V soboto, 15. februarja 2025, je na Ulici sprave 5 v neposredni bližini bazilike svetega Petra potekalo odprtje razstavnega prostora, kjer bodo v jubilejnem letu na ogled projekti mednarodnih umetnikov na temo upanja. Prva razstava je nastala v sodelovanju med Dikasterijem za kulturo in vzgojo ter rimskim zaporom Regina Coeli: kitajski umetnik Yan Pei-Ming je naslikal portrete nekaterih zapornikov in zaposlenih.
Kot je povedal umetnik, ki se je rodil v Šanghaju in študiral v Franciji, kjer še danes živi in dela, ga zanima »prag med notri in zunaj«; da bi s pomočjo umetnosti povrnil občutek skupnosti. Pretekli petek, dan pred odprtjem razstave, je obiskal zapor Regina Coeli, kjer se je srečal z osebami, ki jih je v preteklih mesecih spoznal samo prek fotografij, na podlagi katerih je izdelal portrete. Med njimi so bili zaporniki, direktorica zapora Claudia Clementi z nekaterimi sodelavci, kaplan, zdravnik, nekaj prostovoljcev in paznikov.
Umetnost, ki zapornikom vrača dostojanstvo
Uvodnemu pozdravu direktorice je sledil nagovor kuratorke projekta Cristiane Perrella, umetnik pa se je pošalil, da je prišel preverit, če so »dobro delali«. Pei-Ming, ki je že večkrat sodeloval na mednarodnih razstavah, med drugim tudi na dveh Beneških bienalih, je dejal, da upodabljanje portretov zapornikov zanj ni povsem nova izkušnja: leta 1997 je preživel teden dni v enem izmed francoskih ženskih zaporov ter naslikal različne vidike njihovega vsakdanjega življenja. Za tokratno razstavo v jubilejnem letu pa ni imel neposrednega stika z zaporniki, ampak je delal na daljavo. Kot je povedala kuratorka, je umetnik božične praznike preživel v Šanghaju, kjer je vsak dan slikal po 15 ur: kljub temu, da so mu naročili 12 slik, jih je na koncu pripravil kar 27. Portreti so naslikani v akvarelni tehniki z zelo dolgimi čopiči, na kartonu, položenem na tla, brez pripravljalne risbe. Na ta način so bili rekonstruirani obrazi skupnosti, »da bi ji povrnili dostojanstvo«, je dodala kustosinja. Portret je namreč Pei-Mingova posebnost, s pomočjo katere preučuje človeka v njegovem globokem in protislovnem bistvu. Na predstavitvi je prav tako poudaril, da pravzaprav vse umetniško delo temelji na portretiranju, tudi kadar se ne zdi tako.
Zapornik: »Če izgubiš upanje, izgubiš voljo do življenja«
»Umetnost je trajna, večna, medtem ko je človeško življenje v primerjavi z njo kratko,« je za vatikanske medije izpostavil slikar ter spomnil na vrednost umetnosti, ki se upira času, a bi se rada uprla tudi uničevanju sveta, ki ga človek povzroča z vojno.
Eden izmed zapornikov je dejal, da je bil zelo ganjen, ko je videl svoj portret: do sedaj tega ni nikoli doživel, niti si ni predstavljal, izkušnjo je opisal kot zelo lepo. V zaporu je preživel sedem let in bo kmalu odslužil svojo kazen. »Vedno je potrebno upati na nekaj boljšega; če človek izgubi upanje, izgubi tudi voljo do življenja. Upamo na boljšo prihodnost,« je prepričan.
Kaplan: upanje je diskretna bližina
Zaporniški kaplan don Vittorio Trani pa je za Vatican News spregovoril o skupnosti, ki »se oblikuje kot eno telo«. Po njegovih besedah obstaja »globoka harmonija, kar je zelo lepo«, hkrati pa pojasni, kako skuša zapornikom približati izrednost tega jubilejnega dogodka: »Ti trenutki, ki jih doživljamo tako intenzivno, pomagajo videti podobo zapora, ki se običajno ne pojavlja, a obstaja. Pogled državljana in kristjana na zapor bi moral biti takšen, da bi zaporniku povrnil dostojanstvo, ne glede na storjeni zločin. V vseh zapornikih je želja po upanju; tu se je treba boriti proti nezaupanju, da bi lahko pogledali onkraj rešetk. Upanje, ki jo tvorita človeška bližina in toplina,« je poudaril kaplan. Ob tem pa je dodal, da je potrebna diskretnost: gre za to, »da ti ljudje začutijo številne izraze tega, čemur pravimo ljubezen. Gre za niz izrazov solidarnosti, vrednotenja, spoštovanja, ne da bi zapšornike s tem obremenjevali. Čutiti morajo, da jih imaš rad in da jim želiš na nek način pomagati, vendar pa je potrebno pustiti, da so oni tisti, ki postopoma želijo narediti korake«.
Projekcija portretov tudi na pročelju zapora
V soboto ob 18. uri je bilo tako pročelje zapora Regina Coeli kot stavbe na Ulici sprave 5 osvetljeno s projekcijo Pey-Mingovih posameznih portretov. Dikasterij za kulturo in vzgojo na ta način nadaljuje z uresničevanjem papeževe želje, da bi sodobno umetnost prinašali v zapore. Pomenljiv projekt je bil izveden na zadnjem Beneškem bienalu, ko je bil paviljon Svetega sedeža postavljen v ženski zapor na otoku Giudecca. V pripravi na odprtje svetih vrat v rimskem zaporu Rebbibia pa je Marinella Senatore skupaj z zaporniki ustvarila umetniško delo.
