V torek, 16. septembra 2025, je na Katoliškem inštitutu v Ljubljani potekal mednarodni znanstveni posvet o življenju in dediščini slovenskega škofa Antona Mahniča, ki je deloval in umrl na Hrvaškem. Simpozij je dodal številne nove kamenčke v mozaično upodobitev moža, ki tudi več kot 100 let po smrti buri (ločene) duhove slovenskega nacionalnega spomina.
Leta 2020 je minilo sto let od smrti goriškega duhovnika, profesorja, pesnika, pisatelja, kritika, urednika, vzgojitelja, škofa na Krku in svetniškega kandidata dr. Antona Mahniča, te dni (14. septembra) pa smo se spominjali tudi 175. obletnice njegovega rojstva v vasi Kobdilj (župnija Štanjel na Krasu).
Že ob okrogli obletnici Mahničeve smrti so vzniknile pobude za celovitejšo simpozijsko osvetlitev njegove osebnosti in časa, v katerem je deloval v številnih in različnih vlogah. Razmere kovidne epidemije so te namere takrat sicer preprečile, a vztrajnost ljudi, kot je Vili Kovačič, ki si sistematično prizadeva za oživljanje spomina na velikane narodove preteklosti, zaradi tega ni usahnila. Njegovo pobudo za čim bolj celovito osvetlitev Mahniča je sprejel zgodovinar dr. Stane Granda in stekle so priprave za posvet, pri katerem je organizacijske niti povezal Študijski center za narodno spravo; 16. septembra je tako Katoliški inštitut v prostorih svoje Fakultete za pravo in ekonomijo gostil posvet z naslovom Anton Mahnič (1850–1920): življenje in dediščina.
Na Mahničevem grobu v krški stolnici se že vse od prenosa njegovih posmrtnih ostankov pojavljajo zahvalni zapisi in pričevanja o uslišanih prošnjah ter številni molivci.
Večplastni osvetliti tega spomina je bil torej namenjen posvet v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo.
Pozdravne besede udeležencem je na začetku namenil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. »Mahnič je bil človek mnogih talentov in vlog,« je dejal. Njegova življenjska pot je bila prežeta z gorečo zvestobo resnici in neomajno predanostjo načelom. Škof Šuštar je ob tem navedel Mahničeve lastne besede: »Pot načela je ozka in težavna, a hkrati častna in zmagovita.« Prav to načelo je po škofovih besedah usmerjalo Mahničevo delo od vnetega profesorja in urednika do škofa na Krku, ki je znal povezovati Slovence in Hrvate na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. V vseh svojih vlogah je ostal zvest svojim idealom do zadnjega diha.
Ravno zaradi te nepopustljive drže je bila, kot je dejal škof Šuštar, Mahničeva vloga pogosto kontroverzna: »Mahnič je s svojimi stališči razdvajal, saj je posegal v samo jedro kulturnih in idejnih boje svojega časa. In ti kulturni boji – čeprav v novih oblikah – ostajajo živi še danes, sto let po njegovi smrti.« Tudi zato je potrebno, da na Mahniča »pogledamo onkraj delitev – neobremenjeno, s potrebno zgodovinsko distanco, da bodo naše razprave prispevale k globljemu in uravnoteženemu razumevanju njegovega mesta v zgodovini ter njegove dediščine v sedanjosti,« kot je v sklepu svojega nagovora dejal škof Šuštar.
V panelu o zgodovinskem okviru, v katerem je deloval Mahnič, so nastopili dr. Matic Batič (Mahnič in ultramontanistično katolištvo 19. stoletja), dr Ivo Kerže (Mahnič in neotomizem) ter dr. Irena Selišnik (Mahnič in katoliški pogled na žensko vprašanje na prelomu iz 19. v 20. stoletje).
V drugem panelu, ki je predstavil Mahničeve poglede na izbrane družbeno-politične probleme, so nastopili dr. Aleš Maver (V senci jožefinskih demonov: Anton Mahnič o razmerju med Cerkvijo in državo), dr. Renato Podbersič (Mahnič in antisemitizem), dr. Vinko Škafar (Mahničev in Jegličev odnos do glagolice in vpliv pri imenovanju škofov goriške metropolije), prebrano pa je bilo tudi predavanje odsotnega dr. Vincenca Rajšpa.
V tretjem panelu je poleg že omenjenih dr. Granda, prof. Simčiča in postulatorja dr. Ilijića nastopil še dr. Jožko Pirc (Presežnost in omejenost Mahničeve vizije človeka in družbe).
Povzeto po spletni strani www.druzina.si.
