Na praznik Matere usmiljenja je ob somaševanju rektorja bazilike p. Krizostoma Komarja slovesno sveto mašo daroval mariborski nadškof in metropolit mons. Alojzij Cvikl. Praznik, ki je globoko zasidran v duhovnem izročilu mesta, je znova potrdil, kako močno je to svetišče povezano z življenjem Mariborčanov.
V nagovoru je nadškof izpostavil, da je praznik Matere usmiljenja priložnost, ko se verniki še posebej zazrejo v milostno podobo Marije, ki že stoletja nagovarja srca ljudi. Preko te podobe – Matere usmiljenja, doživljamo, kako nas Marija vabi k sebi, da bi nas vodila k njemu, ki ga je rodila – k Božjemu Sinu, ki je utelešeno Božje usmiljenje.
Ob evangeljskem odlomku o Marijinem obisku pri sorodnici Elizabeti je nadškof spomnil na Marijino ponižnost in služenje. Kljub izjemnemu poslanstvu, da bo rodila Odrešenika, se Marija ne povzdiguje, ampak se poda na pot, da bi bila v pomoč Elizabeti. Prav v tem srečanju se razodeva moč Svetega Duha: Janez Krsnik v Elizabetinem telesu poskoči od radosti, Elizabeta pa slavi Marijo in njeno vero. Prav te besede pa še danes odzvanjajo v molitvi Zdravamarija.
Marijin odgovor – hvalnica Magnifikat – je, kot je poudaril nadškof, ena najlepših molitev Cerkve. V njej Marija slavi Boga za velika dela, ki jih je storil in jih bo še uresničil. Papež Benedikt XVI. je ta dogodek poimenoval kar »prva evharistična procesija v zgodovini«, saj Marija kot živi tabernakelj nosi v sebi Jezusa, živi kruh iz nebes.
Nadškof je vernike spodbudil, naj tudi sami postanejo »vrata«, po katerih lahko Božji Sin stopa v svet. Posebej je opozoril na pomen Božje besede, saj je bila ta nedelja tudi nedelja Božje besede z geslom: »Kajti prav blizu tebe je beseda.« Sveto pismo ni knjiga za posebne priložnosti, temveč Beseda, ki želi spremljati človeka v vsakdanjem življenju, mu dajati odgovore, spodbudo in moč za vero.
Ob koncu je nadškof poudaril, da nas Marija kot Mati usmiljenja vodi k svojemu Sinu, da nas potrjuje v veri in nas uči poslušnosti Božji besedi. Njena navzočnost na poti življenja je vir tolažbe in upanja, saj skupaj z nami hvali in slavi Boga.
Zgodovina bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru
Današnja cerkev s samostanom je bila zgrajena med leti 1892 in 1900 na mestu nekdanje kapucinske cerkve iz 17. stoletja, ki jo je dal zgraditi mariborski grof Khiesl. Zaradi vedno večjega števila romarjev je stara cerkev postala premajhna, od nje pa se je ohranila le grobnica.
Graditelj nove cerkve je bil frančiškan p. Kalist Heric, načrte je izdelal dunajski arhitekt Rihard Jordan, gradnjo pa je vodil mojster Jožef Schmalzhofer z Dunaja. Cerkev je grajena v psevdoromanskem slogu, dolga je 57,5 metra, široka 24 metrov in visoka 17,5 metra. Njeno pročelje krasita dva mogočna 58 metrov visoka zvonika s pozlačenima križema.
Zvonovi imajo posebno zgodovino: prvi so bili nameščeni leta 1895, a jih je vzela prva svetovna vojna. Leta 1924 so namestili nove zvonove, nato pa še največji zvon v takratni Jugoslaviji leta 1938. Tudi ti so postali plen druge svetovne vojne. Ob stoletnici prvih zvonov so v zvonik znova dvignili tri nove zvonove.
Cerkev ima tri bogato okrašene vhode, glavni portal krasi mozaik Marijinega oznanjenja, nad rozeto pa stoji podoba Matere usmiljenja z napisom, ki vernike vabi k zaupanju v Marijino priprošnjo.
Cerkev je 11. avgusta 1900 blagoslovil škof Mihael Napotnik, 7. novembra 1906 pa jo je papež Pij X. povzdignil v baziliko minor. Beseda bazilika izhaja iz grščine in pomeni »kraljeva hiša«. V Katoliški cerkvi označuje cerkev s posebnimi privilegiji in pomenom. Mariborska bazilika Matere Usmiljenja je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji in ostaja pomembno romarsko ter duhovno središče, kjer se vera, zgodovina in umetnost srečujejo v službi človeka in Boga.
Vir: Nadškofija Maribor
