V soboto, 20. septembra 2025, sta v Castelgandolfu, na srečanju sekcije za varovanje stvarstva pri Svetu evropskih škofovskih konferenc (CCEE), potekali dve predavanji, ki sta osvetlili pomen okrožnice Laudato si’ papeža Frančiška in njeno povezavo s krščansko duhovnostjo. Carmody Grey in Geiger sta v svojih razmišljanjih poudarila, da Laudato si’ ni toliko ekološka, kolikor predvsem družbena in teološka pobuda, ki poziva k celostnemu spreobrnjenju in prenovi odnosov med Bogom, človekom in stvarstvom.
Carmody Grey: Laudato si’ – korenine in perspektive
Carmody Grey, profesorica na Univerzi Radboud na Nizozemskem, je v svojem predavanju poudarila, da je Laudato si’ močna tema papeža Frančiška, ki nas poziva, naj prisluhnemo stvarstvu in se vprašamo: »Kje smo?« Zdi se, da se del Cerkve ne želi poglabljati v sporočilo te enciklike. Vendar pa Laudato si’ presega zgolj ekološke teme in se osredotoča na družbena in medčloveška vprašanja. Kliče k spreobrnjenju vodilnih, k spremembi struktur ter k spremembi načina delovanja.
Grey je tudi poudarila, da ekološko spreobrnjenje ni le etično, ampak predvsem teološko vprašanje. »Stvarstvo in odrešenje nista ločena,« je dejala, »saj je Kristus logos, najgloblji princip stvarstva.« Ekološko spreobrnjenje pomeni razumevanje človekove poklicanosti in prenovo odnosov, saj je vse to med seboj povezano. Odgovorni smo ne le do že rojenih, temveč tudi do še nerojenih rodov. Ob temi odgovornosti je navedla misel sv. Matere Terezije: »Končno gre vedno za nekaj med teboj in Bogom – ne med teboj in 'njimi'.«
Predavateljica je še opozorila, da se Cerkev prepogosto ukvarja z razdvajajočimi temami, namesto da bi iskala tisto, kar združuje. Poudarila je tudi povezavo s sinodalnostjo, saj konflikt s stvarstvom nesorazmerno prizadeva ženske, ki rojevajo otroke in ki se borijo za priznanje svojega dostojanstva. Laudato si’ tako ni zgolj okoljska enciklika, temveč klic k družbeni pravičnosti in teološkemu premisleku.
P. Stefan Geiger OSB: Laudato si’ in krščanska duhovnost
Profesor Geiger je v svojem predavanju razmišljal o krščanski duhovnosti v luči Laudato si’. Duhovnost je opredelil kot konkreten način življenja, ki se izraža v odnosu človeka, ustvarjenega v stvarstvu in za stvarstvo, odnos z Bogom, bližnjim in zemljo. »Duhovnost je resničnost, ki jo živimo v Duhu, celostno življenje v Kristusu, izraženo v določeni kulturi,« je poudaril.
Osredotočil se je na liturgijo kot kraj srečanja z Bogom in prostor svobode. Razložil je mašo za stvarstvo, pri čemer je izpostavil glavno mašno prošnjo, ki izhaja iz 1. Mojzesove knjige in Psalma 8: vsi smo poklicani, da z ljubeznijo skrbimo za dela Božjih rok. Molitev nad darovi poudarja, da zakramentalni simboli, razen vode, zahtevajo človekovo delo in sodelovanje, kar odraža Božji klic, naj človek »dela in pazi na vrt« (1 Mz 2,4b-25). Hkrati je greh porušil prvotno harmonijo, saj kača seje dvom v Božji načrt (1 Mz 3,1.4-5).
Geiger je nato poudaril, da je liturgija prostor Božje navzočnosti, kjer človek, »okronan s slavo in častjo« (Ps 8), slavi Boga. Laudato si’ (št. 66) povzema tri temeljne odnose – z Bogom, bližnjim in zemljo –, ki jih greh razdira, zato je potrebna sprava. Duhovnost je po predavateljevem mnenju konkretna: priznavamo, da smo iz zemlje, a hkrati obdarjeni z Božjo slavo. Ekološko spreobrnjenje je potemtakem vstop v duhovni način življenja, ki obuja podobo Očeta kot edinega stvarnika in gospodarja sveta.
Klic k celostni duhovnosti
Oba predavatelja sta poudarila, da Laudato si’ presega okoljska vprašanja in nas vabi k celostnemu spreobrnjenju. Carmody Grey je izpostavila teološke in družbene razsežnosti enciklike, medtem ko je Geiger poudaril duhovno in liturgično povezanost s stvarstvom. Skupna sporočila so jasna: Cerkev mora preseči razdore in se osredotočiti na povezovanje, liturgija je prostor sprave, ekološko spreobrnjenje pa je klic k prenovi odnosov z Bogom, bližnjim in zemljo. Ekološka duhovnost je konkreten način življenja, ki nas vodi k priznavanju Božje navzočnosti v vsem stvarstvu in k odgovornosti za njegovo varovanje.
