Pri polnočni sveti maši na božič, 25. decembra 2025, v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu je škof Andrej Saje poudaril, da božič ni le lep spomin ali praznični običaj, temveč resnični vstop Boga v človeško zgodovino in v konkretno življenjsko resničnost človeka. Božična skrivnost po njegovih besedah razodeva, da Bog vstopa v človeško krhkost, v teme negotovosti in preizkušenj ter prinaša luč upanja.

V nagovoru je spomnil na evangeljsko oznanilo miru in ga povezal z odgovornostjo za nenasilje, dialog in spoštovanje v družbi, družinah in javnem prostoru. Posebej je poudaril spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, podporo družinam, mladim in ranljivim ter pomen solidarnosti z bolniki, osamljenimi, revnimi in vsemi, ki služijo skupnosti tudi v prazničnih dneh.

Verne je povabil, naj božič ne ostane le čustvena izkušnja, temveč drža živete vere skozi vse leto — kot klic k miru, sočutju, odgovornosti in zaupanju v Boga, ki ostaja Emanuel – Bog z nami.

Škofov nagovor objavljamo v celoti.

Dragi bratje in sestre!

Zbrani smo v stolni cerkvi sv. Nikolaja ob polnočni uri, ko se zdi, da svet spi. Prav v tem trenutku Cerkev oznanja, da se je zgodilo nekaj odločilnega: Bog je vstopil v človeško zgodovino. Obhajamo božič – praznik Božjega učlovečenja, praznik luči, ki se prižge sredi noči, da bi v vseh teminah, ki jih doživljamo, v nas znova prebudila hrepenenje po svetlobi.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč«

Ni naključje, da Cerkev že stoletja obhaja božič prav ob polnoči. Noč v Svetem pismu in v človeški izkušnji pomeni negotovost in strah ter odpira vprašanja brez jasnih odgovorov. Noč pomeni tudi tiste trenutke v življenju, ko ne vemo, kam in kako naprej. In prav v takšno noč pride Bog sam in ostane z nami.

Božič ni romantična pripoved ali zgolj čustveno ganljiv spomin. Gre za resnični Božji prihod med nas, tukaj in zdaj. Bog ni oddaljen opazovalec sveta, temveč stopa v našo krhkost in v negotovost človeškega bivanja. Rodil se je v noči, da bi nam povedal, da nobena tema zanj ni pretemna in da nobeno življenje v Božjih očeh ni prezrto ali spregledano.

Prerok Izaija nam v prvem berilu govori o ljudstvu, ki hodi v temi in zagleda veliko luč. Tema v Svetem pismu ne pomeni le pomanjkanje naravne svetlobe, temveč tudi stanje človeka in družbe, zaznamovane z nasiljem, krivico, strahom in izgubo smisla.

Kako zelo sodoben je ta opis! Tudi danes živimo v času mnogih temin: osebnih in družbenih, duhovnih in kulturnih. Doživljamo vse več stisk in razpok v odnosih, pa utrujenost ter negotovosti glede prihodnosti. In prav v tak svet Bog pošilja Otroka. »Dete nam je rojeno, sin nam je dan.« To je božična skrivnost: nepredstavljiva moč Božje ljubezni se razodeva v slabotnosti.

Evangelij nas popelje v Betlehem. Marija in Jožef sta na poti. Nimata svojega prostora niti ne zagotovil varnega potovanja. Izkušata negotovost, ki je blizu tudi mnogim ljudem danes. In vendar se prav na tej poti zgodi nekaj nepredstavljivega: Bog pride k nam po Mariji.

V skromnosti jasli se razodeva skrivnost Svete Trojice – Oče pošlje Sina, ki se učloveči po delovanju Svetega Duha. Bog ne pride v idealnih razmerah, temveč v pretresljivo realnih. To dejstvo tudi nas nagovarja k vztrajanju na duhovni poti. Ne čakajmo popolnih okoliščin, da bi sprejeli Boga; On prihaja v naše sedanje življenje.

»Na zemlji mir ljudem« – klic k nenasilju in dialogu

Angel pastirjem oznani mir. Toda ta mir ni le odsotnost vojne ali zunanjega spora. Je sad pravičnih odnosov, spoštovanja, nenasilja in skrbi drug za drugega. Božično sporočilo miru je danes skrajno aktualno – ne samo v svetu, zaznamovanem z vojnami in krvavimi konflikti, temveč tudi v našem okolju: v družinah, na delovnih mestih, v javnem prostoru. Prevečkrat se srečujemo z grobostjo, izključevanjem, z govorom, ki rani, in z dejanji, ki poglabljajo raznotere razdeljenosti.

Ne ostanimo brezbrižni do tega, kar se dogaja okoli nas. Božično oznanilo nas kliče, da zavrnemo vsako obliko nasilja – ne le fizičnega, temveč tudi besednega, kulturnega in simbolnega. Tudi v našem prostoru se srečujemo z govorom, ki ponižuje, deli in izključuje! Božič nas uči drugačne logike: logike spoštovanja, potrpežljivosti in pripravljenosti na dialog. Dialog ni znak šibkosti, temveč izraz notranje moči in zaupanja. Resnica ne potrebuje kričanja. Mir se začne tam, kjer znamo drug drugega vzajemno poslušati.

Spoštovanje življenja, krepitev solidarnosti in pomoči najbolj ranljivim

Iz božičnih jasli se sliši tudi jasen in zahteven poziv k spoštovanju življenja. Bog, ki se je odločil postati človek, potrjuje neprecenljivo vrednost vsakega človeškega življenja. Od spočetja do naravne smrti ima vsak človek dostojanstvo, ki ga nihče nima pravice vzeti. Ob demografskih statistikah in stanju v naši družbi moramo to besedo slišati še posebej resno. Potrebujemo več podpore življenju, družinam in mladim, ki se odločajo za življenje.

Številni mladi danes živijo v negotovosti, brez trdnih opornih točk. Odločitev za družino, za otroke in dolgoročne obveznosti pogosto spremljajo strahovi, ekonomski pritiski in pomanjkanje podpore. Če kot družba res cenimo življenje, potem to pokažimo z dejanji: z ustvarjanjem razmer, ki omogočajo dostojno delo, varnost, svobodni trg, pravičnost, dostopno zdravstvo, stanovanja in podporo staršem. Spoštovanje človeškega življenja ni ideološko vprašanje, temveč je vprašanje civilizacijske zrelosti in človečnosti.

Zato krepimo strukture in pobude, ki varujejo življenje in dostojanstvo človeka: od zdravstvenega sistema, socialnih služb, vzgoje in izobraževanja, do konkretnih solidarnostnih mrež. Krščanska vera se ne izčrpa v lepih besedah, temveč se preverja v tem, ali znamo lajšati življenje ljudem, posebej tistim na robu. Božič nas uči, da Bog stoji prav tam – med ubogimi, ranjenimi in prezrtimi.

Ne pozabimo nocoj na vse uboge in ranjene tega sveta, na tiste, ki trpijo zaradi bolezni, osamljenosti, krivic, vojn, migracij in revščine. Spomnimo se tudi vseh, ki v teh dneh delajo, ko drugi praznujemo: zdravstvenih delavcev, reševalcev, policistov, vojakov, gasilcev, delavcev v domovih za starejše, v energetiki in drugod. Njihova služba je pogosto neopažena, a je izjemno dragocena in potrebna. V njih se udejanja tiha solidarnost, ki svet drži pokonci.

Emanuel – Bog z nami tudi danes

Dragi bratje in sestre, božič ni beg iz resničnosti, ampak praznik Božjega vstopa vanjo. Božična skrivnost učlovečenja Boga nas vabi k spreobrnjenju srca, k premisleku glede naših vrednot in k novemu, prenovljenemu pogledu. Na ta način bomo lahko v drugem človeku znali prepoznati brata in sestro, obraz Boga, ki prihaja k nam tudi po poteh, ki jih mi sami ne bi izbrali ali jih ne bi prepoznali. Na ta način bo božič postajal praznik upanja – ne le za en večer v letu, ampak drža srca za vse dni v letu.

Naj božična luč razsvetli vse naše poti. Naj nas Novorojeni Gospod utrdi v veri, pogumu in upanju. In naj nas vodi k temu, da bomo graditelji miru, varuhi življenja in priče Božje bližine v svetu.

Vsem vam iz srca voščim blagoslovljen božič. Naj nas Gospod, ki je Emanuel – Bog z nami – spremlja in varuje danes in vse dni našega življenja. Amen.