V sredo, 25. junija 2025, je potekal jubilej škofov. Najprej so opravili romanje medtem ko je na Trgu sv. Petra potekala splošna avdienca in šli skozi sveta vrata. Zatem je bila pri oltarju katedre v baziliki sv. Petra sveta maša, ki jo je daroval kardinal Marc Ouellet, upokojeni prefekt Dikasterija za škofe. Po sveti maši je sledila prav tako pri oltarju katedre meditacija papeža Leona XIV., ki jo je začel z pozdravom: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami!«
Govor svetega očeta škofom ob njihovem jubileju
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami!«
Dragi sobratje, dober dan in dobrodošli!
Cenim in občudujem vašo zavzetost, da ste kot romarji prišli v Rim, saj dobro vem, kako nujne so zahteve službe. A vsak izmed vas je tako kot jaz, še preden je pastir, ovca Gospodove črede! In tako smo tudi mi, mi celo kot prvi povabljeni, da gremo skozi sveta vrata, simbol Kristusa Zveličarja. Da bi vodili Cerkev, ki je zaupana naši skrbi, moramo pustiti, da nas globoko prenovi On, Dobri pastir, da nas bo popolnoma priličil svojemu srcu in svoji skrivnosti ljubezni.
»Spes non confundit«, upanje ne razočara (Rim 5,5). Kolikokrat je papež Frančišek ponovil te besede sv. Pavla! Postale so njegov moto, tako da jih je izbral za začetek bule ob napovedi tega jubilejnega leta.
Mi škofje smo prvi dediči te preroške zapuščine in jo moramo varovati ter posredovati Božjemu ljudstvu z besedo in pričevanjem. Včasih oznanjati, da upanje ne razočara, pomeni iti proti toku, celo proti očitnosti bolečih razmer, ki se zdijo brezizhodne. A ravno v teh trenutkih se lahko bolje vidi, kako naša vera in naše upanje ne prihajata od nas, ampak od Boga. In tedaj, če smo zares blizu, če smo solidarni s tistim, ki trpi, lahko Sveti Duh v srcih poživi plamen, ki je že skoraj ugasnil (prim. Bula Spes non confundit, 3).
Predragi, pastir je priča upanja z zgledom življenja, trdno zasidranega v Bogu in popolnoma podarjenega v služenje Cerkvi. To se zgodi v tolikšni meri, kolikor je poistoveten s Kristusom v svojem osebnem življenju in v svojem apostolskem služenju. Takrat Gospodov Duh daje obliko njegovemu načinu mišljenja, njegovim čustvom, njegovemu obnašanju. Skupaj premislimo o nekaterih potezah, ki so značilne za to pričevanje.
Najprej je škof vidno počelo edinosti v delni Cerkvi, ki mu je zaupana. Njegova naloga je, da skrbi za to, da se izgrajuje v občestvu med vsemi njenimi člani in z vesoljno Cerkvijo, pri čemer ceni prispevek različnih darov in služb za skupno rast in za širjenje evangelija. V tej službi kot v vsem svojem poslanstvu se škof lahko zanese na posebno Božjo milost, ki mu je bila podeljena ob škofovskem posvečenju: podpira ga kot učitelja vere, kot posvečevalca in kot duhovnega vodnika; spodbuja njegovo zavzetost za Božje kraljestvo, za večno zveličanje ljudi, za preobražanje zgodovine z močjo Evangelija.
Drugi vidik, ki bi ga rad obravnaval še vedno izhajajoč iz Kristusa kot oblike pastirjevega življenja, bi opredelil takole: Škof kot mož teološkega življenja. Kar je enakovredno besedi: mož, ki je popolnoma poslušen delovanju Svetega Duha, ki vzbuja v njem vero, upanje in ljubezen, ki jih kot ognjen plamen hrani v različnih bivanjskih položajih.
Škof je mož vere. Tukaj mi prihaja na misel čudovit odlomek Pisma Hebrejcem (prim. pogl. 11), kjer avtor začne z Abelom in sestavi dolg seznam »prič« vere; posebej mislim na Mojzesa, ki je, ko ga je Bog poklical, naj vodi ljudstvo v obljubljeno deželo, »vztrajal, - pravi besedilo - kakor bi gledal Nevidnega« (Heb 11,27). Kako lep je ta portret moža vere: nekoga, ki po Božji milosti vidi onstran, vidi cilj in ostane vztrajen v preizkušnji. Pomislimo, kolikokrat je Mojzes posredoval za ljudstvo pred Božjim obličjem. Škof v svoji Cerkvi je posrednik, ker Duh v njegovem srcu plamen vere ohranja živ.
V isti perspektivi je škof mož upanja, ker »je vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo« (Heb 11,1). Zlasti ko pot ljudstva postane bolj naporna, po teološki kreposti pomaga, da ne obupuje: ne z besedami, ampak z bližino. Ko družine nosijo čezmerna bremena in jih javne ustanove ne podpirajo ustrezno; ko so mladi razočarani in se jim gnusijo varljiva sporočila; ko se ostareli in ljudje s hudo invalidnostjo čutijo zapuščene, jim je škof blizu in jim ne daje receptov, ampak izkustvo skupnosti, ko skušajo preprosto in s podelitvijo živeti evangelij.
In tako se v njem kot možu pastoralne ljubezni združujeta njegova vera in njegovo upanje. Vse škofovo življenje, vsa njegova služba, ki je tako spreminjajoča in raznovrstna, najde svojo enotnost v tem, kar sv. Avguštin imenuje amoris officium. Tu se njegovo teološko bivanje izrazi in razodeva v najvišji meri. V pridiganju, v obiskih skupnosti, v poslušanju duhovnikov in diakonov, v upravnih odločitvah vse spodbuja in podpira ljubezen Jezusa Kristusa Pastirja. Po njegovi milosti, ki jo vsak dan zajema v evharistiji in v molitvi, škof daje zgled bratske ljubezni v odnosu do svojega koadjutorja ali pomožnega škofa, zaslužnega škofa in škofov sosednjih škofij, do svojih najtesnejših sodelavcev, kakor tudi do duhovnikov v težavah ali bolnih duhovnikov. Njegovo srce je odprto in sprejemajoče, prav takšna pa je tudi njegova hiša.
Dragi bratje, to je teološko jedro življenja pastirja. Okoli njega in seveda še vedno poživljene od istega Duha bi rad postavil druge nepogrešljive kreposti: pastoralno modrost, uboštvo, popolno zdržnost v celibatu in človeške kreposti.
Pastoralna modrost je praktična modrost, ki vodi škofa pri njegovih odločitvah, pri vodenju, v odnosih z verniki in z njihovimi združenji. Jasno znamenje modrosti je vodenje dialoga kot načina in metode v odnosih in tudi v predsedovanju v organih soudeležbe, torej pri upravljanju sinodalnosti v delnih Cerkvah. Pod tem vidikom nam je papež Frančišek pomagal narediti velik korak naprej, ko s pedagoško modrostjo vztraja na sinodalnosti kot razsežnosti življenja Cerkve. Pastoralna modrost omogoča škofu tudi pri vodenju škofijske skupnosti tako s ovrednotenjem njenih izročil kakor tudi s spodbujanjem novih poti in novih pobud.
Da bi pričeval za Gospoda Jezusa, pastir živi evangeljsko uboštvo. Živi preprosto, trezno in velikodušno, dostojanstveno in istočasno ustrezno pogojem večjega dela njegovega ljudstva. Revni ljudje morajo v njem najti očeta in brata, ne pa se počutiti nelagodno ob srečanju z njim ali ko vstopijo v njegovo bivališče. Osebno je nenavezan na bogastvo in ne podlega dajanju prednosti na podlagi njega ali drugih oblik moči. Škof ne sme pozabljati, da je bil kot Jezus maziljen s Svetim Duhom in poslan, da prinaša veselo oznanilo ubogim (prim. Lk 4,18).
Skupaj z dejanskim uboštvom škof živi tudi tisto obliko uboštva, ki je celibat in devištvo zaradi nebeškega kraljestva (prim. Mt 19,12). Ne gre samo zato, da je neporočen, ampak da živi čistost srca in vedenja in tako živi hojo za Kristusom in vsem daje resnično podobo Cerkve, svete in čiste tako v udih kot v Glavi. Moral bo biti trden in določen v soočanju s situacijami, ki lahko povzročijo pohujšanje, in z vsakim primerom zlorabe, zlasti v odnosu do mladoletnih, pri čemer se bo držal veljavnih določb.
Končno je pastir poklican, da goji tiste človeške kreposti, ki so jih tudi koncilski očetje hoteli omeniti v Odloku Presbyterorum Ordinis (št. 3) in ki so tem bolj v veliko pomoč škofu v njegovi službi in njegovih odnosih. Omenimo lahko zvestobo, iskrenost, velikodušnost, odprtost razuma in srca, sposobnost veselja z veselimi in trpljenja s trpečimi; in prav tako tudi samoobvladanje, obzirnost, potrpežljivost, diskretnost, velika nagnjenost k poslušanju in k dialogu, pripravljenost na služenje. Tudi te kreposti, s katerimi je vsak izmed nas bolj ali manj obdarjen po naravi, lahko in moramo negovati v skladu z Jezusom Kristusom, z milostjo Svetega Duha.
Predragi, priprošnja Device Marije ter svetih Petra in Pavla naj vam in vašim skupnostim izprosi milosti, ki jih najbolj potrebujete. Zlasti naj vam pomagajo, da boste možje občestva, da boste vedno spodbujali edinost med škofijskimi duhovniki, in da bo lahko vsak duhovnik brez izjeme doživljal škofovo očetovstvo, bratstvo in prijateljstvo. Ta duh občestva opogumlja duhovnike v njihovem pastoralnem prizadevanju in delni Cerkvi daje rast edinosti.
Zahvaljujem se vam za spomin v molitvi! Tudi sam molim za vas in vas iz srca blagoslavljam.
---
Izpoved vere
Dragi bratje v škofovstvu, zame je vzrok za veselje, da sem tukaj z vami ob vašem jubileju. Prihajate iz različnih cerkva sveta in razodevate vesoljni obraz Cerkve. Znamenje izpovedi vere, ki ga živite vsako nedeljo s svojimi škofijskimi skupnostmi, danes postaja še posebej slovesna gesta na mestu, kjer je Peter pričeval za Kristusa. In skupaj z mano, njegovim naslednikom, obnovite svojo zvestobo Knezu pastirjev. Ko se bo pojavil, si boste lahko zaslužili neminljiv venec slave.
[Veroizpoved in molitev]
[Blagoslov]
