Besede včasih zdravijo, včasih bolijo, spet drugič pa »v potrtih prsih up budijo«. Ob slovenskem kulturnem prazniku smo tudi v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani pripravili kulturni program, ki je potekal v petek, 6. februarja. Peli smo, brali, poslušali in gledali, dogodek pa je popestrila živa glasba, za katero so poskrbeli prostovoljci. Prostor je bil poln brezdomcev, ki se kulturnega dne vsako leto radi udeležijo in z zanimanjem spremljajo program.

Priprave na praznovanje so se začele že nekaj tednov prej z literarnimi in likovnimi delavnicami, kjer smo razvijali misel, iskali prave besede in brusili ideje. Letos smo se lotili precej zahtevne teme, ki se dotika vseh: samote, osamljenosti in skupnosti. Kako je mogoče, da se lahko počutimo sami tudi takrat, ko smo obkroženi z ljudmi? Kaj nas povezuje? In kako lahko skupnost kljub vsem napetostim in razlikam v nas prebuja občutek topline in pripadnosti?
Na likovnih delavnicah so nastajale podobe živali in dreves – bitij, ki v naravi znajo stati sama, a tudi sobivati v skupnosti. Na literarnih delavnicah pa so brezdomci izlili na papir svoja razmišljanja. Sodelovali so tudi prostovoljci. Vsa dela smo razstavili, tako da se je dnevni center spremenil v pravo galerijo.
V programu so udeleženci prebirali lastne pesmi in zgodbe, v katerih so se prepletali občutki praznine, strahu pred ljudmi ter močnega hrepenenja po tem, da bi nekomu pripadali. Govorili so o samoti kot zavetju ali bremenu ter o skupnosti, ki je lahko tveganje za razočaranje, a tudi vir topline. Razmišljanje se je iz vprašanja »sam ali skupaj« postopno premaknilo k spoznanju, da skupnost ni nekaj danega, temveč nekaj, kar se gradi počasi, z napakami, prilagajanjem in sodelovanjem. Prav v tem procesu pa se rojeva občutek pripadnosti.

O tem je v svoji pesmi razmišljal tudi Drago:

Sem bolj samotarski tip, 

že leta navajen samote.

 Z drugimi nikdar nisem znal bit, a opažam, da tudi tega se da naučit. 

(In to hitro. Jaz se vsega hitro naučim). 

In zdaj postal sem del tega tropa. 

Eden tuli, en renči,

 a smo vseeno skupaj vsi.

V prijetnem in kulturnem vzdušju smo zaključili večer, ki ga je podkrepila dobra večerja.

Lepo vabljeni v dnevni center na ogled razstave, ki spodbuja razmišljanje o tem, kako lahko v družbi, katere del smo, nihče ne ostane povsem sam.

Janja Završnik, Društvo prostovoljcev VZD