Ob četrtkovem prazniku sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove, je v župnijski cerkvi v Dravljah potekala slovesna sveta maša, pri kateri je zbrane nagovoril novomeški škof msgr. Andrej Saje. V svojem uvodu je škof poudaril pomen ignacijanske duhovnosti za sodobnega kristjana ter vlogo sv. Ignacija kot zgleda popolne predanosti Bogu. Izpostavil je misel, da smo kot verniki poklicani k temu, da prepoznavamo Boga v vsem in mu služimo z veselim srcem – v vsakdanjih opravilih, odnosih in tudi v izzivih življenja. Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Spoštovani provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut, sobratje jezuiti, člani Družbe Jezusove, dragi bratje in sestre!

Ob prazniku svetega Ignacija Lojolskega (1491–1556), ustanovitelja Družbe Jezusove, vas vse lepo pozdravljam. S hvaležnostjo pozdravljam vas, sobratje jezuiti, ki že več stoletij duhovno bogatite tudi naš, slovenski prostor – z molitvenim in miselnim bogastvom, z duhovnimi vajami, središči za mlade, z učenjem razločevanja poklicanosti, pa tudi z intelektualno prisotnostjo, poučevanjem in pastoralnim delom. Vaša karizma je za Cerkev neprecenljiva. Čestitam vam ob današnjem prazniku in se zahvaljujem za vse, kar naredite za Cerkev na Slovenskem. Hvala provincialu p. Miranu Žvanutu za povabilo na današnjo slovesnost.

Današnji praznik je priložnost, da se ustavimo ob izročilu ignacijanske duhovnosti, ki ostaja nadvse aktualna in navdihujoča. Sveti Ignacij je bil človek iskanja, ki je svojo preobrazbo doživel ob Božji besedi, ob molitvi in notranjem boju duha. In prav iz tega boja je vzklilo seme razločevanja – temeljnega orodja ignacijanske duhovnosti, ki je danes morda bolj aktualno kot kadar koli prej v zgodovini.

Živimo v času zmede in v obdobju mnogoterih ponudb. V takšnem družbenem kontekstu sta resnica o nas samih in Božja volja za naše življenje večkrat težko vidna in prepoznavna. Prav zato je veščina razločevanja o tem, kateri duh nas vodi, koristna metoda in pomoč na poti do prave izbire. Kot je zapisal sveti Ignacij, ni pomembno veliko vedeti, temveč je pomembno stvari notranje čutiti in okušati. Ta metoda koristi za vsakdanje življenje in da bi lažje  živeli v skladu s tem, kar je Gospodova volja za nas.

Izkustvo in modrost razločevanja duhov je več kot tehtanje različnih možnosti. Je zaznavanje notranjih vzgibov oz. duhov, kot so jih imenovali cerkveni očetje iz 4. in 5. stoletja, ki so Ignacija globoko navdihovali – Evagrij Pontski (345–399), Janez Kasijan (360–430), sv. Avguštin iz Hipona (354–430) in sv. papež Gregor Veliki (540–604). Skupaj z njimi je verjel, da se v gibanju srca, v tolažbi in potrtosti, lahko razodeva Božja volja za temeljna človekova vprašanja. In to enako velja tudi za sodobne iščoče kristjane.

Sveti Ignacij nas uči, da pot k Bogu vodi skozi notranjo pozornost, ponižnost in konkretnost. Ignacij je realist in kontemplativec hkrati. Njegove Duhovne vaje ostajajo zakladnica svetovne duhovnosti, ki nas učijo razločevanja duhov, treznosti, odločnosti in svobode srca. Spodbujajo nas k osebnemu srečanju s Kristusom.

Današnjemu človeku ignacijanska duhovnost ponuja neprecenljivo dediščino. Na voljo mu daje preizkušeno orodje za notranjo orientacijo v svetu, kjer vse drugo pogosto zataji. Ponuja način, kako v globinah srca razločevati resnico od laži, pristnost od videza, luč od teme in boljše od dobrega. Predvsem pa nas uči, kako v vsem najti Boga, se ga zavedati, se mu zahvaljevati in ga slaviti z vsem svojim bitjem.

Božja beseda nam na današnji dan podarja močno sporočilo. Apostol Pavel nas spomni: »Najsi jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). To je tudi temeljno vodilo ignacijanske duhovnosti – Ad maiorem Dei gloriam, »vse v večjo Božjo slavo«. Delati in živeti v Božjo slavo pomeni, da nobeno dejanje ni premajhno, da ne bi moglo postati molitev, če je storjeno z ljubeznijo in zavedanjem Božje navzočnosti. S tem se povezujejo tudi Jezusove besede iz evangelija: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27).

Današnji evangelij je za razumevanje in konkretno življenje eden od zahtevnejših. Jezus množice, ki ga spremljajo, preseneti z nenavadno trdo besedo: »Če kdo pride k meni in ne sovraži očeta, matere, žene, otrok, celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Te besede niso klic k sovraštvu do najožjih sorodnikov, ampak pomenijo povabilo k prednostni izbiri v ljubezni. Jezus nam pokaže, da mu ne moremo zares slediti, če ostajamo ujeti v čustveno navezanost, v strah pred izgubo in v potrebo po nadzoru drugega. Pravi učenec v moči ljubezni, ki mu jo zastonjsko podarja Gospod, v izbiri na prvo mesto postavi Gospoda.

Jezus nadaljuje z dvema podobama: prva spregovori o graditelju stolpa in druga o kralju, ki gre v vojno. Obe poudarjata potrebo po tehtnosti in premišljenosti. Učenec ni tisti, ki iz čustvenega navdušenja začenja pot za Jezusom, ampak tisti, ki je pripravljen na njej vztrajati. Tukaj se ignacijanska duhovnost izkaže za globoko življenjsko. Ne temelji na čustvenem navdušenju, ampak na molitveni preudarnosti, razločevanju in notranjem poslušanju.

Nositi križ pomeni sprejeti življenje, kot je – z odpovedjo, trpljenjem, nepopolnostjo – in v njem iskati Kristusa. Kristus, ki je sam nosil križ, nas ne vabi v idealno popolnost, temveč v zvestobo. In v tej zvestobi se skriva prava svoboda – svoboda ljubljenega človeka, ki se zavestno odloča, da bo hodil za Gospodom.

Kristus je središče. To nas je učil tudi pokojni papež Frančišek (2013–2025), ki je bil tudi sam sin Družbe Jezusove. V pridigi na praznik svetega Ignacija leta 2013 je dejal: »Ni vprašanje, ali smo Jezusu blizu po besedah, temveč, ali je Kristus res središče mojega življenja. Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa?« To so vprašanja, ki zadevajo vsakogar izmed nas.

Grb Družbe Jezusove, monogram IHS – Iesus Hominum Salvator – nas vedno znova vabi k bistvenemu: k tem, da v središče postavimo Kristusa. Pri tem je mišljeno, da zastavimo zanj svoje načrte, ambicije in upe.

Dragi bratje in sestre, ob prazniku svetega Ignacija se nas njegov klic in življenjski zgled dotikata zelo konkretno. Povabljeni smo, da Kristusa zavestno vsak dan znova postavimo v središče svojega življenja. Živimo ozaveščeno, ne verujmo vsakemu duhu, ampak duhove presojajmo, ali so iz Boga (1 Jn 4,1).

Naj nas na tej poti spremlja sveta Marija, Mati Cerkve in mati Družbe Jezusove. Naj nam pomaga, da bomo, po zgledu svetega Ignacija, prepoznali Boga v vsem in mu služili v vsem, kar smo in kar delamo.

Dragi jezuiti, še enkrat iskrena hvala za vse, kar v skladu s svojo karizmo naredite za Cerkev in današnjega človeka. Hvala za vaše pričevanje in prisotnost v naši krajevni Cerkvi. Naj vas Gospod blagoslovi in krepi ter daje novih poklicev.

Naj vsem nam, po priprošnji svetega Ignacija, Gospod podari duha razločevanja, vere in poguma, da bomo tudi mi, vsak na svoj način, živeli in delali v večjo Božjo slavo.

Amen.