, saj po smrti pride konec in pokopališče kot zadnji dom, takšna življenjska zgodba nima srečnega konca.

Kristjani pa verujemo, da pokopališče ni naša zadnja postaja. Z drugimi besedami, verujemo, da naše poti sicer vodijo na pokopališče, a je to le vmesna postaja na poti v večno življenje. Vera nas uči, da smrt ni konec in da nas čaka večno življenje. Grobove, v katere polagamo naše rajne, blagoslavljamo v veri, da so le počivališče človekovega telesa, ki bo obujeno poslednji dan.

Na naši življenjski poti je pomembno, da sledimo Njemu, ki je kot prvi premagal smrt in živi – Jezusu, Božjemu Sinu. On je tudi razlog za Marijino vnebovzetje in temelj našega upanja v vstajenje od mrtvih ter večno življenje.

Pokojni papež Frančišek je večkrat govoril o tem, da krščanska vera v posmrtno življenje prinaša ljudem veliko tolažbo in upanje. To še posebej potrebujemo v našem času, ko smo polni novih spoznanj o vesolju, tehniki in komunikaciji, a zelo revni, ko gre za modrost o večnem življenju.

Zemeljska razsežnost našega življenja ni edina razsežnost. Ostaja še druga, ki ni podvržena smrti in v kateri se bo v polnosti pokazalo, da smo Božji otroci. Vstajenje ni zgolj dejstvo, da se po smrti znova prebudimo, temveč pomeni novo obliko življenja. To obliko lahko delno izkusimo že sedaj, ko v veri hodimo za Gospodom, ko živimo v občestvu bratov in sester, ko po zakramentih okušamo Božjo bližino in mir, ki ga svet ne more dati.

Tam, kjer si ljudje domišljajo, da se mora vse vrteti samo okoli njih, da pripadajo sami sebi in ne vidijo drugih niti ne slišijo njihovega glasu, tam ni polnega življenja – tam je življenje, ki umira.

Na današnji praznik Marijinega vnebovzetja se nam zastavlja tudi vprašanje o vrednosti človekovega življenja.

Ni še dolgo tega, ko je bil pri nas sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, z utemeljitvijo, da lahko človek sam odloča o koncu svojega življenja. Tak pogled človeka vidi kot gospodarja življenja, izoliranega od drugih. A vsi se zavedamo, da smo neizbežno vpeti v odnose in odvisni drug od drugega. Vemo tudi, da nismo izvor samim sebi, da je življenje dar in zato sveto.

Že na prvih straneh Svetega pisma beremo, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Res je, da Sveto pismo človeka predstavi kot krono stvarstva, ki mu je stvarstvo podvrženo – a to ne pomeni, da z njim lahko dela, kar hoče. To vključuje odgovornost in služenje.

Pokojni papež Frančišek je bil zelo jasen glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ko pravi: to ni skrb za težko bolne in umirajoče, je pomanjkanje ljubezni in izraz kulture, ki jo je on imenoval »kultura odmetavanja«. Zavzemal pa se je za paliativno oskrbo, ki jo je tudi sam bil deležen na koncu življenja. Imenuje jo »pristna oblika sočutja«, ker odgovarja na telesno, čustveno, duševno in duhovno trpljenje in potrjuje človekovo dostojanstvo.

Ko družba izgubi spoštovanje do življenja, to prizadene oba konca: starejše in bolne odpravi, ker so breme otrokom, nerojene pa, ker so breme staršem. S tem izbriše svojo preteklost in svojo prihodnost. Taka družba nima več ne preteklosti in ne prihodnosti. Zato sprejmimo prihodnost, ki se rojeva, z veseljem, ter se učimo iz izkušenj preteklosti, ki nam jih posredujejo starejši.

Dragi bratje in sestre!

Na današnji praznik gledamo cilj naše poti. V litanijah jo imenujemo »Vrata nebeška«, ker nas tam čaka, da se vrnemo domov.

Smo v jubilejnem svetem letu, ki želi v nas prebuditi zavest, da smo romarji. Razlika med turistom in romarjem je ravno v tem, da ima romar točno določen cilj. Danes gledamo Marijo in vidimo ta naš cilj. Vidimo, da je v raju skupaj s Kristusom – in to nas tolaži ter nam daje upanje na našem zemeljskem romanju.

Današnji praznik nas želi utrditi v veri, nas osvoboditi dvomov in strahov, s katerimi se srečujemo. Pomembno je, da se pustimo pritegniti resnični lepoti in sreči Marije, vzete v nebesa.

Naj nam pomaga Marija, v nebesa vzeta, gledati na vsak dan z zaupanjem in veseljem ter gledati na cilj, ki je naš pravi dom – kjer je Jezus, Božji Sin, in Ona, ki nas čaka kot ljubeča mati.

Amen.