V Nadškofiji Maribor so na praznik Svete družine sklenili jubilejno sveto leto 2025, posvečeno upanju. Slovesno bogoslužje v mariborski stolnici je vodil nadškof Alojzij Cvikl, ki je v nagovoru poudaril hvaležnost za milosti svetega leta — za romanja, prejete zakramente, poglobljeno molitev ter dela krščanske ljubezni.

Poudaril je, da je bilo sveto leto čas kesanja, sprave in notranje prenove, v katerem so se verniki znova utrdili v veri, upanju in ljubezni. Izrazil je posebno zahvalo spovednikom in misijonarjem usmiljenja, ki so pomagali vernikom izkusiti Božje usmiljenje in bližino.

Nadškof Cvikl je poudaril, da sklep svetega leta ne pomeni konca duhovne rasti — upanje je potrebno živeti naprej kot držo srca ter kot zavzeto hojo za Kristusom v vsakdanjem življenju.

Svetemu letu bo sledilo triletno pripravljalno obdobje na 800-letnico mariborske škofije, ki bo doživelo vrhunec leta 2028. Posebej bodo v ospredju pričevanje vere, odpuščanje ter nadaljnje služenje »misijonarjev upanja«. Verniki so bili povabljeni, naj ostanejo zvesti poti vere, sprave in skupne hoje v upanju.

Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.

Spoštovani g. apostolski nuncij v Republiki Sloveniji ekscelenca mons. Luigi Bianco, nadškof Marjan Turnšek, vladika Kiril administrator Zagrebško- ljubljanske metropolije, paroh srbske pravoslavne Cerkve v Mariboru Savo Kosojevič, dragi sobratje duhovniki, redovnice, redovniki, diakoni, bogoslovci, misijonarji upanja in vsi verniki!

Na današnji  praznik Svete družine zaključujemo redno sveto leto upanja 2025.

Tudi v Rimu se na ta praznik zapirajo sveta vrata v papeških bazilikah Marije Velike,  svetega Janeza v Lateranu in svetega Pavla zunaj obzidja.

Zadnja sveta vrata papeške bazilike svetega Petra v Vatikanu pa se bodo zaprla na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2026.

Sklep svetega leta pomeni za vso Cerkev hvaležnost za bogato duhovno izkušnjo ki smo jo bili v tem letu deležni, po prejetih zakramentih, romanjih, poglobljeni molitvi in delih krščanske ljubezni.

Tema svetega leta je bila: »Romarji upanja«. Beseda »romar« nas spomni na hojo, je vabilo, biti v gibanju. Gibanje je znamenje živosti in življenje dela rodovitno.

Papež Frančišek je želel pokazati in je poudarjal, da je življenje kristjana pot za Gospodom, ki pa potrebuje tudi močne trenutke, ki hranijo in krepijo upanje in dajejo človeku novo moč.

Takih trenutkov je bilo v svetem letu veliko. Mnoge župnije so romale v Rim, da so verniki mogli stopiti skozi sveta vrata.

Milostne darove svetoletnih odpustkov smo v tem letu lahko prejeli tudi v izbranih cerkvah naše nadškofije: Tu, v stolni cerkvi svetega Janeza Krstnika, v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru, v baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori, v Marijini romarski cerkvi na Homcu pri Slovenj Gradcu ter v vseh drugih Marijinih svetiščih, kot je to določila Apostolska penitenciarija.

Sveto leto je bilo za vse vernike tudi »čas kesanja«, ko smo se lahko zazrli vase in spoznali »zgrešene poti in odločitve«, po zakramentu sprave prejeli odpuščanje in svetoletni odpustek (Sporočila 9/2025, 181).

V izbranih svetoletnih cerkvah naše nadškofije so bili na razpolago spovedniki, tako škofijski kot redovni duhovniki, ob katerih ste verniki mogli od blizu doživeti in izkusiti »milo in sočutno obličje Boga Očeta« (Spes non confundit, tč. 23).

Spovedniki so v tem svetem letu 2025 z veliko srčnostjo odvezovali grehe in oproščali kazni spovedancem, ki so Očeta prosili usmiljenja (kan. 1357).

Vsem spovednikom, ki ste bili v svetem letu na razpolago za sv. spoved, duhovni pogovor ali duhovno vodstvo, se zahvaljujem za vaše služenje.

Hvala vam »misijonarji usmiljenja«, ki ste nadaljevali svoje poslanstvo, ki vam je bilo zaupamo v Izrednem svetem letu usmiljenja.

V povezanosti z vso vesoljno Cerkvijo naj bo danes, ob zaključku svetega leta naša iskrena zahvala Bogu za vse darove, ki smo jih prejeli po molitvi, po prejetih zakramentih, romanjih, in po delih usmiljenja, h katerim smo bili še prav posebej v tem času povabljeni.

Sveto leto je bil milostni čas, ko se je najprej utrjevala naša vera, ko smo se napolnjevali z novim upanjem, ko smo rastli v ljubezni.

Vse to smo prejeli, da bi obogateni z darovi svetega leta še bolj zaživeli kot Kristusovi učenci v današnjem svetu. Sedanji čas od nas zahteva, da se kar najbolj prilagodimo hitrim spremembam na vseh področjih, kar je mnogokrat za človeka naporno in obremenjujoče.

Kristusovi učenci smo, če smo mu blizu in smo z njim povezani v molitvi, v premišljevanju Božje besede; če v veri v njegovo navzočnost prejemamo zakramente, zakramentale in smo v molitvi z njim povezani.

Če smo v resnični povezanosti z Njim, se bomo zavzemali za resnico, pospeševali spravo, delali za pravičnost, spodbujali skrb za človekovo dostojanstvo in zavračali vse, kar to dostojanstvo zmanjšuje ali ga hoče izničiti.

S to slovesno sv. mašo zaključujemo sveto leto, a to ne pomeni, da se s tem zaključuje naša duhovna rast in naša skupna pot za Gospodom.

Narobe bi bilo, če bi se zdaj začel čas počitka, kajti upanje, s katerim smo se napolnjevali v tem svetem letu, bo hitro ugasnilo, če ga ne bomo živeli in če ne bomo drug drugega znova in znova spodbujali na pot vere in zaupanja.

Papež Leon nas vabi, naj ostanemo »romarji upanja, kajti brez upanja smo mrtvi, z upanjem stopamo na svetlo. Upanje je rodovitno, …  je Božja sila, ki sama po sebi rojeva in preustvarja, a ne mori, temveč daje rojstvo in prenavlja. To je resnična moč.« In papež Leon zaključi svojo misel: »Upanje pomeni rojstvo«.

Zato naredimo vse, da bo sveto leto še naprej odmevalo v našem življenju, da bomo s krepostjo upanja prinašali pristno veselje, posebej še tja, kjer veselje in optimizem ugašata.

Za našo nadškofijo se to sveto leto nadaljuje z obhajanjem jubileja 800-letnice Lavantinske, kasneje Mariborsko-Lavantinske škofije in danes Nadškofije in metropolije Maribor. Vrhunec tega praznovanja bo na Slomškovo nedeljo, 24. septembra 2028.

Do takrat se bo zvrstilo več dogodkov, katerih namen je utrditi v nas vero, upanje in ljubezen. Predvsem pa tudi prebuditi hvaležnost za Jezusovo oznanilo upanja in za dar vere.

V tem svetem letu so bili v nadškofiji na razpolago »misijonarji upanja«, ki so po naših občestvih pričevali in so nam s svojo besedo, še bolj pa s svojim življenjem in delovanjem približali evangeljsko oznanilo.

Gojiti krepost upanja, pomeni tudi pričevati. Pričevati, da se je v življenju ob Jezusu Kristusu marsikaj za nas spremenilo na bolje, da je postalo naše življenje zaradi Kristusa in njegovega veselega oznanila lepše in bolj polno. Hvala vam »misijonarji upanja« za to vaše pričevanje, da živite evangelij in da ste o tem pripravljeni tudi spregovoriti drugim.

Prosim in vabim vas, da tudi v obdobju po svetem letu, posebej še v obdobju obhajanja 800 letnice nadškofije še naprej ostanete na razpolago v tem plemenitem poslanstvu. Naj vaš zgled in vaše pričevanje vedno znova bogati naša krščanska občestva.

Med mnogimi pastoralnimi pobudami, ki se pripravljajo za to obdobje, želi biti v ospredju doživljanje  odpuščanja.

Brez resnice o sebi in brez izkušnje odpuščanja, ni novega začetka. Zato bodo po naših romarskih cerkvah misijonarjem usmiljenja pridruženi še jubilejni spovedniki, ki bodo imeli plemenito poslanstvo, da nam prinašajo mir srca in upanje.

V sklepnem jubilejnem letu 2028, ko bomo zaključili triletno praznovanje 800-letnice naše nadškofije, bom zaprosil Apostolsko penitenciarijo, da romarskim svetiščem in posebej izbranim cerkvam naše nadškofije podeli pravico podeljevanja odpustkov.

Cilj jubilejnega svetega leta je bil, da bi ponovno našli sebe in stopili v občestvo z Bogom.

Ta korak vere nas polni z upanjem, ki ga preizkušnje, težave, krize, s katerimi se srečujemo na naši poti, ne morejo zaustaviti, še manj uničiti.

Zaključek svetega leta naj bo zato iskrena zahvala za prehojeno pot in za duhovne spodbude, po katerih je rastla in raste naša vera.

Odhitimo danes na svoje domove in v svoje življenje z gorečo prošnjo, da krepost vere ostane v nas in med nami trdna in živa tudi po zaključku tega svetega leta.

Gospod nas ne zapušča. Pomembno je, da ga znamo slišati in da izkustvo vere živimo skupaj, da smo pripravljeni hoditi skupaj.

Papež Leon pravi: »Upati pomeni rojevati. Upati pomeni videti, kako ta svet postaja svet, v katerem Bog, ljudje in vsa bitja ponovno hodijo skupaj v novem Jeruzalemu.«

Sveto leto zaključujemo na praznik sv. Družine.

V mašni prošnji današnjega praznika molimo, da: »nam Bog v Sveti družini daje čudovite zglede lepega življenja!«

Prosimo danes za vse družine, da bi živele v ljubezni, slogi in medsebojnem spoštovanju, da bi znale skrbno vzgajati in varovati svoj največji zaklad, to je otroke, na katere danes še posebej kličemo Božji blagoslov!

Prosimo Gospoda, naj ostane za vedno z nami, naj ne dopusti, da bi se čutili kdaj osamljene, izgubljene, ali brez pravega življenjskega cilja! Amen.