Spoštovani patri frančiškani, p. Ciril Božič OFM in p. Stanko Rozman DJ, ki z menoj somašujeta, dragi verniki, ki ste na rožnovensko nedeljo prišli k današnjemu slavju ob godu sv. Frančiška Asiškega (1181(2)–1226).

Vsako leto 4. oktobra praznujemo god sv. Frančiška iz Assisija, ki je leta 1226 v mali cerkvici, znani pod imenom Porcijunkula, ki stoji v baziliki svete Marije Angelske, odšel v večnost. Letos praznujemo 800-letnico Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi in vstopamo v praznovanje 800-letnice njegove smrti. Ta jubilej se odvija v času, ko je Cerkev razglasila sveto leto upanja – in v tem letu resnično potrebujemo upanje: upanje na mir, spravo in nov začetek.

Frančišek je Hvalnico stvarstva zapel skoraj slep in bolan, pa vendar poln veselja in hvaležnosti. V Hvalnici stvarstva Frančišek povzdiguje sonce, luno, veter, vodo, ogenj, zemljo, celo smrt – vse prepoznava kot brate in sestre. Ne gre le pesniški ali umetniški način izražanja, temveč tudi za globoko duhovno vizijo, zrenje. Vse je povezano, vse ima svoj smisel in je dar Boga Stvarnika.

Tudi papež Frančišek (2013–2025) je v svoji drugi okrožnici Laudato si’, pri kateri je naslov vzel prav iz Frančiškove hvalnice, poudaril, da smo vsi povezani: človek, narava, družba in Bog. Področje ekologije, kot jo razumemo danes, ne zadeva samo ozkih strokovnih vprašanj, povezanih z okoljem, temveč je duhovna naloga vsakega kristjana: varovati dom, v katerem živimo, graditi in spoštovati odnose, biti hvaležen za vsak dar življenja in celo za sestro smrt, kot jo Frančišek opiše v omenjeni hvalnici.

V svetu, ki je pogosto zaznamovan z brezbrižnostjo in uničevanjem, nas hvalnica uči drugačnega pogleda: vse je dar, vse je priložnost za hvalo. Kdor zna reči »hvaljen, moj Gospod«, vstopa v logiko sprave in miru. To je pogled, ki ga danes tako potrebujemo – za odnose v družini, za naš narod in za ves svet.

Hvaležnost za življenje in za vse, kar zastonjsko prejemamo od Boga, je ključ do zadovoljstva in sprejemanja vsega, kar nam je v življenju dano, mi je pred kratkim rekla neka zdravnica. Brez hvaležnosti se tudi ni mogoče čuditi lepotam narave niti ne resnično verovati, ker manjkajo ključni elementi zavedanja darov, obdarovanosti in Darovalca.

Ko je Frančišek začel svojo duhovno pot, je zaslišal klic: »Frančišek, popravi mojo Cerkev!« Sprva je mislil obnavljati podrte cerkvice, a je kmalu spoznal, da ga Gospod kliče k obnovi žive Cerkve – občestva ljudi.

Ta klic velja tudi za nas danes. Cerkev danes ne potrebuje obnovljenih zidov, ampak predvsem obnovljena srca osebno verujočih. Potrebujemo ljudi, ki znajo graditi mostove, kar poudarja papež Leon XIV., ki širijo mir in odpuščanje, ki si ne zatiskajo oči pred revnimi in obrobnimi. Potrebujemo ljudi, ki namesto prezgodnje asistirane smrti bližnjemu v bolezni in onemoglosti ponujajo sočutje, podporo in pomoč.

Hvaležni smo, da bratje frančiškani živite in gojite kulturo odnosov: v župnijah, v romarskih središčih, v misijonih doma in po svetu. Že stoletja ste v spovednicah služabniki Božjega usmiljenja, misijonarji, pastirji, učitelji in pričevalci evangelija. Naj omenim pomemben doprinos vašega reda na področju izobraževanja.

Vaš prvi samostan na ozemlju današnje Slovenije je bil zgrajen v Novem mestu, kamor ste prišli že leta 1469. V Novem mestu je cesarica Marija Terezija (1717–1780) leta 1746 ustanovila gimnazijo, ki je bila prva javna gimnazija na Kranjskem zunaj Ljubljane. Frančiškani ste omenjeno šolo z eno od najdaljših tradicij z neprekinjenim delovanjem vodili in na njej poučevali skoraj stoletje in pol vse do leta 1870, ko je njeno upravljanje prevzela takratna država.

Pouk ste začeli v frančiškanskem samostanu, gimnazija pa je postopno dobivala vedno več veljave. Novomeška gimnazija, ki bo prihodnje leto obhajala 280 let delovanja, je še danes pomemben sestavni del šolskega sistema dolenjske regije. Z vašim prispevkom na področju šolstva in izobraževanja ste sooblikovali ne samo duhovno, temveč tudi našo intelektualno, kulturno in narodovo zgodovino.

Današnji evangelij (Mt 11,25–30) pomeni osrčje praznika, zaradi katerega smo se zbrali. Jezus najprej slavi Očeta: »Slavim te, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.« To je temelj: Božje kraljestvo se ne razodeva mogočnim, temveč ljudem s preprostim srcem, ki znajo sprejemati darove.

Kdo so »mali«? To niso nujno otroci po starosti, ampak tisti, ki so v srcu ponižni, ki vedo, da sami ne zmorejo in se zato v zaupanju zanašajo na Boga. »Mali« so odprti, poslušni, zmožni zaupanja. Bog zato prav njim razodeva skrivnosti. Frančišek se je imenoval »piccolino«, najmanjši med brati. S tem je priznaval svojo majhnost, a prav v tem je bil velik, kar spoznavamo že stoletja po njegovem prehodu v večnost.

Jezus nas v nadaljevanju vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« – Koliko ljudi danes na vse mogoče načine išče počitek, mir, notranjo svobodo! V svetu, ki je poln zahtev, nemira, negotovosti, Jezus obljublja resničen počitek duši.

In še: »Vzemite nase moj jarem … moj jarem je prijeten in moje breme lahko.« Jarem pomeni notranjo, osebno povezanost z Jezusom. To ni breme, ki zlomi, ampak breme, ki ga nosiš skupaj z Njim, z Jezusom. – Kdor svoje življenje položi v Gospodove roke, izkusi, da postane breme lažje, ker ga nosi skupaj s Kristusom.

Frančišek je povezanost z Jezusom zelo globoko doživljal in izkušal. Ko se je kot mladenič srečal z gobavcem, mu je bilo sprva vse odvratno, toda ko ga je objel in mu služil, je spoznal, da je tisto, kar je bilo sprva grenko, postalo celo sladko. To je evangeljska logika: kar je brez Kristusa težko, z Njim postane lahek ali vsaj znosen jarem. Tudi za nas danes velja: če svoje križe nosimo sami, so težki in morda neobvladljivi. Če jih nosimo z Gospodom, postanejo lažji in tudi duhovno rodovitni.

Dragi bratje in sestre, ob godu sv. Frančiška smo povabljeni, da tudi mi postajamo mali v Gospodovih očeh; da se ne zanašamo nase, ampak na Boga; da znamo v stvarstvu in v ljudeh okoli nas videti dar. Prinašajmo v družine in medsebojne odnose odpuščanje, v družbo spoštovanje in pravičnost. Po zgledu sv. Frančiška bodimo glasniki resničnega, Božjega miru!

Bogu se zahvaljujem za dar življenja sv. Frančiška, zahvaljujem se vam, bratje frančiškani, za vaše poslanstvo, in vam, verniki, ker v zvestobi hodite za Kristusom. Naj nas vse spremljata Božja mati Marija, kraljica rožnega venca, in sv. Frančišek, da bomo vsak dan z molitvijo in dobrimi deli ter življenjem po evangeliju vztrajno gradili Božjo Cerkev. Amen.