V soboto, 7. junija 2025, je od 20. do 21. ure na Trgu sv. Petra potekalo binkoštno bdenje, ki ga je vodil papež Leon XIV. Udeležilo se ga je 70 tisoč romarjev iz okoli 110 držav, ki so v teh dneh prišli v Rim ob jubileju gibanj, združenj in novih skupnosti.
Od 16. ure dalje je pred vatikansko baziliko potekal glasbeni program s pričevanji. Ob 18. uri se je začelo t.i. »predbdenje«: v ospredju so bila pričevanja, ki so se izmenjevala z glasbo in s tremi kratkimi videoposnetki o zgodovini gibanj.
Binkoštno bdenje z gibanji, združenji in novimi skupnostmi
Homilija svetega očeta
Sobota, 7. junij 2025
Predrage sestre in bratje! Duh Stvarnik, ki smo ga priklicali v pesmi – Veni creator Spiritus – je Duh, ki se je spustil nad Jezusa, tihega protagonista njegovega poslanstva: »Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18). S prošnjo, naj obišče naše misli, pomnoži naše jezike, vžge naše čute, vlije ljubezen, okrepi naša telesa, nam da mir, smo se odprli Božjemu kraljestvu. To je spreobrnjenje po evangeliju: obračanje h Kraljestvu, ki je zdaj blizu.
V Jezusu vidimo in od Jezusa slišimo, da se vse preoblikuje, ker Bog kraljuje, ker je Bog blizu. Na ta predvečer binkošti smo globoko vpeti v bližino Boga, v njegovega Duha, ki združuje naše zgodovine z Jezusovo. Vpleteni smo, torej v novosti, ki jih Bog dela, da bi se uresničila njegova volja do življenja in prevladala nad voljo do smrti.
»Mazilil me je, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19). Tukaj začutimo vonj po krizmi, s katero so bila zaznamovana tudi naša čela. Krst in birma sta nas, dragi bratje in sestre, združila z Jezusovim preobražajočim poslanstvom, z Božjim kraljestvom. Kakor nam ljubezen naredi vonj ljubljene osebe domač, tako ta večer prepoznavamo drug v drugem Kristusov vonj. To je skrivnost, ki nas preseneča in daje misliti. Na binkošti je Marijo, apostole in učence, ki so bili z njimi, prevzel Duh edinosti, ki je njihovo različnost za vedno ukoreninil v edinem Gospodu Jezusu Kristusu. Ne mnogo poslanstev, ampak edino poslanstvo. Ne vase zagledani in prepirljivi, ampak obrnjeni navzven in žareči. Ta Trg svetega Petra, ki je kot odprt in gostoljuben objem, veličastno izraža občestvo Cerkve, ki ga doživlja vsak izmed vas v različnih izkušnjah združenj in skupnostni, od katerih mnoge predstavljajo sadove drugega vatikanskega koncila.
Na večer moje izvolitve, ko sem ganjeno gledal na tukaj zbrano Božje ljudstvo, sem se spomnil besede »sinodalnost«, ki posrečeno izraža način, kako Duh oblikuje Cerkev. V tej besedi odmeva sin – z– ki sestavlja skrivnost življenja Boga. Bog ni samota. Bog je »z« v sebi – Oče, Sin in Sveti Duh – in je Bog z nami. Obenem nas sinodalnost spominja na cesto – odós – kajti kjer je Duh, je gibanje, tam je pot. Ljudje smo na poti. To zavedanje nas ne oddaljuje, ampak nas potaplja v človeštvo, kot kvas v testo, zaradi katerega se vse kvasi. Leto Gospodove milosti, katerega izraz je jubilej, vsebuje to vrenje. V svetu, ki je razklan in brez miru, nas Sveti Duh uči hoditi skupaj. Zemlja bo počivala, pravica se bo uveljavljala, revni se bodo veselili, mir se bo vrnil, če se ne bomo več premikali kot plenilci, ampak kot romarji. Ne bomo več vsak zase, ampak bomo usklajevali svoje korake s koraki drugih. Ne bomo več požrešno použivali svet, ampak ga negovali in varovali, kot nas uči okrožnica Laudato si’.
Preljubi, Bog je ustvaril svet, da smo lahko skupaj. »Sinodalnost« je cerkveno ime za to zavest. To je pot, ki od vsakega človeka zahteva, da prepozna svoj dolg in svoj zaklad, se počuti del celote, zunaj katere vse usahne, tudi najbolj izvirna karizma. Vidite: vse stvarstvo obstaja samo v načinu biti skupaj, kar je včasih nevarno, a vendarle biti skupaj (glej Laudato si’, 16; 117). In to, kar imenujemo »zgodovina«, se oblikuje le v načinu združevanja, skupnega življenja, pogosto polnega nesoglasij, a vendarle skupnega življenja. Nasprotje je smrtonosno, a žal je pred našimi očmi, vsak dan. Naj bodo torej vaše skupine in skupnosti telovadnice bratstva in sodelovanja, ne samo kot kraji srečevanja, ampak kot kraji duhovnosti. Jezusov Duh spreminja svet, ker spreminja srca. Pravzaprav navdihuje tisto kontemplativno razsežnost življenja, ki zavrača samopotrditev, godrnjanje, duh prepirljivosti, prevlado nad vestjo in viri. Gospod je Duh in kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (prim. 2 Kor 3,17). Pristna duhovnost nas torej zavezuje k celovitemu človekovemu razvoju, udejanjanju Jezusove besede med nami. Kjer se to zgodi, je veselje. Veselje in upanje.
Evangelizacija, dragi bratje in sestre, ni človeško osvajanje sveta, ampak neskončna milost, ki se širi iz življenj, ki jih je spremenilo Božje kraljestvo. To je pot blagrov, pot, po kateri hodimo skupaj, vpeti med »že« in »še ne«, lačni in žejni pravičnosti, ubogi v duhu, usmiljeni, krotki, čistega srca, miroljubni. Da bi sledili Jezusu na tej poti, ki jo je On izbral, ne potrebujemo močnih zagovornikov, posvetnih kompromisov, čustvenih strategij. Evangelizacija je Božje delo in če gre včasih skozi naše osebe, je to zaradi vezi, ki to omogočajo. Zato bodite globoko povezani z vsako delno Cerkvijo in župnijsko skupnostjo, kjer hranite in razdajate svoje karizme. Ob vaših škofih in v sinergiji z vsemi ostalimi udi Kristusovega telesa bomo torej delovali v usklajeni harmoniji. Izzivi, s katerimi se sooča človeštvo, bodo manj zastrašujoči, prihodnost bo manj temna, razločevanje manj težavno. Če bomo skupaj ubogali Svetega Duha!
Naj posreduje za nas Marija, Kraljica apostolov in Mati Cerkve.